Deli s prijatelji
Krastače
Krastače

Dolgo že vemo, da so krastače koristne živali, saj uničijo precejšnje količine raznih žuželk in drugih škodljivcev.

Kljub temu pa ne uživajo kakega posebnega ugleda v človekovih očeh – predvsem zaradi svojega videza. Vendar po krivici. Komur je uspelo pobliže pogledati krastačo, je lahko ugotovil, da niti ni tako odvratna in nerodna. Prilagojena je le svojemu načinu življenja, pojem odvratnosti pa si je tako in tako izmislil človek sam.

Krastače sodijo v rod Bufo, ki je edini rod družine Bufonidae v Evropi. Obsega več kot 100 vrst, pri nas pa živita le dve vrsti; navadna krastača (Bufo vulgaris) in zelena krastača (Bufo viridis). Obe vrsti sta si močno podobni in se razen v barvah razlikujeta le po nekaj nadrobnostih.

Navadna krastača je največkrat enobarvna in redko posuta s posameznimi temnimi pegami, zelena krastača pa je po zgornji strani telesa temno siva s svetlo zelenimi pegami (samci) ali pa svetlo siva s temno zelenimi pegami (samice).

Trebušna stran je bela, zadaj siva z drobnimi temnimi pikami. Kot vse krastače sta tudi ti dve vrsti značilno kopenski in v vodo zahajata le v času odlaganja mresta.

Tudi zimo prebijejo na kopnem, skrite v svojih podzemskih skrivališčih (otrple).

Krastače
Krastače

Razvoj jajc in larv v vodi poteka enako kot pri žabah, traja pa približno tri mesece. Zanimivo je, da ima navadna krastača, ki je največji predstavnik svoje skupine (Anura – to je red žab) pri nas, najmanjše paglavce. Obe vrsti sta nočni – se pravi, dan prežde skrite nekje na temnejšem in mirnem mestu in hodijo na lov … bolj ponoči. Zeleno krastačo, pa lahko srečamo tudi podnevi.

Človek bi se lahko vprašal, kako da te živali niso že zdavnaj izumrle, saj so na videz tako nerodne in nebogljene. Toda samo na videz!

Imajo izredno dobro razvit obrambni sistem v obliki posebnih kožnih žlez strupnic, ki izločajo močno strupen izloček. Še zlasti močno razvite so priušesne žleze. Izloček teh žlez vsebuje celo vrsto izredno močnih strupov, ki jih z eno besedo imenujemo bufotoksini.

Vsi po vrsti so izredno močni srčni strupi. Na koži sami nimajo posebnega učinka in tako lahko primemo krastačo z golo roko brez vsake nevarnosti. Zato pa je učinek na sluznice toliko večji, kar je že skusil marsikateri mlad in še »neumen« pes, ko je nič hudega sluteč pograbil kako krastačo.

Razen človeka ima krastača, potem ko je že enkrat odrasla, le malo naravnih sovražnikov. Krastače se ne loti rada niti belouška, ki je drugače priznan »specialist« za žabe.

Tako sem npr. opazil samo enkrat, kako je belouška pospravila krastačo in še to v terariju, ko je bila že dodobra prestradana.

Kakor vidimo, so krastače precej svojska skupina živali, nekak preostanek davnih dob, ko so dvoživke dosegle še nekajmetrske velikosti. Zaradi svojega zanimivega načina življenja in ne nazadnje zaradi svoje koristnosti zaslužijo vse kaj drugega kot pa zgolj kako brco na nedeljskem sprehodu. Kajne?