Deli s prijatelji
Breskve

Obalno turistično območje sicer ni veliko po površini, je pa izrednega pomena za slovenski turizem nasploh. Globoko v srednji Evropi in obenem v Sredozemlju je to teren, na katerem se tujec najprej srečuje z vsemi značilnostmi naših južnih pokrajin in kjer razen toplega sonca in morja pričakuje tudi vse druge dobrote, ki si jih doma ne more vedno privoščiti. Od tega, kako bomo na samih vratih naše širše dežele izpolnili turistova pričakovanja, je odvisno, ali se bo pri nas ustavil, morda nadaljeval pot naprej ob obali ali pa se bo razočaran vrnil domov. Lahko trdimo, da je pri tem preskrbljenost območja z raznovrstnim in kakovostnim sadjem zelo pomembna. Nikakor ne zadostuje, če imamo le eno sadno vrsto, temveč je treba imeti stalno na zalogi več vrst sadja, da niti ne omenjamo kakovost le-tega.

Vedno znova ugotavljamo, kako idealne ekološke razmere ima Koprsko za razvoj sadjarstva, in res skoraj ni sadnega plemena, ki tu ne bi uspevalo.

Vse lahko pridelamo, koščičarje, pečkarje, jagodičje, lupinasto sadje, oljke in južno sadje lepo dozorijo na toplih prisojnih mikro legah. Torej pogoji so, nekoliko premalo pa smo razširili intenzivne nasade različnih vrst in sort, tako da je naša sadna sezona prekratka.

Obnova pač ni dovolj napredovala in tudi gradnja objektov za končno pridelavo zaostaja. Sortirna skladišča, kakovostna embalaža, sadne hladilnice in skladišča ter sodoben transport so dandanes nujnost vsakega sadnega okoliša.

Z okrog 120 ha breskev, 50 ha hrušk, 10 ha jagod, 20 ha namiznega grozdja iz plantaž in češenj, višenj, mandljev ter drugih sadnih vrst iz zasebne predelave res ne bomo daleč prišli, saj moramo poleg domače upoštevati tudi porabo sadja na širšem območju Istre in Kvarnera kot tudi v velikih središčih v zaledju.

Preden spregovorimo o tem, koliko sadja potrebujemo, ugotovimo, kaj si turisti pravzaprav želijo in katerim sadnim vrstam dajejo prednost.

Turistični delavci ugotavljajo, da so v tem pogledu precejšnje razlike med obiskovalci posameznih narodnosti, kar je tudi razumljivo. Tako na primer veljajo italijanski gosti za največje porabnike sadja, ki ga zahtevajo ob vsakem obroku. Pri nas največ povprašujejo po jagodah, češnjah in kakovostnih breskvah.

Avstrijci, Nemci, Švedi in Nizozemci dajejo prednost namiznemu grozdju, breskvam in hruškam, Francozi spet jagodam in lupinastemu sadju, orehom, lešnikom, mandljem itd. Poleg tega si vsi turisti želijo grozdja in dobrih sadnih sokov.

Seveda turisti poudarjajo pomen kakovosti in ravno zato odklanjajo v začetku sezone češnje, ki so mnogokrat napadene od češnjeve muhe itd. Obenem so pomembna tudi opažanja, da se turisti vedno bolj usmerjajo na sadne vrste, ki ne zahtevajo tako pogostnega tretiranja s pesticidi, saj menijo, da je uživanje neškropljenega sadja bolj zdravo.

Zaenkrat veljajo le-ti za skrajne oprezneže, vendar nam to vprašanje da misliti. Vidimo torej, kako številne možnosti imamo pred seboj, vendar jih le malo izkoristimo.

Zaenkrat prodamo na lokalnem trgu le kakih 10% vsega pridelka sadja, kar tudi količinsko ne pomeni mnogo več kot trideset vagonov, vendar je tu še Istra s svojimi turističnimi zmogljivostmi, ki porabijo približno 15 % koprske pridelave in končno Kvarner ter Reka s 25 %, kar predstavlja skupaj približno 50% letne pridelave sadja.

Iz navedenega lahko sklepamo, da če ne bomo uvedli na trg tudi drugih vrst sadja in novih, kakovostnih sort in s tem podaljšali sadne sezone ter omogočili ohlajevanja in predelavo sadja, kljub relativno majhni pridelavi, ne moremo pričakovati večje porabe.

Zato je nujno, da dopolnimo svoje razvojne in proizvodne programe ter začnemo načrtno propagando za porabo svežega sadja ter sadnih sokov kot življenjsko pomembnih prehrambnih artiklov.