Deli s prijatelji
Oljka

Grčija je dežela, na katerem ozemlju raste približno 90 milijonov oljčnih dreves, kar pomeni da je oljka v teh krajih za marsikoga vir življenja. Nekateri predeli, tako nižine na Kreti, okolica Amfisse pod Delfi, okolica Kalamate, otoki Samos, Lesbos, Krf in Kelafonija imajo velike nasade oljk, starih tudi po več sto let.

Oljka spada med sadne vrste z najdaljšo življenjsko dobo. Pri starih sredozemskih narodih (Feničanih, Grkih, Rimljanih) je bila ta sadna vrsta zelo pomembna tako v duhovnem kot materialnem življenju. Oljčno olje je rabilo za hrano, kozmetična sredstva, razsvetljavo in različne zdravilne napitke. Les so uporabljali za gradnjo, kurjavo in rezbarstvo. Domovina oljke je Mala Azija, danes je razširjena v jugozahodni Aziji in Sredozemlju. Gojijo jo vzdolž dalmatinske obale, v Sloveniji pa je na severu razširjena do Nove Gorice, ki je poleg Gardskega jezera v Italiji najsevernejša točka, kjer oljka še uspeva; zato je tudi večja nevarnost, da pozebe.

Oljka
Oljka

Rast oljke

Oljka raste počasi, preden rodi, mine šestnajst let, zato so bili lastniki oljk v stari Grčiji ljudje, ki so bili dovolj bogati, da so mogli čakati tako dolgo na prvi pridelek. Oljka cveti konec marca. Ima drobne rumeno zelene cvetove. Pravijo, da je cvet vrtnic minljiv, toda v primerjavi z oljčnim cvetom je večen. Celo drevo oljke odcveti v dveh, treh dneh. Plodovi so zreli konec oktobra. Skoraj povsod jih še zmeraj obirajo ročno.  Običajno rodi oljka vsako drugo leto. Plodove naberejo in jih stisnejo v lokalnih oljarnah, ki vzamejo za svoje delo 10 % pridelanega olja. Sveže obrane oljke dajo boljše olje, tiste, ki zaradi pomanjkanja delovne sile ostanejo čez zimo na drevesu, so slabše kakovosti, ker se poveča odstotek prostih kislin v olju. Za jedilno olje ta ne sme biti večji od 1 %; olje, ki ima več kislin, uporabijo za izdelavo margarin, seveda po odstranitvi kislin, ali pa kar za milo. Oljarne stiskajo olje na dva načina, hladno in s paro. Jasno je, da je hladno stiskanje boljše in da daje olje boljše kakovosti, toda v tropinah ostane več olja, stiskanje s paro pa popolnoma izluži tropine. Tropine uporabijo za krmo živini, na deželi včasih pozimi kurijo z njimi peči.

Oljka in boginja Atena

Oljka je drevo, ki je sveto boginji Ateni, le-ta ga je dala kot darilo svojemu mestu Atenam, še danes raste na Akropoli v Atenah ob templju Erehtejonu oljka, naslednica tiste, ki je pognala iz kopja boginje Atene, ko je ta dala Afiki svoj dar:  oljko. Atenec pravi, da mu oljka daje vse: poleti mu daje senco, pozimi ga greje in čez vse leto ga hrani. Atika, posebno pa še okolica Aten, je bila nekdaj polna oljčnih gajev, ti so se morali umakniti gosto naseljenim mestnim četrtim. Toda še pred sto leti so bili oljčni gaji tam, kjer so danes okraji Aten Ilisia, Amarusion, Aharnon, Pandeli.

Iz oljčnega lesa izdelujejo Grki najrazličnejše predmete, tako krožnike, sklede, pribor, ogrlice, svečnike, čaše in še kaj. Oljčni les je gost in po otipu nekoliko masten. Ker ima mnogo grč, je zelo dekorativen, toda Grki imajo slabo navado, da predmete iz oljčnega lesa navadno lakirajo s svetlečim se brezbarvnim lakom, včasih pa jih tudi poslikajo.

Oljka in Odisej

Oljka ima zelo pomembno mesto tudi v Homerjevem velikem epu Odiseji. Ko pride Odisej domov in očisti hišo nadležnih snubcev, ki dvorijo njegovi ženi Penelopi, ga žena preskusi, če je res njen pravi mož tako, da ukaže naj mu postavijo in pripravijo posteljo v veži, tisto posteljo, ki jo je sam napravil. Nato ji odvrne Odisej: »Žena, kaj govoriš, saj veš, da najine postelje ne more premakniti z mesta noben smrtnik. Ko smo zidali palačo, je rasla tam oljka, okrog nje sem naredil spalnico, oljki sem odsekal krono, priredil deblo za ogrodje postelje, ga okrasil s srebrom, zlatom in slonovino in napel purpurne usnjene jermene! Noge najine postelje so zakoreninjene v zemlji!« šele takrat je Penelopa priznala, da je tujec res njen mož Odisej, skrivnost postelje sta poznala samo ona dva in Penelopina služabnica.

Ameriški arheolog Carl Blegen

Ko je ameriški arheolog Carl Blegen v tridesetih letih poskusno kopal v Pylosu, da bi našel ostanke Nestorjeve palače, za katere je domneval, da so na tistem hribu nad zalivom, je takoj naletel na ostanke iz bronaste dobe. Pozneje je dejal, da je zato tako hitro našel pravo mesto, ker je spoštoval drevesa oljke, ki so rasle na tistem pobočju, in je poskusno kopal tam, kjer oljk ni bilo. Seveda so se pozneje oljke morale umakniti ostankom Nestorjeve palače, da so jo lahko povsem odkopali.

Grki uživajo plodove oljke, surove. Posebni prodajalci imajo v vedrih tudi po trideset različnih vrst.

Olive in vlaganje

Olive, ki jih oberejo za vlaganje, je treba najprej vsako posebej zarezati ali pa natreti in potem položiti v vodo, katero menjajo trikrat ali tudi petkrat, če je treba, vsak teden. V tem času voda izluži grenkobo, ki jo ima sveža oliva in zaradi katere je neužitna. Potem olive marinirajo. Vložijo jih v olje, kis, vino ali v slano vodo. Ker obirajo še zelene olive in potem svetlo rjave ter čisto črne, je izbor vloženih oliv velik. Posebna vrsta oliv, imenujejo se thrumbes, so tiste, ki jih je mogoče jesti kar z drevesa, ker niso grenke. Te hranijo tako, da jih samo posolijo.

Oliva, kruh in vino so bili jed kmetov, ki so delali na poljih. In še danes velja za opis revščine, če nekdo reče, da nima za drugo kot za olive in kruh. Grki danes jedo olive kot prilogo, kot predjed, z njimi začinijo razne vrste solat, včasih pripravijo z njimi tudi kuhana jedila, npr. kokoš z zelenimi olivami v omaki. Olive, ki imajo namesto koščice vložen košček paprike ali mandlja, so samo za izvoz, Grk hoče imeti olivo celo, brez dodatkov.

Oljka zahteva toplo podnebje

Oljka je izrazit heliofit – rastlina prisojnih leg in področij. Najvišje in najboljše pridelke daje na sončnih legah, kjer je dobro prezračevanje, a ni vetrov in burje. Temperature v času vegetacije naj bi bile povprečno od 12 do 21°C, najnižja temperatura, ki jo prenese, je do -15°C. Tudi višje temperature od + 52°C so za oljko škodljive. Temperature manj kot – 3°C v novembru in marcu so za oljko nevarne, prav tako tudi suhi in mrzli vetrovi med cvetenjem. Za dozorevanje plodov in vsebino olja je pomembno toplo vreme od avgusta do oktobra in zmerna količina padavin. Če so poletja vroča in sušna, lahko odpade pretežni del pridelka že v zeleni zrelosti. Čeprav oljka sorazmerno dobro prenese sušo, ima dve kritični obdobji: marca, ko začne brsteti, in julija po oploditvi. Tedaj moramo rastlini zagotoviti dovolj vode.

Kakšna naj bo zemlja

Oljka najbolje uspeva na rodovitnih, peščeno ilovnatih in globokih tleh, v večjih globinah so tla lahko tudi kamnita, z zadostno količino apna (15 %, največ do 18% CaCO3), ne prenaša pa kislih, močvirnih in zbitih tal. Ker razvije plitek koreninski sistem, a izredno močno razraščen, je priporočljivo redno gnojenje in obdelava. Tako precej povečamo pridelke, kar je še najbolj pomembno – večji sta tudi količina olja in odpornost drevesa.

Razmnoževanje oljke

Oljko množimo na več načinov: s potaknjenci, semeni, koreninskimi izrastki in z bradavičastimi izrastki. Razmnoževanje s potaknjenci je uspešno le, če zadostimo potrebi po izredno visoki vlagi (95 do 98 %) – megljenje. Razmnožujemo v rastlinjakih, kjer je stalna temperatura od 20 do 26°C. Potaknjence potaknemo v gredice iz peska in šote. Po 2 do 3 mesecih se večina potaknjencev ukorenini. Ta način razmnoževanja zahteva natančno delo in sodobno tehnologijo.

Zelo razširjeno je razmnoževanje s semeni. Seme mora biti iz popolnoma zrelih plodov in ne sme vsebovati niti minimalne količine olja. To uspemo, če semena namakamo 1 do 2 dni v 3 do 4 % raztopini NaOH. Tako pripravljena semena posušimo in suha stratificiramo v pesku. Posejemo junija ali septembra v sejališče. Najbolje kali pri 18 do 24°C. Oktobra jih prepikiramo v vzgajališče. Ko sejanci dosežejo debelino svinčnika, jih okuliramo na budno oko (maja).

V drevesnicah prodajajo 3 do 4 letne sadike, ki se najbolje ukoreninijo. Razmnoževanje s koreninskimi in bradavičastimi poganjki je manj pomembno.

Ureditev nasada

Oljke gojimo zaradi pridelovanja olivnega olja, ki je eno najbolj zdravih olj z veliko vitamini. Sadilna razdalja za kotlasto in izboljšano piramidalno vzgojno obliko je 5×7 m, pri poševni palmeti pa 4×5 m. Pri ekstenzivnem pridelovanju se glede vzgojne oblike odločimo sami. Visoka, naravna piramidalna vzgoja je lahko tudi v okras. Pri nas pogosto opazimo, da kmetje sadijo med oljkami tudi višnje ali vinsko trto, lahko pa tudi kaj drugega, kar ne moti rasti ne ene ne druge vrste. Ker je oljka samooplodna vrsta, je lahko nasad enosorten.

Sorte oljk

V najnovejšem sadnem izboru za Slovenijo je precej sort, ki naj bi jih v tem obdobju dobili v drevesnicah. Podrobneje se seznanimo z nekaterimi izmed njih.

Belica (istrska belica) izhaja z območja Boljunca in Doline pri Trstu. Pri nas je precej razširjena v okolici Ankarana in drugod na Koprskem. Dobro uspeva cepljena na črnici. Je srednje bujne rasti, listi so srednje veliki in široki, nekoliko prisekani in temno zelene barve. Plodovi so srednje debeli (okrog 4 g), svetlejše, zelenkasto rumene barve; prezoreli potemnijo. Ugodno razmerje med težo plodu in koščice (4,33 : 0,42) ter relativno visoka količina olja (24,25 %) najboljše kakovosti dajeta tej sorti izredne kvalitete. Dozoreva med zadnjimi. Proti pozebi je ta sorta dokaj odporna, a občutljiva za oljčno mušico. Je zelo rodna. Poleg belice sta v skupini glavnih sort za olje še dve novejši: leccino in pendolino. Kot zelo kakovostna namizna sorta velja ascolana tenera. V nasadih so večinoma še stare sorte, ki so omenjene v sadnem izboru kot postranske. Te so: črnica, buga in drobnica.

V Sloveniji je bila črnica veliko let najbolj razširjena, danes pa jo precepIjamo, v nove nasade je ne sadimo več. Drevo te sorte je srednje bujno do bujno. Oblikuje zelo obširno in redko krono, članki na poganjkih so zelo dolgi. Listi so eliptični, široki, sivozelenkaste barve. Plodovi so srednje debeli, zreli so skoraj črne barve. Dozorevajo zgodaj, saj konec oktobra že potemnijo. Razmerje med težo ploda in težo koščice je srednje ugodno (3,11 : 0,51), povprečno vsebuje 17,7% olja. Spada med srednje rodovitne sorte in je precej nagnjena k izmenični rodnosti. Opuščajo jo tudi zato, ker ni dovolj odporna proti mrazu.

Najnovejši mali oglasi:

Objavi oglas