Deli s prijatelji
Ostrižniki
Ostrižniki

Kadarkoli zagledam v trgovini z akvarijsko opremo ali v akvariju pri znancu akvaristu mlade ostrižnike (ribe iz družine ostrižniki – Cichlidae), me prevzame nepremagljiva želja, da bi ta čudovita bitja plavala in se razvila do odraslih živali v mojem akvariju.

Dokončno so me pridobili predstavniki iz rodu Cichasoma:

  • pikaste pavlinke (Cichasoma severum),
  • ognjeni ostrižniki (Cichasoma meeki) in
  • gvatemalski zebrasti ostrižniki (Cichasoma nigrofasciatum),

ki so mi po dveh letih gojenja v akvariju pripravili toliko presenečenj in lepih (pa tudi žalostnih) doživetij, da sem se preprosto zaljubil v svoje varovance. To je »bolezen«, ki huje napade le redke akvariste, ima pa lahko resne posledice, predvsem v prostorskem pogledu. Povzroča jo »trdovraten virus«, in če ga ne odstranimo dovolj zgodaj, lahko to stanje postane kronično. V akvaristični literaturi pogosto poudarjajo predvsem slabe lastnosti teh rib. Kljub tej »preventivi« postajajo zadnje čase ostrižniki med akvaristi spet zelo priljubljeni; trenutno je zelo močan »mbuna virus«, ki povzroča množično povpraševanje po afriških ostrižnikih iz jezer Njasa, Malawi in Tanganjika. Ti ostrižniki so dandanes v svetu nedvomno najsodobnejše akvarijske ribe. Mednje sodijo predstavniki rodov Pseudotropheus, Malanochromis, Julidochromis in številni drugi; vsako leto pa odkrijejo še kakšno novo vrsto.

V naših razmerah se zanimanje za akvaristiko najpogosteje začne z gojitvijo in razmnoževanjem skalark (Pterophyllum scalare) in kraljevskih plaščaric ali kribenzisov (Pelvicachromis pulcher), starejše ime je Pelmatochromis, ki jih pozna pač vsak akvarist. Redkejši so predstavniki iz rodov Apistograma, Aequidens, Cichlasoma, Haplochromis, Hemichromis, Tilapia, Etropius itn. Končna stopnja nastopi, če akvarist nameni vse svoje akvarije gojenju in razmnoževanju diskusov (Symhisodon aquefasciata ali S. discus). Takih ljudi je zelo malo in zato lahko še vedno marsikdo med nami samo sanjari o teh redkih, zahtevnih in temu primerno dragih ostrižnikih. Še posebej velja to za nekatere pasme diskusov, ki so čudovito intenzivno obarvane, na primer turkizni diskus.

Ostrižniki – ribe z osebnostjo

Ostrižniki so pogosto ljubljenci tistih akvaristov, ki imajo radi ribe z osebnostjo. Ribe, kot vodni vretenčarji, imajo v primerjavi z drugimi vretenčarji relativno slabše razvite možgane, čeprav verjetno velja pravilo, da je v vsakem razredu vretenčarjev nekaj predstavnikov, ki po »umskih sposobnostih« prekašajo nekatere predstavnike iz višjega razreda (okolje in način prehranjevanja itn.). Znani so afriški rilčarji iz družine Mormiridae. Če opazujemo življenjske navade ostrižnikov, spoznamo, da imajo te ribe razum. Ugotovili pa so, da gre pri ostrižnikih le za svojevrstno podedovano obnašanje, ki omogoča tem ribam uspešnost v njihovem naravnem okolju. Če par ostrižnikov čisti ikre s svojimi mesnatimi ustnicami, se pri tem samec in samica gotovo ne zavedata, da s tem preprečujeta razvoj mikroorganizmov! Čeprav so vsi življenjsko pomembni načini obnašanja ostrižnikov prirojeni, pa se posamezni osebki ene vrste po podrobnostih v obnašanju lahko razlikujejo. Nekateri osebki so se sposobni tudi marsičesa naučiti.

Poleg izrednih telesnih oblik in barvnih vzorcev, ki jih veliko vrst teh rib lahko zelo hitro menja (odvisno od njihovega razpoloženja in zunanjih razmer), je verjetno ravno njihovo obnašanje razlog, zaradi katerega se lahko akvarist tako naveže na te ribe, da žrtvuje zanje marsikateri euro in marsikatero urico. Akvarist, ki zna natančno opazovati življenje ostrižnikov, še posebej njihovo starševsko obnašanje, dobi vedno znova priložnost za razmišljanje. V literaturi bomo večkrat zaman iskali odgovore na vprašanja, ki se nam zastavljajo sama po sebi.

Če na primer par kraljevskih plaščaric (Pelvicachromis) posvoji mladice skalark (ki še nimajo značilne odrasle oblike) in skrbi zanje kot za lastne mladiče, si to lahko razložimo. Starševsko obnašanje pri ostrižnikih je posledica dovolj razvitih spolnih hormonov v krvnem obtoku. Če staršema propadejo iz kakršnegakoli vzroka vse njune ikre ali mladice, lahko v primeru, če imata za to priložnost, posvojita mladice drugih rib. Prisotnost mladičev je eden izmed dejavnikov, ki pogojujejo primerno stopnjo razvitosti spolnih hormonov pri starših. Znano je, da lahko dovolj motiviran par ostrižnikov posvoji celo jato vodnih bolh (Daphnia).

Malo teže si predstavljamo, kako se pravzaprav najde med seboj na primer par skalark. Posledica tega je v večini primerov trajen »zakon«, ki traja do smrti ene ali obeh rib. Pri skalarkah spolni dimorfizem ni izražen in spol zanesljivo lahko določimo le v času drstenja, ko imata samec in samica ob odlaganju in oplojevanju iker zunaj genitalno papilo. Samičina je večja in bolj zaokrožena. Kako pa ob parjenju skalarke same vedo, kdo med njimi je predstavnik nasprotnega spola? Čeprav je znan ljubezenski trikotnik, ko se dva samca zdrstita z eno samico, ali pa odložita na list vodne rastline neoplojene ikre dve samici, pa je to verjetno samo posledica utesnjenih akvarijskih razmer, kjer imajo ribe na voljo premalo partnerjev. Vsekakor pa se skalarke med seboj dobro poznajo, in če imamo v akvariju dva ali več parov, lahko opazimo, da so skalarke najbolj napadalne do predstavnikov istega spola (ne trpijo pač nobene konkurence). Napadalnost in teritorialnost ostrižnikov sta poleg precejšnje telesne velikosti večine vrst poglavitna razlaga, da potrebujemo za uspešno gojenje teh rib zelo velike akvarije (nekaj sto litrov). Razen nekaterih manjših ostrižnikov večina vrst doseže spolno zrelost precej pozno, nekako po letu in pol, do takrat pa lahko mlade ostrižnike gojimo v skupinskem akvariju. Predstavnikov ene vrste naj bo veliko, ker je to najboljši način, da pridemo do dobrega para. Če pa bi radi opazovali družinsko življenje ostrižnikov, dajmo spolno zrel par v poseben akvarij, ki ga uredimo samo v ta namen; naredimo votline iz kamnov, cvetličnih lončkov; v lončke damo močne rastline, pesek naj bo čist, brez ilovice. Akvarij naj bo čim bolj prostoren in na takem mestu, kjer rib ne bomo neprestano motili s svojo prisotnostjo (ali pa naj bo delno zagrnjen). Ob visoki temperaturi (okrog 28°C) in dobrem hranjenju (tubifeksi, nasekljani deževniki itn.) bomo z malo sreče lahko priča zanimivim ter vznemirljivim prizorom, ki potekajo v naravi že stoletja.