Deli s prijatelji
Pasijonka

Pasijonka (Passiflora) je stara okrasna rastlina, odkrili so jo že leta 1699. Njena domovina so tropski in subtropski predeli, kjer poznajo več kot 350 vrst. Značilnost celotnega rodu so zanimivi cvetovi. Ti so pri nekaterih vrstah prav miniaturni, zeleni, skoraj neopazni, pri drugih pa so zelo veliki in lepo pisani. Kljub temu, da poznamo veliko število različnih vrst, jih v okrasne namene vzgajamo le nekaj. Najbolj pogostna in znana je Pasijonka – Passiflora caerulea, doma iz Južne Amerike, kjer je razširjena v Braziliji, Argentini in Paragvaju. Njeni poganjki so dolgi in tanki, z viticami, ki se ovijajo okoli opore. Če le-te nimajo, se poganjki prevešajo oziroma plazijo po tleh. Njeni listi so temno zeleni, kožnati, peterodelni. Cvetovi so zelo zanimivi in nenavadno oblikovani. Pasijonka cveti zelo bogato vse leto, tja do pozne jeseni. Zaradi svoje skromnosti, saj ni zahtevna niti glede prostora niti glede temperature, se je razširila vsepovsod.

Pasijonka
Pasijonka

V toplejših predelih jo goje na prostem, ob zidu ali raznih ograjah v zavetnih legah. Pri nas v Primorju ostane zunaj že v Portorožu, kjer zelo bogato cveti še konec novembra. Kjer je hladneje, jo vzgajamo kot lončnico. Poleti jo imamo na prostem, na sončnem mestu. Med bujno rastjo potrebuje veliko vode, zato jo moramo stalno zalivati. Jeseni jo prenesemo v svetel prostor s temperaturo 10 do 15° C. Tedaj počiva in potrebuje le malo vode.

Vsako pomlad jo presadimo v mešanico kompostovke, vrtne zemlje, stare gnojevke, šote in peska. Ker cveti na mladih poganjkih, jo ob presajanju obrežemo. Obrezana pasijonka ima več poganjkov in zato več cvetja kot neobrezane rastline. Običajno ji damo v lonček žičnato oporo, ki se je oprijemlje z viticami in se zato poganjki ovijejo okoli nje. Tako urejena rastlina zavzema tudi manj prostora kot prosto rastoča. Pasijonke razmnožujemo s semenom ali s potaknjenci. Rastline, ki jih vzgajamo v lončkih, ne napravijo semena, vzgoja iz semena je tudi bolj zahtevna in dolgotrajna. Iz semena vzgojene rastline zelo pozno zacvetijo. Zaradi tega je bolj razširjeno razmnoževanje s potaknjenci. Potaknjence režemo vse leto, sadimo pa jih v mešanico šote in peska. Pri visoki temperaturi in visoki zračni vlagi se razmeroma hitro ukoreninijo. Hitreje in bolj zanesljivo pa se ukoreninijo potaknjenci, ki še niso oleseneli.

Rastline, ki rastejo na prostem, lahko razmnožujemo tudi z grebeničenjem. Spomladi poganjke pasijonke pogrobamo, še prej pa jih narahlo zarežemo z nožem tam, kjer hočemo, da bi se ukoreninili. Do jeseni se ukoreninijo in jih nato porežemo ter posadimo v lončke. Za sajenje na prostem jih ločimo od matične rastline zgodaj spomladi.

Pasijonka in Potaknjenci

S potaknjenci in grebeničenjem razmnožene rastline bodo zacvetele že prihodnje leto. Poleg P. caerulea, ki je pri nas najbolj znana, vzgajajo tuje vrtnarije še P. c. ‘Kaiserin Eugenia’, ki se razlikuje od prejšnje z belimi cvetnimi listi po tem, da ima vsak drugi cvetni list bel, vmesni pa so lila nadahnjeni.

P. quadrangularis je rastlina z orjaškimi cvetovi, ki imajo do 10 cm premera. Je zelo bujne rasti in zraste nekaj metrov visoko. Ker ima užitne plodove, jo v toplih predelih vzgajajo zaradi plodov in ne zaradi lepih, velikih cvetov.

Pasijonka P. racemosa je posebnost med pasijonkami. Njeni cvetovi se namreč ne pojavljajo posamično, temveč so združeni na posebnem cvetnem steblu. Cvetovi so lepo rdeče obarvani in se na prevešajočih cvetnih steblih odpirajo od zgoraj navzdol. Žal pa je ta lepa rastlina pri nas še skoraj neznana.