Deli s prijatelji
Pelargonije
Pelargonije

Če nas vrtičkarje nese pot po katerikoli semenarni ali vrtnariji, opazimo tudi semena za vzgajanje pelargonij. Vzgoja pelargonij iz semena je za mene izziv, zato sem se odločil, da o njej spregovorim tudi na mojem blogu. Iz vseh 5 skupin pelargonij (Conalke, Bršljanke, Regalke, Botanične oz. naravne vrste in Unique), je za vzgojo iz semena  za začetnike najbolj primerna sorta pasasta pelargonija (conalka). Nedvomno je množična vzgoja conalk s tem postopkom, torej z generativnim razmnoževanjem, gospodarsko upravičena, saj prihrani čas in prostor in hkrati bogati sortni izbor. Metoda vzgoje pelargonije iz semena je prišla v Evropo iz Amerike in je danes že precej razširjena v naših semenarnah in vrtnarijah, kar nekaj lepih vrst v vrečkah nam ponuja Semenarna Ljubljana.

Pelargonije iz semena
Pelargonije iz semena

Povod za vzgojo pelargonij iz semena

Vprašajmo se: Kaj je bil povod za vzgojo pelargonij iz semena? Znano je, da že dolgo časa zavira njihov razvoj posebna viroza (Pelargonium Virus), ki jo je moč preprečiti le z drago in zahtevno meristemsko vzgojo, torej s posebnim razmnožitvenim postopkom, da jemljemo za potaknjence le 0,1 do 0,3 milimetra dolg vegetacijski stožec. Najmlajše rastno celičje ob vršičku rastline (prameristemsko celičje) je namreč brez »virusnih klic«. Povsem razumljivo, da je to celičje nenavadno nežno in občutljivo in da ga je moč spraviti v rast, razvoj in ukoreninjenje le v posebnih inkubatorjih z natančno določeno klimo.

Xanthomonas pelargonii

Le malo vrtnarstev se ukvarja s tako natančno in znanstveno dognano vzgojo. V Nemčiji je znano podjetje »Pelargonien – Fischer«, ki prodaja meristemsko vzgojene, nevirozne pelargonije; imenuje jih »xanthofree« – pelargonije. To pomeni, da so brez pelargonijeve bakterioze.

Xanthomonas pelargonii
Xanthomonas pelargonii

Tudi pri nas je ta bolezen razširjena (Xanthomonas pelargonii). Tudi ta bakterioza ni ozdravljiva, žal je tudi ne moremo preprečiti, če imamo opravka z že okuženimi rastlinami (’Xanthofree’ – beseda je angleška, pomeni pelargonije brez (free) ksanthomonas – bakterij). Torej združuje meristemsko razmnoževanje dvoje, rastline brez viroze in brez bakterioze!

Ker je meristemsko – inkubacijska vzgoja zelo draga, saj zahteva poseben, listnim ušem nedostopen rastlinjak (uši so prenašalke viroz, vektorji), inkubacijske omare, usposobljeno osebje (biologi), »agerager« hranila posebne vrste, posebne mikroskope in mikrotome ipd., je razumljivo, da si vrtnarji prizadevajo najti metodo, ki je enostavnejša, cenejša in fitosanitarno dostopnejša. To pa omogoča semensko razmnoževanje pelargonij. Postopek je preprost in vrtnarsko izvedljiv brez posebno usposobljenega in šolanega osebja in brez posebnih laboratorijskih naprav. Dosežemo pa ravno tako zdrave pelargonije.

Kdaj sejemo pelargonije

Sejemo, kot je običajno za begonije, decembra, januarja ali februarja. Čeprav bi sejali prej, recimo oktobra ali novembra, ne bi dosegli posebnega učinka, pač pa več stroškov in dela, kajti pelargonije cvetijo približno v istem času, pa če jih sejemo novembra ali januarja. Ker setvena doba, če rastlin umetno ne osvetlimo, ne vpliva bistveno na čas cvetenja, sejemo ponavadi decembra – januarja, le izjemoma še februarja, nikakor pa ne prej. V juniju je začetek cvetenja posameznih rastlin, splošno cvetenje pa je šele julija, ko so rastline nad 30 cm visoke. Prvi cvet se normalno pojavi šele 132 dan po setvi. Če so rastline (sejanke) v juniju 25 cm visoke, so avgusta že 60 cm. V tem času imajo sejančki že do tri stranske poganjke in na vsakem vrhu po en cvetni kobul.

Nekatere sorte, kot ameriška ‘Nittan Lion Red’, dedujejo svoje osebne lastnosti zelo dobro, da so potomci do 80 % podobni matični rastlini. Druge spet variirajo in dajo mešano, fiesto zelo zanimivo potomstvo. Vmes so včasih primerki, ki so vredni, da jih ohranimo tudi za v prihodnje. To je možno, če jih drugo leto razmnožimo vegetativno s potaknjenkami. Sčasoma dobimo klon, ki je lahko nova sorta ali pa celo izhodišče novega rodu.

Pelargonije iz semena – splošno

Poudaril sem že, da vzgajamo pelargonije kot begonije: kalilna temperatura je 18 do 22° C. V 1 g je približno 200 do 230 semen; kalivost je odvisna od izvora semena, 60 do 80% kalilni uspeh je zadovoljiv. Nekatere sejanke kažejo že od vsega začetka slabo in »zakržljano« rast, teh sploh ne pikiramo, pač pa jih zavržemo. Tako opravimo že v prvi razvojni fazi potrebno selekcijo.

Na splošno je razvoj zadovoljiv in hiter. Rastline so zdrave, pred okužbami jih varujemo tako, da jemljemo za setev bolj peščeno, nekoliko ilovnato kompostno prst, ki smo jo prej toplotno ali kemično razkužili. Setev in pikirance zalijemo z benomylom (0,05 do 0,07%) ali z orthocidom (0,10 %), da vsaj za silo razkužimo seme in prst. Uporabljamo postano vodo (vodovodno), vendar ne premrzle in ne preobilno, sicer pride do črne gnilobe.

Ker so iz semena vzgojene rastline znatno večje kot tiste iz potaknjenk, je priporočljiva uporaba zaviralnega rastnega hormona CCC (cycocel) ali WR 62. Pripravek (0,15 do 0,30-odstotni) lahko uporabljamo kot škropivo ali zalivek. Preden rastline ne razvijejo treh vrhov, ne uporabljamo zaviralnega hormona. Z njim dosežemo nižje in tršate grmiče pa tudi zgodnejši cvet in večje, intenzivno zelene liste. Učinek CCC (klorhol in klorida) traja približno tri mesece, po tem roku je treba ponovno škropiti ali zalivati (0,15% na liter vode). Naj nas ne moti, da so listi po škropljenju svetlejši in bledo lisasti. Pojav preneha po treh tednih in listi so zato še bolj zeleni.

Pelargonije – bršljanke pri nas doma

Poznamo štiri skupine pelargonij: prve so pasastolistne ali conalke (Pelargonium zonale), druge pelargonije so pobešavke ali bršljanke (P. peltatum), tretje so žlahtne ali angleške (P. grandiflorum) in  četrte so dišeče ali citronke. Od dišečih poznamo več vrst, menda najbolj »roženkravt« (P. radula), potem »rožnovin« (P. graveolens), nadalje »citronko« (P. odoratissimum) in oljno (P. krapeanum).  Slednjo goje na velikih površinah v Franciji in Izraelu za pridobivanje »geranijinega« olja, ki ga uporablja parfumska industrija. Pri nas je neznana.

Za sončne lege so conalke, za senco in polsenco bršljanke. Najzahtevnejše so angleške, seveda tudi najlepše, žal cvetijo prekratek čas. Njihov cvet se pojavlja že pozimi (februar), flor pa traja do julija. Pri dišečih pelargonijah cenimo vonjave liste, njihov cvet je preneznaten, da bi kaj pomenil. Največji izbor je med conalkami. Izbor dobrih pelat (vrtnarsko ime za bršljanke) je sorazmerno skromen. Najbolj sta znani Lachskonigin (lososna kraljica) in Ville de Paris; prva ima velik cvet, rahlo je vrstnata, vendar ni polnjena, druga je nežno rožnate barve, prenaša tudi močno senco, zato je primerna za severno stran hiše.

Ravno tako enojnocvetna je novejša, zelo priljubljena Luisenhof. Njen cvet je cinobrasto rdeč, klobuk je velik in težak, poganjki pa zelo dolgi, tudi čez 1m. Hoče zavetno lego, sicer se poganjki odlomijo. Kdor je bolj za vrstnate sorte, seže po El Gaucho. Njen kardinalno rdeči cvet je dokaj velik, posamezen Pelargonija-bršljanka je odlična cvetlica za okras balkonov in teras, pa tudi za podzidke, kjer ima možnost viseti navzdol. Ravno tako je hvaležna za razna korita in drugo posodo, ki jo uporabljamo kot »prenosne vrtove« na javnih trgih in odprtih mestnih prostorih, ima 5,5 cm premera, v kobulu je do 7 cvetov. Njena rast je gosta, členki so kratki, zato je primerna tudi za vetrovne lege. Lepe barve je tudi »Dresdener Amethyst«, ki ima ime po žlahtnem lilastem (dragem) kamnu. Že v starem veku so ga uporabljali kot amulet proti pijanosti (a = ne, methystikos = pijan).

Večina bršljank je redke rasti, zato je prav, da jih, dokler so grmi še mladi, vršičkamo. To velja posebno za rožnato Galilee, ki ima nenavadno dolge, globoko navzdol viseče poganjke. Za veter je precej občutljiva. Iz vrtnarije v Čatežu so širili predvsem naslednje sorte: Madam La Crousse, polpolnjena, rožnata; M. Marquis, ognjeno rdeča; Pascal rdeča; Pilatus, svetlo lila; vse so napol vrstnate. Polnjena je bela (redka barva!) Withe Perle.

To je v glavnem izbor pri nas razširjenih sort. Vse pelargonije zahtevajo nekoliko težjo prst, zlasti rahlo krtinko ali rušnico. Če uporabljamo prehumozno prst brez ilovke je rast prebujna, zlasti pri conalkah. Pelate prenesejo močnejše gnojenje. Prezimimo jih v hladni in svetli kleti, kjer zadostuje 6 stopinj celzija. Angleške pelargonije, ki so pozimi v rasti, prezimimo vselej v sobi. Preden pelate in conalke presadimo (spomladi), jih prikrajšamo za dve tretjini.

Nasvet vrtnarjem in gojiteljem cvetja

Priporočam:

DIPTEREX SL-50

–          zoper gosenice kapusove sovke

–          zoper gosenice kapusovega belina

Priporočam:

VOLATON G-10

–          zoper ličinke koreninskih muh (čebulne, korenjeve, kapusnic)

–          zoper ličinke sovk in hroščkov

Podrobna navodila za uporabo sredstev najdete v priloženem navodilu.

Sorodna iskanja:

Najnovejši mali oglasi