Deli s prijatelji
Petunija

Ker je petunija pri nas postala zelo priljubljena cvetlica, jo spoznajmo nekoliko pobliže. Spada v družino razhudnikovk (Solanaceae), njena prava domovina pa so Brazilija, Mehika in Argentina. Njeno ime izvira iz starobrazilščine, kjer z istim imenom »petun« imenujejo tudi tobak.

Petunija
Petunija

Od vseh 20 vrst petunij, kolikor jih je priznanih, in štirinajstih, ki so bile do sredine 19. stoletja prinesene v Evropo, je za cvetličarje zanimiv le križanec dveh samoniklih vrst: P. violacea Lindl in P. nyotaginiflora Juss. Botanično ga imenujemo Petunia x hybrida Villm. Temu križanju ter nadaljnjemu delu pri selekciji in vzgoji novih sort se imamo zahvaliti za pisano paleto barv, oblik in velikosti cvetov te lepe rastlinice.

Za žlahtnitelje je petunija zelo privlačna rastlina, ker pri delu z njo dosegajo uspehe dokaj hitro. To ponazarja že podatek, da so iz enostavno cvetoče petunije iz I. 1830 od leta 1849 dalje vzgajali že polnjene petunije. V cenikih semenarskih hiš danes zasledimo asortimente od enostavnih do celo dvakratnih križancev. Asortiment je postal že tako velik, da imajo težave celo poznavalci petunij, zato so zaradi značilnih rasti ter oblik in velikosti cvetov petunije razdelili v več skupin. S pomočjo te razdelitve si lahko pomagajo pri izbiri sorte. Vsaka sorta oziroma sorta posameznih skupin ni primerna za vse namene gojenja.

Petunija po skupinah:

1. Drobnocvetne petunije razvijejo cvet do 7 cm premera. Po rasti so različne, zato razlikujemo:

a)   Drobnocvetne viseče (Petunia hibrida pendula Hart.) Steblo pri njih doseže 75 do 80 cm dolžine; te vrste petunij si izbiramo predvsem za balkone,

b)   Enostavno cvetoče nizke petunije (P. h. nana compacta) z 20 – 30 cm visokim steblom ter podobne, vendar do 50 cm visoke in bogato cvetoče (P. h. nana multiflora). Te vrste petunij so zaradi svoje odpornosti na dež in veter ter zaradi dolgega cvetenja zelo primerne za gredice in zasajanje večjih površin na prostem, lahko pa jih tudi kot balkonsko cvetje kombiniramo z visečimi pelargonijami (Pelargonium zonale).

V grupo drobnocvetnih štejemo še:

c)   Drobnocvetoče polnjene, ki so lahko zmerno cvetoče (P. h. flore pleno Hart.) ali mnogocvetne (P. h. multiflora pleno).

2. Velikocvetne petunije (P. h. grandiflora) imajo cvetove z 8 – 11 cm premera. Enako kot pri prejšnji skupini tudi te lahko razdelimo na več podskupin:

a)   Nizke velikocvetne (P. h. grandiflora nana) razvijejo le 20 – 30 cm visok grm; so bogato cvetoče in primerne za na prosto ter za balkone. Znane so nizke z narezljanimi cvetovi (fimbriata), in

b)   Velikocvetne visoke (P. h. grandiflora) imajo venčne liste z gladkim robom; so razmeroma rano cvetoče. Lahko so polnjene (plena) ali pa z narezljanimi cvetovi (fimbriata). Novejše sorte te skupine odlikujejo ranost, bogata razrast in trajno cvetenje. Rastline imajo poln videz.

3.  Petunije z zelo velikimi cvetovi, to je nad 11 cm premera, so tetraploidne »superbissima« petunije (P. h. superbissima). Lahko so nizke, okoli 45 cm visoke (nane) ali 60 – 80 cm visoke. »Superbissima« petunije so izredno občutljive na dež in veter. Gojimo jih kot lončnice v zaščitenih prostorih ter na pokritih balkonih.

Petunij ni težko vzgojiti. Da bi nam to uspelo, moramo biti na nekatere stvari še posebej pozorni. Za uspešno kaljenje je potrebna temperatura okrog 20°C. Ker jih sejemo od januarja do konca februarja, mora biti prostor s posejanimi petunijami ogrevan. Ko so petunije že vzkalile, je temperatura lahko nekoliko nižja, ne sme pa pasti pod 15° C.

Najboljša zemlja za petunije je mešanica kompostovke, peska in šote (2:1:1). Posejano seme ne prekrivamo s plastjo zemlje. Zelo previdni pri sejancih petunije moramo biti z zalivanjem. Ob preveliki vlagi namreč sejančki lahko propadejo, znak, da je vlage preveč, pa je, da prično rumeneti ter hirati. Mlade rastline naj imajo raje suho kot mokro. Zelo občutljive so petunije: ne preveč vode takoj po pikiranju in sploh presajanju. Rumenenju je lahko vzrok tudi neprimerna zemlja. Ko so sejančki dovolj razviti, jih prepikiramo. Lahko jih damo tudi takoj v lončke, le-te pa v tople grede ali druge primerne prostore. Sonce dobro prenesejo. V začetku maja so sadike že dovolj razvite, da jih pričnemo utrjevati, to je, da jih prilagajamo na zunanje razmere. Na prosto jih presadimo, ko se pokaže prvi cvet.

Najnovejši mali oglasi