Deli s prijatelji
Pisana Stapelija

Znanstveno ime te rastline je »Stapelia variegata«, in zares je ne moremo zamenjati z nobeno drugo cvetlico, ker je njen cvet tako zelo značilno oblikovan in tudi po barvi privlačen. Njena domovina je pokrajina okoli Cape Towna v Južni Afriki, od koder smo dobili tudi mnoge druge sočnice. Ta vrsta smrdljivke podobno kot vse njene sorodnice ne prenese naše zime na prostem, zato jo gojimo kot lončnico. Kot že omenjeno je stapelija ali smrdljivka sočnica: rastlina je brez listja, ki je popolnoma zakrnelo, zato pa asimilirajo topo robata, pokončna in mesnata stebla. Višina rastline je okrog 10 cm, povrhnjica stebel, je navadno sivo zelena, na soncu pa je lahko tudi rdečkasta. Vsako leto poženejo praviloma iz pritlehnega razrastišča mladi poganjki, na osnovi katerih se razvijejo zvezdasti cvetovi. Poganjki se delno plazijo in kjer se s površino dotikajo zemlje, se pojavljajo korenine, in tako se rastlina blazinasto razrašča.

Pisana Stapelija

Značilna zgradba cvetov

Botanično sodijo stapelije v družino svilnatic ali Asclepiadaceae, za katere niso značilni le svilnati laski na vsakem semenu in podolgovati šilasti plodovi, temveč tudi enkratno oblikovani cvetovi. Stapelije imajo peterosomeren cvet, pri katerem so največji venčni listi; v sredini cveta je posebna obročasta tvorba, imenovana kronica ali korona. Korona je pri pisani stapeliji posebno velika in skoraj okrogla ter prav tako pegasta kot venčni listi. Bledo rumena barva podlage se zelo kontrastno odbija od temno rjavih peg. Površina notranje strani cveta je rahlo nagrbančena, kar še poudarja eksotično lepoto smrdljivke.

Dlakava stapelija

Stapelia hirsuta ni preveč natančna oznaka, saj so dlačice nežne in svilnato mehke, ne pa štrčeče in ostre. Ime se nanaša na dlačice, ki bogato obrobljajo cvetne liste. Cvet je medlo rumen in počez gosto preprežen z rjavo vijoličastimi progami, tako da je barvni vtis precej izenačen: zdi se nam, da je cvet žametasto rjav in dvobarvnost opazimo le pri pozornem opazovanju od blizu. Dlakava stapelija ima mnogo močnejše poganjke kot S. variegata. Robovi stebel so skoraj popolnoma gladki, medtem ko ima pisana stapelija nekako žagasto nazobčane in bodičaste poganjke. Zelena barva povrhnjice prehaja pogosto v bronasto rjavkasto. Zaradi hitre rasti kmalu napolni svoj lonček in tudi bogato cveti.

Kaj potrebujejo smrdljivke

Prva zahteva je rahla in peščena prst ter zagotovljen odtok odvečne vode. Te potrebe moramo upoštevati, da rastline ne začno gniti »od znotraj navzven«; ko opazimo propadanje, je pogosto že prepozno, da bi rastlino lahko rešili. V svoji domovini stapelije niso tolikokrat deležne dežja kot rastline naših logov, zato moramo biti z zalivanjem seveda zelo previdni. Uspešen gojitelj bo skušal svoje rastline razumeti in upoštevati soodvisnost toplote in talne vlage ter rastnega obdobja svojih varovank. Smrdljivke tudi v sobnih razmerah rastejo poleti, ko je dovolj sonca in toplote. Takrat jih redno zalivamo in jim tudi občasno ponudimo kakšno gnojilo primerno za kakteje. Ko se na poganjkih enkrat v visokem poletju pojavijo zametki cvetnih popkov, nikakor ne smemo prenehati zalivati, da popki ne odpadejo. Cvetje se razpira največkrat avgusta in septembra. Proti koncu jeseni rastline vse manj in manj zalivamo ter jih pred mrazom prenesemo na varno. Dovolj je, da so čez zimo na svetlem in nekaj stopinj nad ničlo. Toda najvažneje je, da jih čez zimo skoraj nič ne zalivamo. Podobno kot kakteje se tudi smrdljivke zgrbijo in nagubajo, toda to še ne pomeni, da so bodo posušile, če jih prezimujemo na toplem, jim morda ne škoduje tu in tam žlička vode, v mrzlem okolju pa je preveč vode hitro usodno.

Mesarske muhe so ogoljufane

V rastlinskem svetu je mnogo »zvitih metod«, s katerimi si cvetnice pomagajo pri vzdrževanju vrste. Tako počno tudi smrdljivke: vonj njihovega cvetja nas spominja na razpadajočo mrhovino, zato jih med cvetenjem raje postavimo na zunanjo okensko polico. Tam jih bodo hitro našle razne muhe, ki odlagajo jajčeca na razpadajoče meso – privabil jih je vonj in ko so muhe šarile po sredini zapleteno zgrajenega cveta, so tudi prenesle cvetni prah na pestične brazde. Pozornemu opazovalcu ne more uiti, da se na cvetu smrdljivke gnete številna družbica drobnih črvičkov, ki se ne morejo naprej razvijati in kmalu poginejo. Povzamemo lahko: rastlina je dosegla svoj namen s prevaro in je poskrbela za svoje potomstvo.

Razmnožujemo s semenom in s potaknjenci

Oplojeni cvetovi kmalu odvržejo pisano cvetno odevalo, iz plodnice pa se razvije podolgovat plod, ki bi ga lahko zamenjali s tankim strokom. Dozoreli plodovi se razpro in v naravi raznaša veter semena z dolgimi svilnatimi nitkami. Doma pridelano seme hitro kali pri dovolj visokih temperaturah; zelo uporabno je tudi sveže seme, katerega je od različnih vrst mogoče občasno dobiti s posredovanjem nekaterih botaničnih vrtov ali celo naravnost iz Južne Afrike. Mladi sejančki so občutljivi na preveliko vlago in tudi glivične bolezni jih rade napadajo, vendar to za spretne vrtnike ne predstavlja nepremostljive ovire.

Preprosteje razmnožujemo smrdljivke s potaknjenci. Pri znancih navadno ni preveč težko izprositi vršiček ali dva.

V svoji vnemi pa ne smemo biti preveč neučakani, da bi vršičke takoj potaknili! Rana na odrezanem ali odlomljenem stebelcu se mora temeljito zasušiti in na poškodovanem mestu mora nastati oplutenela kožica. To lahko traja tudi dva ali tri tedne!

Ves ta čas imejmo vršičke na zračnem mestu. Šele ko so rane dodobra zasušene, potaknemo vršičke v skoraj suho peščeno prst, kjer poženejo prve korenine skoraj brez zalivanja. Potaknjenci iz pomladnega razmnoževanja se do jeseni že dobro razrastejo in včasih tudi že cveto. Drugače pa razmnoževanje s potaknjenci ni omejeno na krajši čas v letu.

Najnovejši mali oglasi