Deli s prijatelji
Pljučnik
Pljučnik

Kdor gre zgodaj spomladi na sprehod v bukov gozd preden začnejo poganjati listi, bo videl prizore, kakršne nam zavida vsa zahodna Evropa. Med desetinami različnih zelnatih rastlin, ki takrat cvetijo, skoraj prezremo pljučnike. Pljučnik zasluži večjo pozornost in morali bi ga pogosteje saditi v naših vrtovih in parkih.

Na kratko lahko rečemo: pljučniki so hvaležne okrasne rastline, ki jih v vrtu sadimo na vlažna rastišča pod grme, v ospredje mešanega roba v polsenco ali na travnate bregove v bližino dreves. Rastline cvetijo od pomladi do poletja. Po cvetenju se razvijejo šopi močnih listov, ki so različno kosmati in pogosto čudovito pegasti. Barve cvetov se prelivajo od belih, rožnatih, rdečih, vijoličnih do temno modrih. Večina vrst pljučnikov velja za lepe, dolgo rastoče rastline, ki jih zlahka množimo. Ker se radi križajo, je znanih na desetine križancev in kultivarjev.

Rod Pulmonaria L. sodi v družino srhkolistnic (Boraginaceae), različne vrste tega rodu rastejo po zmernih predelih Evrope in Azije. Ker rod še ni natančno raziskan, je težko zapisati dokončno število vrst in podvrst, a po dosegljivi literaturi poznamo od 15 do 20 vrst.

Če upoštevamo, kako majhna je površina Slovenije v primerjavi s številnimi drugimi evropskimi in azijskimi deželami, v katerih rastejo različne vrste pljučnikov, smo lahko ponosni, da pri nas domuje kar šest vrst. Vsi poznamo navadni pljučnik (Pulmonaria officinalis), saj imamo zanj skoraj dvajset ledinskih ali domačih imen. Številna med njimi se navezujejo na listne pege, ki so prednike spominjale na videz bolnih pljuč, in tako so te pritlične liste, pa tudi samo cvetočo zel, že davno uporabljali kot zdravilo pri pljučnih boleznih, prehladih in gripi. Eno od domačih imen se glasi »noč pa dan«, kar spominja na eno od angleških ledinskih imen Soldiers and Sailors (vojaki in mornarji), ki so ga pljučniku nadeli zaradi rožnatih in modrih cvetov.

V naravi pljučniki pogosteje rastejo v hribovjih kot v nižinah, kar je verjetno povezano s potrebo po hladnejši prsti in podnebju. Večinoma rastejo tam, kjer imajo vsaj poleti zagotovljeno senco, torej v listopadnih gozdovih (hrast, bukev, jesen); raje na robovih, kjer imajo nekoliko več svetlobe. Nekaterim vrstam prija tudi sončna lega in suha prst.

Dokaj debele in mesnate korenine poganjajo iz korenike, ki je temno rjava ali črna in razmeroma kratka. Iz brazgotin odpadlih stebel se pozno poleti razvijejo brsti, iz katerih poženejo šopi pritličnih listov, različno dolgih in različno širokih. Pri nekaterih vrstah so listi posuti s svetlo zelenimi pikami ali s srebrnimi pegami. Te pege so kot nalepljene na zeleno listno površino in zdi se, da ščitijo liste pred močnim soncem.

Jeseni pritlični listi pri večini pljučnikov odmrejo in pod površjem prsti počivajo brsti.

Cvetovi na steblih so oblikovani kot valjaste cevčice iz petih venčnih listov. Posamezen cvet živi tri do pet dni, obdobje cvetenja pa traja nekaj tednov do dva meseca in več. Skoraj vse vrste in križanci imajo cvetne popke rožnate ali rdeče barve, nekatere vrste in križanci pa tudi cvetijo rdeče ah rožnato.

Pljučnik nezahtevna rastlina

Pljučniki so nezahtevne rastline. Če poskrbimo, da se prst okoli njih poleti ne izsuši, smo storili najvažnejše. Seveda nam bodo hvaležni, če jim bomo ob sajenju v prst vkopali nekaj zrelega hlevskega gnoja, komposta ali listovke. Med letom jih obložimo z zastirko, in to je vse. Čez nekaj let, ko se rastlina ne razrašča več, jo lahko razdelimo na več delov in tako pomlajena se bo znova širila. Najlažje jih množimo z delitvijo. Lahko jih vzgajamo tudi iz semena, razen križancev in kultivarjev, ki jih moramo množiti vegetativno.

Njihove liste imajo radi polži, tudi kakšno gosenico boste našli na njih. Največja nevarnost zanje pa je pepelnata plesen, proti kateri ni pomoči, zato odstranimo obolele liste in rastlino z gnojilom spodbudimo, da jih obnovi.

Opis značilnosti posameznih vrst pljučnikov bi bil preobsežen, poleg tega mnoge težko najdemo v ponudbi tujih vrtnarij, zato se bomo omejili na kratek opis šestih vrst, ki rastejo v Sloveniji.

Navadni pljučnik (P. officinalis) torej poznamo. Štajerski (P. stiriaca) je seveda doma v vzhodnih avstrijskih Alpah in sega tudi k nam. Ima svetlo modre cvetove, listi so bolj belo pegasti, ožji in nekoliko trši. Pri mehkodlakavem pljučniku (P. mollissima) so listi brez peg in poraščeni z dlačicami. Cveti tako kot navadni pljučnik in pri nas raste na travnikih subpanonskega območja.

Tudi listi »južnega« pljučnika (P. australis), kakor ga opisuje nemški profesor W. Sauer (verjetno eden največjih poznavalcev tega rodu), so lahko pegasti, cvetovi pa večji in modro-vijolični, ne pa izrazito modri, kot pri ozkolistnem (P. angustifolia), s katerim ga radi zamenjujejo. »Južni« pljučnik pri nas raste povsod.

Končno sta še dve vrsti, ki sta razmeroma redki. Koroški pljučnik (P. carnica) najdemo na obeh straneh Karavank in ga le s poznavanjem botaničnih značilnosti ločimo od štajerskega. P. dacica ali dacijski pljučnik pri nas raste le v Krakovskem gozdu, kar je njegovo skrajno zahodno rastišče, saj se sicer razteza do zahodne Kitajske! Zeleni listi brez peg in očarljivi modro-vijolični cvetovi pritegnejo pogled na poplavnih tleh tega našega koščka zemlje.

Rekli boste: prav, pljučniki so lepi, tudi mi bi jih imeli. A kje naj jih kupimo? Žal nimam odgovora na to, saj jih trenutno lahko dobimo le iz uvoza. Nikakor ne želim spodbujati izkopavanja domačih rastlin iz narave, lahko pa bi jih, tako kot desetine drugih, začeli vzgajati pri nas, iz semen. Tudi po številnih križancih s pestro pegavimi in različno barvitimi cvetovi bi ljubitelji povpraševali. Le ponuditi jih je treba!