Deli s prijatelji
Poprovke
Poprovke

Poprovke so v sorodstvu s pravim poprom, čeprav spadajo v drugi botanični rod. V zadnjih letih so se mnoge poprovke ponovno uveljavile. Uporabljamo jih predvsem pri zasajanju cvetličnih skodelic ali »japonskih vrtičkov«.

Nekaj botanike

Poslovenjeno ime se je uveljavilo verjetno zato, ker si ga zlahka zapomnimo: zelo spominja na nenadomestljivo začimbo – poper, po katerem v kuhinji pogosto segamo. Popru pravijo botaniki Piper nigrum, vse poprovke pa so pripadnice rodu s strokovnim imenom Peperomia. Značilno zanje je betičasto ali klasasto socvetje, posamezni cvetovi pa so čisto majhni in brez venčnih listov. Bolj ali manj mesnato cvetno betev obdajajo cvetovi v gosti spirali; največkrat so socvetja ravna in pokončna, redkeje zavita. Ker je znanih vsaj 600 vrst poprovk, nas pravzaprav ne preseneča, da imajo mnoge okrasno vrednost za poklicnega in ljubiteljskega vrtnarja. Vse so doma v Ameriki, kjer rastejo v tropskih gozdovih z obilnimi padavinami. Rastejo kot zelnata podrast, nekatere vrste pa so zasidrane tudi kot priraslike. Večinoma imajo tanko in nežno listje, manj je listnih sukulentov.

Vsa lepota je v listih

Številne poprovke gojimo v stanovanjih in rastlinjakih izključno zaradi lepega listja in dokajšnje vzdržljivosti. Na majhnem prostoru je mogoče gojiti pravcato zbirko majhnih, toda lepih poprovk. Zadošča okenska polica, morda cvetlično okno, še boljši pa je seveda ogrevan rastlinjak. Zbirka zavzema malo prostora posebno takrat, če z epifitnimi vrstami naselimo rogovilasta debla, ki imajo debelo skorjo, ali pa jih obesimo priraščene na kose plute. Kodrolistna poprovka (P. caperata) je morda najbolj razširjena, čeprav jo največkrat srečamo samo kot zelenolistno obliko. Topolistno (P. obtusifolia) poprovko prištevamo skoraj med sukulente, ker ima precej odebeljene in sočne zelene liste. Še lepše pa so sorte z rumeno zelenimi in belo zelenimi listi. Posebno lepe liste ima P. agglutea ter žametna poprovka ali P. veltina. Manj znana je tribarvna sorta že omenjene kodrolistovke, ki ima povedno ime »Tricolor«. Tudi pri marmorasti poprovki (P. marmorata) imamo več sort. Vse naštete poprovke imajo pokončno rast ali pa sploh ne poženejo omembe vrednega stebla; vse liste imajo razporejene skoraj v obliki pritlehne rožice.

Viseče in plazeče se poprovke

V tej številni druščini je tudi nekaj takšnih, ki se plazijo ali pa se vzpenjajo in pobešajo. Takšne so posebno uporabne v obešenih posodah in košaricah. Gladka poprovka (P. glabella) s pisano obliko »Variegata« se plazi in preveša čez rob lončka. Listi so gladki in debeli, precej mesnati, listne žile in mladi poganjki pa so rdečkasti. Znana sta tudi pisanolistni in »navadni, zeleni« različek vrste P. serpens; strokovno ime pomeni, da je kačasta, zvijajoča se. Prav brhka je okroglolistna P. nummularis, ki ima liste na tankih nitastih in navzdol visečih stebelcih.

Razmnoževanje in lega

Poprovke najbolje uspevajo v zmerno toplih stanovanjskih prostorih, kjer je okoli 18° C. Nekaj nižja temperatura jim sicer ne škoduje, posebne bujnosti pa seveda v takih pogojih ne moremo pričakovati. Rade so v senci, dobro jim de občasna prha in rosenje. Sadimo jih v rahel in humozni substrat, ki spominja na njihovo naravno rastišče. Vse to velja za nesukulentne poprovke, medtem ko se sočnice zadovoljijo tudi z nekaj manj toplote in niso občutljive za suho ozračje v centralno ogrevanih prostorih. Setev pri razmnoževanju poprovk v ljubiteljskem vrtnarstvu gotovo nima nobenega pomena. Tudi poklicni vrtnarji jih vzgajajo z listnimi ali vršnimi potaknjenci, ki se pri 20 do 25° C in pod folijo kmalu ukoreninijo. Pri listnih potaknjencih pecelj samo skrajšamo, ostati mora 2 do 3 cm dolg štrcelj.

Sorodna povezava:

Najnovejši mali oglasi