Deli s prijatelji
Prava mera pri gnojenju
Prava mera pri gnojenju

Če v vrtu redno gnojimo z večjimi količinami komposta, dokupljenih organskih gnojil ali celo umetnih mineralnih gnojil, se lahko zgodi, da tla pregnojimo. Prav dobro vemo, kako človeku škoduje ‘preveč dobrega’ pri hrani, saj se poleg odvečnih kilogramov sčasoma pojavijo tudi resnejše zdravstvene težave. Tudi pri drugih stvareh velja, da pretiravanje slej ali prej pokaže zobe, in prav nič drugače ni pri tleh. Težava je le v tem, da tega ni mogoče tako preprosto opaziti ali pa posledic ne povezujemo s stanjem tal.

Že pred leti, ko se je tudi pri nas začelo prebijati spoznanje, da je mogoče zelo uspešno – in s številnih vidikov celo bolje – vrtnariti ekološko oziroma biološko, je veliko vrtičkarjev začelo prisegati na organska gnojila. Temu so se prilagodili tudi izdelovalci gnojil, ki danes večino vrtičkarjem namenjenih embalaž opremijo z gesli ‘naravno’, ‘bio’ in podobnim. Sčasoma je marsikdo pozabil, da je v ekološkem vrtnarjenju na prvem mestu ‘reciklaža’ organskih snovi, ki izvirajo iz lastnega vrta ali bližnje okolice. Srce biovrta je in ostane kompost, ostala gnojila pa naj bi uporabljali le po potrebi in zmerno.

Pestra ponudba organskih in organsko-mineralnih gnojil na prodajnih policah je marsikoga zapeljala, da je zanemaril kompostiranje in začel posegati po gnojilih v vrečkah. To sicer samo po sebi ni narobe in je včasih celo koristno, vendar pa je treba tudi tu poznati pravo mero.

Tla lahko pregnojimo enostransko, tako da je v njih povečana vsebnost nekaterih hranil. V tleh, ki jih prebogato gnojimo s kompostom in dokupljenimi gnojili, ki vsebujejo živalsko ali krvno moko ali druga mešana organska gnojila, bo preveč fosforja in kalija. Nasprotno pa je le malo fosforja in skoraj nič kalija v mleti roževini; ta vsebuje predvsem veliko dušika.

Fosforja je veliko predvsem v kokošjem gnoju, gvanu in kostni moki. Če je fosforja v tleh preveč, rastline ne morejo do drugih hranil, zato npr. trpijo za pomanjkanjem kalija ali elementov v sledovih, pa čeprav je teh v tleh dovolj. Posledice takšnega neravnovesja veljajo tudi za druga hranila.

Pri surovih fosfatih lahko naletimo na dodatno težavo: mnogi so močno obremenjeni s težkimi kovinami, med katerimi po svoji škodljivosti izstopa predvsem kadmij. Vsebnost težkih kovin v surovih fosfatih je odvisna od njihovega porekla: največ težkih kovin je v tistih, ki jih kopljejo v Tuniziji, Senegalu in Togu. Žal (oziroma prav zato) so ti tudi najcenejši.

V primeru enostranske pregnojenosti se moramo neustreznim gnojilom odpovedati, kompost pa pripravljajmo le iz odpadkov iz lastnega vrta.

Tudi če so tla pregnojena nasplošno, da je povišana vsebnost vseh hranil, tudi mikrohranil, to rastlinam škoduje. Poleg tega se v krajih, kjer je precej padavin, odvečne soli spirajo v globine, s čimer tudi vrtičkarji prispevamo svoj delež k onesnaževanju podtalnice. In ta pogosto niti ni tako majhen, kod bi si kdo morda mislil.

Prav obratno se dogaja v rastlinjaku in v suhem podnebju. Tam je izhlapevanje večje, zato se soli kopičijo v zgornjem sloju tal.

Pregnojena tla neredko vsebujejo tudi povečano količino težkih kovin, ki se v nekaterih rastlinah kopičijo. Težke kovine so za ljudi in živali strupene že v majhnih količinah. Uživanje tako obremenjenih rastlin zato škoduje zdravju ljudi in domačih živali, predvsem na dolgi rok.

Hudo pregnojena tla je zato treba podvreči ‘dieti’: posejemo rastline za zeleno gnojenje, predvsem take, ki porabijo veliko hranil, in jih ne vkopljemo v tla, temveč kompostiramo in z njimi pognojimo tam, kjer je to potrebno.

Napake lahko delamo tudi pri posevkih, ki zaključijo ali začno rastno dobo na vrtu, npr. pri špinači, solati, motovilcu. Tem rastlinam najpogosteje zadostuje tisto, kar so v tleh pustili prejšnji posevki. Če tla še dodatno pognojimo, predvsem z gnojili, ki vsebujejo veliko dušika, se lahko zgodi, da bodo rastline začele kopičiti nitrate. To se dogaja tudi pri gojenju teh rastlin v rastlinjakih pozimi.

Tudi uživanje nitratov, ki so dušikove spojine, je škodljivo, pri dojenčkih pa je lahko celo zelo nevarno. Zato je v omenjenih primerih pri gnojenju potrebna še posebna previdnost in zmernost.

Žal je tako, da si s podatki o vsebnosti dušika, ki sicer velja za najpomembnejše rastlinsko hranilo, ne moremo kaj prida pomagati. Še posebno ne v vrtu, ki ga obdelujemo ekološko in ne uporabljamo lahko topnih dušikovih gnojil. Dušik namreč v tleh nastopa v različnih kemičnih oblikah hkrati, večina pa ga je vezanega v humus. Koliko ga mikroorganizmi sprostijo od tod, pa je odvisno od številnih dejavnikov (temperature, vlažnosti, zraka…). Zato vrednosti nihajo iz dneva v dan in celo iz ure v uro. Več nam lahko povesta vsebnost humusa in biološka dejavnost tal.

Na splošno velja pravilo, da je z vsemi pomožnimi sredstvi za gnojenje (krvna in kostna moka, mleta roževina, kamninske moke itd.) najbolje gnojiti tako, da jih primešamo materialu za kompostiranje takrat, ko ‘gradimo’ kompostni kup. Potrebo po teh dodatkih in količine se moramo seveda naučiti oceniti.

Če smo morda dali vrtna tla v analizo, se zato ne veselimo preveč, če so koncentracije hranil zelo visoke. Od določenih vrednosti naprej (tisti, ki opravijo analizo, izide pogosto tudi komentirajo) bo treba razmisliti o bolj zmernem in ustreznejšem gnojenju, včasih pa celo o opustitvi gnojenja za določen čas.

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekNasveti za vsakdanjo rabo
Naslednji članekSadne ograje
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.