Deli s prijatelji
Tulipani
Tulipani

Za mnoge vrtičkarje je to nekakšno »umetniško vodilo« in tudi zame ima že sama omemba botaničnih tulipanov skoraj čarobno privlačno moč. To so vedno bolj cenjeni znanilci pomladi, morda zato, ker so med tulipani pravi neučakanci, prav gotovo pa tudi zaradi tega, ker svojih plemenitih sorodnikov sicer ne dosegajo v bahavem sijaju, vendar jih v ljubkosti in tenkočutni lepoti večkrat celo prekašajo. Ob tem pa so tudi precej bolj trdoživi kot žlahtni velikocvetni tulipani. Najbrž bo to dovolj tehtna utemeljitev, zakaj dajem prednost botaničnim tulipanom.

Botanika in zgodovina

Čeprav mnogi trdijo, da so botanični tulipani divji, je v tem le pol resnice. Res imamo še popolnoma pristne botanične vrste, ki so zelo uporabne tudi v vrtovih in parkovnih nasadih, vendar se vsako leto pojavljajo nove sorte, križanke botaničnih tulipanov. Zato je ime »botanični tulipan« bolj primerno in več pove kot »divji tulipan«. Takšno poimenovanje je tudi v slovenščini že nekako zasidrano in zato ostanimo kar pri njem. Mnoge podrobnosti o tulipanih so za vrtičkarje manj pomembne, nekatere značilnosti pa mora poznati vsak, ki želi uspešno gojiti takšne ali drugačne predstavnike tega rodu. Predvsem moramo vedeti, da so to lilijevke, ki niso vajene težke in zamočvirjene zemlje in čez poletje zahtevajo prej sušo kot mokroto. Vsa življenjska opravila si rastline razporedijo v čas pred zimo, spomladi in v zgodnjem poletju pa v celoti zaključijo vegetacijski krog.

Tulipanom bi najbolj ugajalo, ko bi bile pomladi dolge in precej deževne, toda ne preveč vroče. V takšnih razmerah čebulice nemoteno debelijo in listje dalj časa opravlja asimilacijsko funkcijo. V tem pa je tudi pojasnilo, zakaj moramo pri nas čebulice večkrat odkopavati, seveda tiste, ki so jih pridelali v Holandiji. Tam ne pridelajo tako zdravih, debelih in jedrih čebulic le zaradi večstoletne vrtnarske tradicije, temveč tudi zaradi naravnost idealnih podnebnih razmer za takšno vrsto rastlin, kot so tulipani in hijacinte. Z botaničnimi tulipani pa se od tega načela nekoliko oddaljimo. Tudi v našem vrtu se bodo čebulice dovolj odebelile in iz ene bo v nekaj letih nastala cela gruča in cvetja bo vedno več!

V srednjem veku tulipanov v Evropi še niso poznali, viri o tem, kdaj smo dobili v Evropo prve tulipane, niso vedno enaki, običajno pa pravijo, da so prve čebulice prišle iz Turčije sredi 16. stoletja; pozneje je sledilo obdobje špekulacij in velikih žlahtniteljskih uspehov. Tem so se pridružili tudi poslovni uspehi in holandske čebulice so še dandanes pojem kakovosti. Nizozemskim gojiteljem ne morejo prav do živega, čeprav pristavijo svoj »piskrček« enkrat Angleži ali Američani, drugič spet Japonci. Medtem ko so pri več tisoč sortah vrtnega tulipana izčrpane skoraj vse možnosti izboljšav, se botaničnim tulipanom šele odpira svetla prihodnost.

Od Velebita do Afganistana

V južni Evropi, v severni Afriki ter v zahodni in srednji Aziji je v naravi znanih okrog 150 vrst tulipanov. Vse so tudi v celinski Sloveniji prezimne in ne potrebujejo varovala. Najsevernejše nahajališče tulipana naj bi bilo na Velebitu.

Tu raste gozdni tulipan (Tulipa sylvestris), ki je ponekod v srednji Evropi in Angliji podivjan, da bi ga neuk človek mogel imeti za prvobitnega domačina. Zvezdasti cvetovi so rumeni in na tankih pecljih. Sorta ’Täbris’ ima večje in zelo lepe intenzivneje rumene cvetove. Tudi druge čiste vrste so uporabne v vrtu, le čebulice so pri nekaterih precej drage in tudi redkokdaj jih trgovine s semeni ponujajo (holandski pridelovalci in trgovci, npr. van Tubergen, pa jih imajo lepo izbiro). Vsekakor so požlahtnjene oblike bolj cenjene in po njih radi segajo tudi slovenski vrtičkarji.

Kot nepožlahtnjena oblika se je ohranil Tulipa clusiana z belim cvetom, pri katerem so zunanji perigonovi listi na zunanji strani rožnato rdeči. Doma je v Iranu in Afganistanu. Iz Zakavkazja je velikocvetni eichlerjev tulipan (T. eichleri); veliki rdeči cvetovi imajo na dnu črne lise z rumenim obrobkom. Rumeno cvetje z rožnatimi progami ima do 30 cm visok T. kolpakowskiana, ki je doma od Turkestana do Altaja. Cvetna stebla so tanka, listi ozki in polegli po tleh. Prav tako ozko listje z lepim valovitim robom ima T. linifolia, ki je tudi iz Turkestana. Lepi rdeči cvetovi so na 20 cm visokih steblih. Večcvetna stebla ima T. praestans s Pamirja. Aprila cvete rdeče škrlatno na 40 centimetrov visokih steblih in vsaka čebulica daje cvetov za cel šopek. Zaradi praktičnosti že zdaj omenimo, da je ta vrsta zarodnik zelo nizke večcvetne sorte ’Füsilier’. Privlačna pritlehna vrsta s šopkom belo rumeno pisanih cvetov je T. tarda; ker ni zahtevna in se razprto zvezdasto cvetje širi po tleh, je to kot nalašč čebulnica za skalnjake. Z zastarelim imenom T. pulchella violacea ponujajo nekateri katalogi prav lepo vrsto, ki je doma v Perziji in Kurdistanu, pri nas pa zacvete že marca z okroglastimi škrlatno vijoličastimi cvetovi. Ob razcvetu so peclji še kratki, pozneje se podaljšajo do 20 cm.

Izbira najlepših sort

Velika večina novejših križancev botaničnih tulipanov ima svoje prednike v vrstah Tulipa fosteriana, T. greigii in T. kaufmanniana. Zato razvrščamo sorte v skupine, imenovane po vrsti, ki je kultivarju dala največ svojih lastnosti. Za vsako skupino je značilno nekaj drugega in tako že na zunaj, po videzu, skoraj vedno lahko ugotovimo, kam sorta sodi.

Menda je izmed vseh fosterjevih skrižank (to so sorte, ki izvirajo od T. fosteriana) najbolj znana ‘Madame Lefeber’ ali tudi ’Red Emperor’. Za eno sorto imamo dve imeni, rastlina pa se ponaša z zelo velikimi škrlatno rdečimi cvetovi in pri dnu s črno, rumeno obrobljeno liso. Ker so peclji do 60 cm visoki, jih na izpostavljenih mestih prizadene veter; tja sodi torej nič manj lepa, toda le do 20 cm visoka ’Princeps’. Belo cvetje z rumenim dnom ima sorta ‘Purissima’, ki je nekoliko nižja od ’Madame Lefeber’. Pri vseh treh sortah je cvetje nenavadno veliko, posebno pri odbranih čebulicah, in premer cvetnega odevala je lahko celo do 25 cm. Za vso skupino je značilno, da ima cvetje povrhnjico svilnatega leska, to je značilnost, ki pri drugih tulipanih ni tako izrazita.

Tulipa greigii je doma iz Turkestana in škrlatno cvetje ne zraste več kot 30 cm visoko. Zelo zanimivi so modrikasto zeleni listi s škrlatnimi lisami in vzdolžnimi marogami. Takšna vzorčavost listov se prenaša tudi na križance, zato je to najbolj zanesljiv znak, da imamo opravka z greigijevimi tulipani. Pogostne sorte so: ’Rotkappchen’ s škrlatno rdečimi cvetovi; ’Oriental Mistery’, ki ima znotraj cvetje v mešanici rožnate in jantarsko rumene barve, zunaj pa karminasto, le rob je rumen; podobna je ’Oriental Splendor’, ki je v celoti bolj citronasto rumena; ’Aurea’ ima zlato rumeno cvetje; ’Zampa’ je posebno lepa, ker je široko odprto cvetje kremasto rumeno, v grlu pa se črne pege raztapljajo v zagorelem rumenilu zlata.

Kaufmannove skrižanke precej posrečeno imenujemo tudi lokvanjaste tulpike. Medtem ko so cvetovi v zastrtem vremenu zaprti kot zašiljene kupole, se v soncu na široko odpro in res nekoliko spominjajo na lokvanje – ki se tudi razpro le na soncu. Cvetje raznih sort je belo, rumeno, rdeče ali dvobarvno. Posebno lepa je sorta ’Shakespeare’ s tanko rumeno oranžno prižastimi cvetovi. Iz množice sort odberimo pri rumenih ‘Berlioz’, ‘Cesar Franck’ in ’Josef Kafka’; rdeči sta ’Brillant’ in ’Scarlet Elegance’. V zadnjem času se pojavljajo že sorte, ki so rezultat križanj med kaufmannovimi in greigijevimi tulipani, tako da se s tem možnost natančne klasifikacije zmanjšuje, zato pa je napredek v lepoti in vrtni uporabnosti tem večji!

Voluhar proti vrtičkarju

Kar prav je zapisano; voluhar napada, vrtičkar pa se mora braniti! To pomeni, da mora varovati čebulice svojih tulipanov, ker te nimajo viteških oklepov proti ostrim zobem kosmate golazni. Ker sem v domačem vrtu preskusil praktično vsa dosegljiva sredstva, imam pač nekaj izkušenj v podtalnem bojevanju. Za uspeh si štejem, da mi nekateri botanični tulipani nepoškodovani in v dobri kondiciji na istem mestu cvetijo že po štiri ali pet let. Kot gverilec proti voluharju in mišim se bojujem najbolj uspešno s strupenim pripravkom polythanolom, ki v normalno vlažni zemlji počasi oddaja zelo učinkovit plin fosforovodik. Ker je plin težji od zraka, prodre tudi v globine rovov. Nad površino zemlje se sprosti le toliko plina, da lahko vsi neprehlajeni sosedi že z nosom zaznajo mojo bojno pripravljenost. Pred mišmi se lahko ubranite tudi z nastavljanjem zastrupljenega zrnja, ki povzroča notranje krvavitve (antikoagulati so naprodaj v različnih oblikah in pod različnimi imeni); v suhem vremenu so te vabe precej uporabne tudi na prostem, kjer v sveže rove večkrat vsujem malo zrnja, čeprav so pripravki namenjeni predvsem za uporabo v zaprtih prostorih. Obramba se splača, in zato večkrat pregledam, če se ni od kod pritepel tuj krt, voluhar ali miš.

Oskrba ni težka

Posebno pri botaničnih tulipanih je oskrba resnično prav malenkostna v primerjavi z lepoto cvetja. Pri čebulnicah imamo največ težav običajno s prezimljanjem ali izkopom v začetku poletja in s ponovnim jesenskim sajenjem. Ker pri botaničnih tulipanih tega ni, razen tam, kjer je zemlja izrazito mokra ali populacija glodalcev preveč številna, je tudi ta skrb odveč. Ni pa odveč opozorilo, da moramo jeseni saditi čebulice dovolj zgodaj, da se okoreninijo še preden zmrzal povsem onemogoči rast. Brž ko spomladi izgine sneg, privoščimo tudi tulipanom obrok dobrega nitrofoskala. Vzamemo takšnega, ki ga sicer uporabljamo za jagodičje ali krompir, nikakor pa ne kakšnega gnojila za vrtno trato. V prodajalnah dobimo tudi že posebna gnojila za čebulnice in najbolje je seči takoj po njih. Po cvetenju dodamo še en obrok. Če je pomlad običajno suha, po potrebi zalivamo. Zalivanje pred cvetenjem bo pomagalo do lepo razvitega cvetja, po cvetenju pa bodo rastline lahko kopičile rezervno hrano v čebulicah samo, če bo na voljo dovolj vode.

Ko boste po samopostrežbah, v »Semenarni«, v cvetličarnah jeseni izbirali tulipane za svoj vrt, pobrskajte za botaničnimi tulipani, s katerimi boste imeli še več veselja kot z običajnimi darvinkami in njim podobnimi.

Najnovejši mali oglasi