Deli s prijatelji
Preizkusimo tla v vrtu
Preizkusimo tla v vrtu

Kdor bi rad zvedel, kakšna tla ima na svojem vrtu, naj se sam prepriča tako, da vzame v roko prgišče zemlje. Kdor večkrat sam preizkuša s prsti različno zemljo, bo kmalu imel pravi občutek za njeno kakovost in jo bo zlahka uvrstil v določeno skupino glede zrnatosti.

Napravite poskus. Vzemite nekoliko vlažno ali le rahlo navlaženo prst v roke. Preveč namočena ne sme biti. Ko jo manete med palcem in kazalcem, boste ugotovili, če je zrnata, če se da gnesti in koliko zamaže prste.

Lahka peščena tla

Lahka peščena zemlja hitro polzi med prsti. Občutimo njeno zrnatost in rok nam skoraj nič ne zamaže. Taka tla so revna s hranilnimi snovmi, vodo hitro prepuščajo, ker so premalo drobnozrnata. Čeprav so peščena zrna na oko drobna, so v primerjavi z ilovico in suho ilovico še vedno velika. Peščena tla so uporabna le z dodatkom humusa. Potem so dobro prezračena, lahko jih obdelujemo in so sprejemljiva za rudninska gnojila. Zaradi velike prepustnosti pa se hranilne snovi v takih tleh hitro izperejo. Zato je bolje, če jih gnojimo po malem, v presledkih. Kolikor več humusa imajo peščena tla, toliko bolj so temna, več hranilnih snovi vsebujejo ter zadržijo večje količine vode. Peščena tla, zelo revna s humusom, so povečini suha tla.

Ilovnato peščena tla

Če nam prst ne polzi več skozi prste rok, a še vedno čutimo zrnanost, in če se nam iz rok drobi v drobcih, se pri stisku v pest ne da oblikovati ter le malo zamaže roko, imamo ilovnata peščena tla. V takih tleh je že precej zelo drobnih delcev prsti, ki bolje obdržijo hranilne snovi in zadržujejo vodo. To so boljša tla od čisto peščenih in zaradi lahke obdelave tudi zelo cenjena kot vrtna zemlja. Če takšno zemljo obogatimo še s humusom, lahko pričakujemo trajne uspehe. Vendar pa sodijo ta tla še vedno k lažjim, torej peščenim tlem.

Peščeno ilovnata tla

Pogosto zamenjamo ilovnato peščena tla s peščeno ilovnatimi, ki pa že niso več peščena, temveč bolj ilovnata. Vendar pa imajo še precej grobozrnatih delcev, zato jih tudi imenujemo peščeno ilovnata. Med prsti še dobro čutimo peščena zrna, vendar pa nam roko že močneje zamažejo. Tako zemljo že lahko močneje stisnemo v obliko, a se vendar še drobi v večje kose. Vsebuje tudi več drobne ilovice, ki po naplavljanju tudi po nekaj ur ne prepusti vode. Ti drobni delci vežejo bolj groba zrna in povečajo sposobnost obdržanja hranilnih snovi in vode. Glinaste snovi, ki so v teh tleh, ne prepuščajo le vode, ampak imajo tudi takšno zgradbo molekul, da te v plasteh sprejemajo ione hranilnih soli. Tako služijo kot shramba za vodo in hranilne snovi. Taka tla so dovolj zračna in dobro prepustna, drobijo se le v debelejših kosih. Kolikor več humusa je v takšnih tleh, toliko bolj so drobnozrnata.

Ilovnata tla

Tla so težka šele tedaj, ko se med prsti ne drobijo več. Takšno zemljo lahko v roki gnetemo. Pri tem s prsti ne čutimo zrn. Ilovnata tla so plastična in gnetljiva. Vsebujejo še nekaj drobnega peska ali suhe ilovice, ki še omogoča odtok odvečne vode. Če pa zaradi pomanjkanja humusa manjka drobljiva struktura, se na površju nabira voda, ki odriva zrak in korenine ne morejo več dihati. Taka tla moramo rahljati in jim dodajati humus, da postanejo luknjičava. Sicer pa se humus v ilovnatih tleh bolje obdrži kot v peščenih, kjer se hitro izpere. Zaradi dobre kakovosti hranilnih snovi in vode so ilovnata tla pogosto zelo rodovitna. Težje pa jih je obdelovati. Tudi čas za obdelovanje, ko se ni bati večje zgoščenosti in izsušitve, je navadno kratek, včasih je to le nekaj dni spomladi. Zato taka tla tudi imenujemo minutna tla. Uvrstimo pa jih lahko med najboljša tla.

Glinasta tla

Glinasta tla so težja kot ilovnata. Tako prst lahko v roki gnetemo in oblikujemo kot lončar glino. V primerjavi z ilovnatimi tlemi imajo glinasta tla svetlečo se površino. So slabo zračna in neprepustna za vodo. Glinasta tla je zelo težko obdelovati. Mnogo vrtnih rastlin, kot na primer čebulnice, lahko vzgojimo v takih tleh le s posebnimi ukrepi, npr. da jim neposredno pod korenine podložimo humozno, peščeno zemljo.

Med vsemi temi najznačilnejšimi vrstami tal so seveda različne stopnje. Že nekaj večja količina humusa precej izboljša kakovost tal. V lažjih tleh poveča neprepustnost za vodo in hranilne snovi, težka tla pa napravi rahlejša. Delež grobega peska je za obdelovanje velikega pomena, ne pa toliko za talno strukturo in z njo pogojeno rodovitnost.

O peščeni, ilovnati ali glinasti zemlji govorimo le pri rudninskih tleh, torej tleh, ki so nastala s preperevanjem kamenja, ki je vsebovalo različne rudnine.

Nismo pa še omenili humoznih tal, ki so v glavnem iz organskih snovi. To je predvsem močvirna zemlja, ki se zaradi posebnih razmer odlikuje po značilnem rastlinju. Dalje imamo še humozno karbonatna tla, ki lahko nastanejo iz apnenca in imajo idealno temno črno rodovitno drobljivo strukturo, vendar pa so običajno zelo plitka. Zaradi pomanjkanja vode, prevelikega dela kamenja in ker so premalo globoka za korenine, niso posebno rodovitna. Seveda ne mislimo pri tem na čudovito bogato floro humozno karbonatnih tal visoko v gorah.