Deli s prijatelji
Terarij
Terarij

S pravilno izbranimi in gojenimi terarijskimi živalmi imamo lahko veliko več veselja kakor dela, številne živali pa se tudi navežejo na človeka in mu zaupajo. Seveda pa ni zanimiv le živo pisan tropski kuščar, kameleon ali drug eksotični plazilec, ki ga ne le težko dobimo, temveč mu tudi težko zagotovimo ustrezne pogoje in oskrbo.

Mnogo manj skrbi je s plazilci, ki žive v naših podnebnih razmerah in jih ni težko dobiti, če se le malo pozorneje ozremo okrog sebe. Najbolj pogosti gostje so kopenske želve, tokrat pa se seznanimo še z nekaterimi drugimi.

Pozidni gekon (Tarentola mauritanica) je zanimiv, do 15 cm dolg prebivalec Dalmacije. Zadržuje se predvsem na kamnitih področjih, zaide pa tudi v hiše. Njegovo telo je sploščeno in pokrito s temnimi in svetlimi sivorjavimi pegami.

Gekoni so izredno dobri plezalci. S svojimi prav posebno oblikovanimi prstnimi blazinicami se izvrstno oprimejo podlage; plezajo lahko celo po navpični stekleni steni.

Za gekone je značilna še ena posebnost: lahko oddajajo sorazmerno močan zvok.

Gekoni so predvsem nočne živali in tudi v terariju oživijo šele proti večeru. Takrat neutrudno stikajo po stenah in stropu terarija. Poskrbeti moramo, da ostane do večera v terariju dovolj živih, majhnih žuželk ali pajkov, ki jih gekoni spretno polovijo. Gojitev gekonov ni težavna: gojimo jih v suhem, ogrevanem terariju. Sončenje ni nujno, zelo pa jim ugaja obsevanje z infrardečo svetilko. To lahko nadomestimo z navadno žarnico, ki jo pobarvamo s prozorno, temno rdečo barvo. V terariju mora biti vedno tudi posodica s pitno vodo.

Koristni hišni prijatelji

Pri lovu in prenašanju gekonov moramo paziti na njihov rep, ki je zelo krhek in se rad odlomi. Če se to zgodi, pa ni treba obupati, saj jim kmalu zraste nov. Vedeti moramo, da gekoni niso prav nič nevarni ali strupeni, kot misli večina prebivalcev iz krajev, kjer živijo tudi gekoni. Prav narobe: gekoni so zelo koristni, saj polovijo veliko muh in drugih žuželk v bližini človeških bivališč, zaidejo pa celo v hiše.

V naših krajih živita še dve vrsti gekonov, ki ju gojimo enako kot pozidnega gekona.

Kuščarji – otroci sonca

Med našimi kuščaricami (Lacertidae) je več takih, ki jih lahko gojimo v terariju. Prav zelenec ali martinček je tista žival, ki nas prva vpelje v svet teraristike. Ker imajo vse podobne življenjske zahteve, se lahko z njihovimi splošnimi lastnostmi seznanimo skupaj.

Najprej moramo poznati njihovo zahtevo po soncu. Vsi dobro poznamo martinčka in vemo, kako rad se ure in ure greje na soncu. To jim moramo zagotoviti tudi v terariju, kar pa ni enostavno, saj ne zadostuje, da terarij postavimo k sončnemu oknu. Okensko steklo in steklena stena terarija namreč ne prepuščata ultravijoličnih žarkov, ki so za kuščarice življenjsko pomembni. Zato terarij postavimo na prosto, in sicer tako, da sončni žarki padajo v terarij skozi zamreženi del.

Lahko pa terarij dodatno obsevamo z ultravijolično svetilko. Pri tem moramo biti previdni in upoštevati navodila proizvajalca svetilke. Naslednja nevarnost, ki preti našim gojencem, je previsoka zračna vlaga v terariju. To preprečimo tako, da terarij uredimo tako, da ga lahko temeljito prezračimo. Terariji za gojenje kuščaric morajo biti tudi dovolj prostorni, saj so vse zelo živahne in rade tekajo ali plezajo.

Njihove potrebe po vodi so majhne, vendar mora biti v terariju vedno majhna posodica s svežo vodo. Rastline in živali pa moramo občasno popršiti z mlačno vodo.

Izključno živa hrana

Vse kuščarice hranimo izključno z živo hrano, ki jo sproti nalovimo v naravi; to so predvsem različne žuželke, pajki in črvi. Nikakor pa živali ne smemo hraniti izključno z eno vrsto hrane, npr. z ličinkami mokarjev. Zaradi enostranske prehrane namreč prične primanjkovati nekaterih snovi, zaradi česar živali zbolijo in poginejo. Upoštevati moramo tudi roparsko naravo plazilcev, zato v istem terariju ne smemo gojiti živali, ki se po velikosti toliko razlikujejo, da bi manjše lahko postale plen velikih.

Kuščarice s celinskega dela naše dežele lahko prezimimo podobno kot želve, ali pa jih pozimi gojimo v ogrevanem prostoru. Tretja in najboljša možnost pa je, da jih pred pričetkom jeseni izpustimo v naravo, naslednjo pomlad pa nalovimo nove.

V terarije najpogosteje zaidejo tele vrste kuščaric:

Martinček ali siva kuščarica (Lacerta agilis), ki v dolžino zraste nekoliko več kot 20 cm. Je zelo spremenljive barve – od zelene do sive s temnimi in svetlimi lisami.

Živi na suhih gozdnih obronkih, ob poteh, na železniških nasipih … Je zelo živahen in potrebuje veliko talno površino. Posebno spomladi se samčki srdito spopadajo med seboj.

Pozidna kuščarica (Lacerta muralis) je približno tolikšna kot martinček, je pa nekoliko temnejša, na bokih ima temno progo. Prebiva v skalnatih predelih in v kamnitih zidovih, zato ji moramo tudi terarij urediti tako, da lahko veliko pleza. Vsak samec ima svoj lovni revir, v katerega ne pusti tekmeca. Zato v terariju navadno gojimo le enega samca.

Živorodna kuščarica (Lacerta vivipara) je nekoliko manjša od prejšnjih. Je pretežno rjave barve s svetlejšimi in temnejšimi progami, spodnja stran pa je modrikasta. Živorodna kuščarica živi na vlažnih travnikih in v močvirjih, zato v nasprotju z drugimi kuščaricami zahteva nekaj vlage v terariju.

Zelenec (Lacerta viridis) je največja kuščarica, saj doseže velikost prek 40 cm. Odrasel je živo zelene barve, spodnja stran glave pa je pri samcu pogosto modra. Modri zelenci so zelo podobni martinčkom. Zelenec živi v skalnatih predelih in je velik ljubitelj sonca. Velik zelenec je izrazit ropar, ki se hrani tudi z manjšimi kuščaricami, zato ga vedno gojimo samega.

Primorska kuščarica (Lacerta sicula) zraste do 20 cm, je zelene barve in pogosto posejana s črnikastimi pegami. Živi ob Jadranskem morju. Če jo želimo obdržati v terariju, ga moramo zelo ogrevati in obsevati z ultravijolično svetlobo.

Kuščar, ki ni kača

Slepec (Anguis fragilis) zraste do pol metra in ga mnogi uvrščajo med kače, kar pa ne drži. Slepec je kuščar, le da ima tako zakrnele noge, da le še na skeletu lahko opazimo njihove ostanke. Slepca srečamo po gozdovih in travnikih vse Slovenije. Slepca lahko gojimo brez posebnih težav. Pripraviti mu moramo neogrevan, vlažen terarij, ki ga gosto zasadimo z nizkim rastlinjem (mahovi, praproti, trave…).

S prezimovanjem slepca so navadno težave, zato ga tudi pozimi raje obdržimo aktivnega in ga gojimo pri sobni temperaturi, ali pa ga že jeseni spustimo v naravo. Pri prijemanju slepca moramo biti previdni, ker se njegov rep zlahka odlomi.

Če imamo srečo in v terarij prinesemo odraslo samico, nas poleti lahko preseneti s svojim zarodom. Samica skoti 6 do 7 dvanajst cm dolgih mladičev, ki jih lahko gojimo še naprej in jih hranimo z enako hrano kot odrasle slepce; ponudimo jim deževnike in gole polže.

Da se slepec dobro prilagodi življenju v terariju, dokazuje tudi podatek, da so v zoološkem muzeju v Kjobenhavnu gojili slepca, ki je v ujetništvu dočakal 54 let.

S kačami so težave

Kače so za terariste, predvsem pa za začetnike manj primerne. Vzrok je predvsem njihova velikost, so tudi nekoliko bolj občutljive, pa tudi z nabavo hrane je več težav. Poleg tega so med kačami zelo pogosti primerki, ki se ne privadijo ujetništva.

Če vseeno želimo poskusiti, je najprimernejša kača belouška. Urediti ji moramo prostoren akvaterarij, hranimo pa jo z ribami, paglavci in žabami. V suhem terariju pa verjetno še najlažje gojimo goža. Hranimo ga s kuščarji in z mišmi ali pa s komaj izleglimi podganami.

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekKunci septembra
Naslednji članekClianthus speciosus – kliant ali hudičevec
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.