Deli s prijatelji
Praprot
Praprot

Iz obsežne družine kukavičnic (Orchidaceae) je znana gniloživka gnezdov(n)ica (Neottia nudus avis); značilno ime je dobila po svojih odebeljenih koreninah, ki gnezdasto prepletajo tla. Neka druga tropična rastlina ima pa gnezdasto socvetje (Nidularium fulgens, innocentii); latinsko rodovno ime prihaja od gnezda (nidus, nidus avis ptičje gnezdo). Nidularij je lepa lončnica in kaj pogosta v naših cvetličarnah. Še bolj znana je neka tropska prirasliška praprot, sorodnica naših sršajev (Asplenium nidus); njeni listi oblikujejo gnezdast lijak. Če se zanimamo za njeno slovensko ime, dobimo v cvetličarnah vselej odgovor (kot pri prejšnji), namreč gnezdovnica (gnezdnica). Ker označujemo vse tri rastline z istim imenom, bo prav, če jim odredimo primernejša.

Neottia ima primat, kajti njeno ime je najstarejše, zato naj ostane še nadalje gnezdovnica. Za bromelijo Nidularium bi predlagal ime moškega spola gnezdnik (gnezdovnik); žal ne označuje nobeno ime oblike, ampak le dejanje (gnezdač(a), gnezdilec, gnezdilka ipd.) Morda se oglasi glede imena še kdo, ki ima zanj primernejši in predvsem natančnejši izraz, ki ga lahko omeni v področju komentarjev. Saj ni nujno, da je osnova vselej gnezdo. Pri aspleniju pa naj ostane opisno ime, namreč gnezdasti sršaj, ker dovolj natančno označuje rastlinski rod in vrsto.

Ta sestavek sem namenil gnezdastemu sršaju, torej praproti, gnezdovnici, priljubljeni lončnici sodobnih stanovanj. Prikupila se je, ker je neverjetno skromna in vzdržna, kar je redkost pri epifitnih rastlinah tropičnih gozdov. Uspeva na pragozdnem drevju od zahodne Afrike tja do daljne Oceanije. Zadržuje se v drugem ali tretjem gozdnem rastlinskem sloju, kjer jo košate krošnje velikanskih dreves še dovolj osenčujejo. Njeni veliki, v gnezdo ali lijak razraščeni listi, zbirajo vodo in hrano pa tudi humus. Ne nabirajo ga samo zase, temveč tudi za svoje potomce; v vlažnem humusu, v nabrani črni prsti najdejo celo trosi primerno kališče in rastišče. V neurju se marsikatera praprot odtrga in pade navzdol, če ima srečo, se ujame med lianami in vejami, kjer najde nov dom. V polmračnem in »volhkem« ozračju se koreninice hitro zasidrajo. Obstoj mlade praproti je odslej odvisen le še od svetlobe, vse drugo kar potrebuje, ji nudi v izobilju tropski gozd: vlago, hrano in toploto.

Mnoge praproti, ki sodijo k sršajem, so obšle zamotano razmnoževanje s trosi in izbrale zanj bolj lagodno živorodnost (viviparnost). Nekaj podobnega lahko opazujemo na alpskih tratah pri živorodni latovki (Ra alpina f. Vivipara) ali pri brstični liliji (lilium bulbiforum). Še očitnejši je pojav na živorodnici (Bryophyllum), znani sukulentni lončnici, ki jo štejemo dandanes k kalanhojam (Kalanchoe). Za šolski prikaz živorodnosti gojimo kaj radi K. Tubiflora, ki ima ob vrhu mesnatih listov zarodne brste. Če je ozračje dovolj vlažno, razvijejo koreninice. Ko padejo na vlažna tla, se zasidrajo v zemlji. Okoli matične rastline je vselej pestra združba manjših in večjih rastlinic, ki so zaživele na vegetativni način.

Nekaj podobnega se dogaja tudi z živorodnimi sršaji (A. Bulbiferum, decorum, viviparum, rufifolium) v tropskem pragozdu. Posebno zanimiv je rutičasti sršaj (A. Rutifolium), ki ima liste podobne vinski rutici (Ruta graveolens); glavno listno žilo ima pa podaljšano, da na njej razvije zarodne brste. Drugi omenjeni sršaji jih imajo na listnem robu, predvsem ob vrhu. Živorodne sršaje srečamo le redkokdaj v vrtnarski kulturi; ker so občutljivi, so posebnost botaničnih vrtov. Le gnezdasti sršaj, ki ga imenujemo tudi »ptičje gnezdo« ali praprot gnezdovnica, je priljubljena lončnica.

Pri vzgoji in oskrbi tropskih sršajev moramo vselej računati z domovinskimi rastnimi razmerami, v katerih živijo. V tropskem pragozdu prevladuje leto in dan vlažno in toplo podnebje; rastline rastejo neprestano in nimajo oziroma ne potrebujejo počitka. Tropska praprot mora biti tudi pozimi na toplem (18 – 24 stopinj celzija). Prst naj bo zračna in rahla, malo kisla in močno humozna. Takšno prst lahko sestavimo iz stare listovke (1/4), vresnice (1/4), šotnice (1/4) in rušnice (1/4). K tej mešanici dodamo še grobega sviža, ki je nastal iz kislih kamenin (silikatnih). Uporabna je tudi dravska mivka, če smo jo dobro izprali, da nima prašnih delcev. S peščenim dodatkom (1/3) izboljšamo zračnost in povečamo prepustnost prsti. Isto dosežemo s perlitom (grobim) ali stiroporskimi pahuljicami in glinoporom.  Poleti potrebuje sršaj mnogo vode. Uporabljamo po možnosti deževnico in le v sili trdo vodo iz vodovoda, ki pa mora biti prestana.  Najkasneje zvečer jo moramo natočiti, če hočemo zjutraj zalivati z njo! Kadar rahlo dežuje, nesemo lonček na dež, da spere iz listov nabran prah. Pazimo, da rastline ne obsije sonce, ker jo sicer ožge. Gnojilni zalivki, ki nimajo apna in sorodnih prvin (le v sledovih), so zelo koristni, če niso prepogosti (enkrat tedensko) in ne premočni (3%). Najboljši so organski zalivki.

Tudi naša domača flora je bogata sršajev, vendar niso njihovi listi enostavni kot pri »ptičjem gnezdu«, pač pa so pernati ali dlanasto deljeni, spominjam le na dva splošno znana, namreč na rjavi (A. Trichomanes) in zidni (A. Ruta muraria) sršaj, ki ne manjkata na nobenem starem in že omahovljenem kamnitem zidu. Oba sodita med naskalne praprotnice. Tropski gnezdati sršaj spominja na star grm jelenovega jezika (Phyllitis scolopendrium) naših gozdov.

Živorodnost ni samo posebnost tropičnih praprotnic, najdemo jo tudi pri drugih, naj omenimo le živorodno prišč(a)nico (Cystopteris bulbifera).

Prirasliška praprot je priljubljena lončnica sodobnih stanovanj, ker je nezahtevna sobna rastlina.

Najnovejši mali oglasi