Deli s prijatelji
Vrt v senci
Vrt v senci

Vrt v senci je lahko vsaj tako zanimiv kot tisti na sončnem predelu. Obsaditev senčnih mest v vrtu največkrat ni preprosta zadeva. Zaradi nepoznavanja rastlin, ki v senci dreves ali stavb uspevajo, takšna mesta največkrat prepustimo svoji lastni usodi. Posledica tega so neprijazne vrtne podobe, ki ne dajejo kakšnega posebnega zadovoljstva ali veselja. Medtem pa je izbor rastlin, ki odlično uspevajo v senci, mnogokrat številnejši kakor v splošnem mislimo. Najbolj številne v tem izboru so cvetne trajnice.

Rodgersia
Rodgersia

Najmanj hvaležne za močno senčna mesta so trave. Nekateri vselej znova poskušajo, da bi končno le odkrili mešanico, ki bi v senci uspevala in polepšala prenekateri vrt v senci. Še najdlje, to je polni dve leti, vzdrži v senci gozdna latovka (Poa nemoralis). Večina vrtnarjev pa si seveda želi trajne zelenine in če je mogoče tudi občasnega cvetenja.

Svetloba in vlažnost sta najbolj pomembni za življenje rastlin v senci. V gozdu, ob vlažnem potoku in na drugih podobnih senčnih rastiščih so se rastline natančno prilagodile naravnim razmeram. Glede na to imajo takšne rastline docela svojstven zunanji videz. Da v neugodnih svetlobnih razmerah zmorejo predelati zadostne količine hranilnih snovi, imajo največkrat veliko večje svetlo zeleno listje. Samo opazujmo, kako neznatno listje imajo rastline, ki rastejo na močnem soncu, pa vendar bujno uspevajo. Za to enako uspevanje potrebujejo rastline v senci kar mnogokrat večje površine, da zmorejo prestreči vsaj tisto najmanjšo količino svetlobe, ki jim še omogoča normalno življenje. Normalno življenje teh rastlin pa za vrtnarje pomeni zeleno površino in vedrejše slike v vrtnem prostoru.

Največji sovražnik senčnih rastlin je trajna suša ob hišnih zidovih in pod krošnjami dreves. V boju za vlago so senčne trajnice v primerjavi z drevjem in grmovjem precej na slabšem. Razpredene korenine mesnatih rastlin sproti porabijo vso razpoložljivo vlago, slabotne trajnice pa trpijo sušo. Kjer je grmovje ob krošnjah dreves pregosto, pod drevjem še za skromen mah ni dovolj hrane in svetlobe. V takšnih primerih ne preostane drugega, kakor da pregosto rastoče lesnata rastline najprej ustrezno razredčimo, če seveda hočemo tla pod njimi imeti lepo in trajno prekrita z zelenjem. Hkrati moramo tla ponekod globlje zrahljati in pognojiti.

Vse senčne rastline imajo plitve korenine in v naravi rastejo v rahlih humoznih tleh. Gozdno drevje iz leta v leto odmetava svoje listje oz. igličevje na tla, kjer nastajajo debele plasti rahle povrhnjice. Tam se razbohotijo senčne trajnice. Izjema so le redke močvirske trajnice (npr. repuh) pa še te najrajši uspevajo na humoznih naplavinah. Naravna hrana jim je trohneče listje, ki tudi v vročem poletju zadrži dovolj prepotrebne vlage. Listje pod senčnim drevjem je celo v vrtu najboljši zaščitnik senčnih trajnic. Glede na to listja izpod dreves ne bi smeli dobesedno pomesti. Če ga veter preveč raznaša tja, kamor to ne želimo, listje prekrijemo s tanko plastjo kompostovca ali druge zemlje. V ta namen dobrodošel tudi šotni zdrob. Ker senčne rastline potrebujejo veliko hranilnih snovi, je še bolje, če listje prekrijemo s plastjo dobrega hlevskega gnoja. Temno zeleno listje in številnejše cvetje sta plačilo za vloženi trud in vaš vrt v senci vam bo za pravilno izbiro rastlin zagotovo hvaležen.

Ob zadostni talni vlažnosti in ugodni prehrani senčne trajnice lahko dolga leta ostanejo na istem mestu in krasijo marsikateri vrt v senci. Kakšna posebna oskrba med letom ni potrebna. Veliko ali pa številno manjše listje na gosto prekrije tla in sčasoma zamori celo najbolj trdožive plevele, npr. bujno regačico (Aegopodium podagraria). Ob dolgotrajni suši pa moramo senčne trajnice večkrat obilno zaliti. Včasih je potrebno šibko rastočim vrstam, ki običajno mikavno cvetijo, posebej pomagati, in krotiti bujne vrste, če se preveč razbohotijo.

Največja mikavnost senčnih rastlin za vrt v senci je običajno raznolikost listja in njegova prosojna svetla zelenina. Vsaj enkrat v letu pa tudi lepo cvetijo. Barvitost cvetja seveda ni tako izrazita kakor npr. pri barvitih enoletnicah. Cvetje senčnih rastlin je večinoma svetlih barv, samo pri barvitih kresnicah (Astilbe) je tudi veliko rdeče, belo in rumeno cvetočih sort. Barvitost pa lahko znatno popestrimo s sajenjem zgodaj cvetočih lepotnih čebulnic. Najbolj hvaležne med njimi so nebesno modre banatske scile (Scilla sibirica), rumene Ozimke (Eranthis), divje vrste pomladnega žafrana (npr. Crocus tommasinianus), kronice (Leucojum), pasji zob (Erythronium) in druge.

Vrt v senci nam ponudi uživanje cvetne palete prej kakor kjerkoli drugje. Medtem ko je drevje še golo in senčne trajnice še počivajo, spomladanske čebulnice že cvetijo, potem pa brž dozorijo in se poskrijejo nazaj v zemljo. Vmes zacvetijo še ljubke vetrnice, jetrnik, pljučnik in nekoliko kasneje še šmarnice. Če smo spretni, je tudi maja še dovolj cvetja (pogačice, srčki, orlice, jegliči), poleti pa prevladuje svetla zelenina večjega listja. Junija prevladujejo barvite kresnice (Astilbe), ki jih v ozadju lahko spretno dopolnjujejo naše gozdne kresnice. Jeseni se mikavnost senčnih prizorov spet stopnjuje, ko zacvetijo jesenske vetrnice, izmed katerih je izjemno lepa nizka prikupno rdeče cvetoča japonska vetrnica (Anemone praecox). Redkejši gost v naših vrtovih je čudovita cimicifuga (Cimicifuga) v številnih vrstah, ki zablesti oktobra sredi že porumenelega listja senčnih trajnic.

Med mikavne senčne trajnice štejemo funkije. Veliko listje je modrikasto ali svetlo zeleno, pri nekaterih vrstah celo rumeno ali belo obrobljeno. Lilijam podobno cvetje je belo ali modrikasto. Posebna krasotica z velikim in sivkastim listjem je Hosta glauca Fortunei ali Hosta sieboldiana var. eleigans. Tudi praprot je skoraj nujna in nepogrešljiva izbira za vrt v senci. Poleg domačih zimzelenih vrst, zlasti čudovite bodeče podlesnice (Polystichum aculeatum, včasih znane pod vrstnim imenom P. lobatum), še posebej cenimo luskastodlakavo podlesnico (P. setiferum). Praproti uspevajo tudi na zelo senčnih rastiščih, če so tla dovolj rahla. Dobro se počutijo v družbi rododendronov, lovorikovca in seveda iglavcev. Prav gotovo najbolj skromen za v senco je naš domači čemaž (Allium ursinum). Kdor čemaža še ni imel sreče videti v naravi, naj gre maja v katerikoli botanični vrt, kjer ta rastlina prekriva zares velike površine. Njena slaba lastnost je v tem, da se preveč razširi in da poleti razmeroma zgodaj premine. Če ne želimo, da bi se širila, moramo semenske nastavke pravočasno porezati. Sploh je najbolje, da imamo samo tu in tam kakšen šop čemaža, osnova pa naj bo iz kakšne druge manj rastljive trajnice (npr. iz lipice ali vimčka) ali lesnatih prekrivnih rastlin (Pachysandra, bršljan).

Edine tudi glede barvitosti močno učinkovite senčne trajnice so barvite kresnice (Astilbe). Naše domače kresnice so visoke in cvetijo belo. Različne vrste in sorte barvitih kresnic pa cvetijo v beli, lilkasti, rumenkasti, celo v temno rdeči barvi. Največ je rožnatih sort. Potrebna so jim dobra tla in dovolj vlage. Samo kjer jih pod gostim drevjem uničuje kap, je cvetje skromnejše. V rahlih tleh se v tej družbi dobro počutijo tudi rodgerzije (Rodgersia). Teh imamo celo pri nas več vrst, najbolj mogočen vtis med vsemi pa zbuja ščitastolistna Rodgersia tabularis. Orjaške listne površine na dolgih pecljih v ugodnih razmerah dosežejo tudi en meter v premeru. Majhno belo cvetje pa je skorajda neopazno. Podobno, le veliko manjše listje in mikavno rožnato cvetje ima manj znani Peltiphyllum peltatum. Lepe pa so tudi druge vrste rodgerzij, ki imajo sestavljeno listje in bolj izrazito belo cvetje (R. podophylla, R. aesculifolia, R. sambucifolia).

Nam dovolj znane, žal zadnja leta vse premalo videvane senčne trajnice so velelistne bergenije (Bergenia). Včasih so jo obvezno sadili po grobovih, kjer se je celo vročemu soncu odlično privadila. Veliko zeleno listje pa ji zimsko sonce v zimah brez snega redno posmodi. Simpatično je veliko temno rožnato cvetje, ki ga lahko občudujemo že marca. V resnici je to dragocena senčna rastlina, ki jo cenimo predvsem zaradi lepega in velikega temno zelenega listja. Sadimo jo v skupinah med nizke senčne trajnice ali v ospredje višjih grmovnic in trajnic.

Bergenia
Bergenia

Za prekrivanje večjih površin v senci je naravnost enkraten velecvetni gabez (Symphytum grandiflorum). Že naš navadni gabez prav lepo dopolnjuje naš vrt v senci ter lepo cveti. Velecvetni gabez pa je nizke rasti, se hitro razraste s pritlikami, cveti pa bogato v začetku maja. V Volčjem potoku so to hvaležno sorto vsestransko preskusili in ugotovili, da se le pod drevjem s plitkimi koreninami, ki tla preveč izsušijo, ne počuti najbolje. Sicer je pa bujne rasti in rad preraste druge šibko rastoče trajnice. Tudi plevel popolnoma zaduši.

Symphytum grandiflorum
Symphytum grandiflorum

Za prekrivanje tal z rahlo vrhnjo plastjo je v senci odlična tudi pritlikava kresnica (Astilbe pumila), ki cveti šele avgusta lilasto. Vmes lahko sadimo hortenzije, pogačice, lovorikovce, rodgerzije, praproti in številne druge lepotne rastline, ki rastejo v polsenci.

Astilbe
Astilbe

Nam, vrtnarjem samim je prepuščeno, če si te številne trajnice privabimo v svoj vrt. Da bi nam izpolnile vsa pričakovanja, potrebujejo veliko razumevanja in preudarnega opazovanja. Le tako je mogoče sproti vplivati na rastlinam neprijazna senčna rastišča. V vsakem, še tako skromnem primeru senčne trajnice ponujajo ljubitelju kar največ zadovoljstva in svojstvene lepote. Golota v vrtu vsakogar moti. Če pa so vse gole površine tenkočutno polnjene z ustreznim rastlinjem, preveva vrt tista enkratna tiha skladnost, ki nas vselej znova navdušuje.

Najnovejši mali oglasi