Deli s prijatelji
Razmnoževanje rastlin
Razmnoževanje rastlin

Razmnoževanje rastlin – doslej smo poskušali na kratko prikazati tistih nekaj najpomembnejših vrst vegetativnega razmnoževanja rastlin, s katerimi se prej ali slej srečamo tudi v šolsko vrtnih razmerah. Preden se bomo v dveh ali treh nadaljevanjih po tehnični plati dotaknili še tistega razmnoževanja s semenom, ki prihaja v poštev tudi v šolskem vrtu, pa nekaj splošnih spoznanj o prvi in drugi vrsti razmnoževanja, za katera pa, prav tako kot za opise razmnoževanj, tudi ne moremo trditi, da se nanašajo samo na to, kar potrebujemo v šolskem vrtu.

Gledano zgolj z biološkimi očmi, je vegetativno razmnoževanje rastlin ali razmnoževanje z deli rastlin razmnoževanje, pri katerem se razvije nova popolna rastlina iz organa, dela organa ali celo samo koščka tkiva ene same rastline, ne da bi se pri tem združevale in kombinirale lastnosti dveh rastlin in nastajale nove rastline v pravem pomenu besede. Pri razmnoževanju s semenom, imenovanem tudi spolno ali generativno razmnoževanje rastlin, pa se nova popolna rastlina razvije iz semena, ki praviloma nastane tako, da se jajčna celica v semenski zasnovi ženskega dela cveta (ženskega cveta ali cveta ženske rastline) oplodi z moško spolno celico, ki se razvije v pelodnem zrncu, nastalem v prašnici moškega dela cveta (moškega cveta ali cveta moške rastline) praviloma druge rastline. Pri tem se združujejo in kombinirajo lastnosti dveh rastlin in tako nastane nova rastlina v polnem pomenu besede.

Ko rastline razmnožujemo vegetativno, dejansko razmnožujemo in ohranjamo tako ali drugače nastali rastlinski osebek (individuum). Če s cepiči, potaknjenci ali grebenicami razmnožimo na primer divjo jablano (lesniko) ali žlahtno jablano sorte jonatan, vedno dobimo čisto enako rastlino, kar zadeva njene osnovne in dedno pogojene lastnosti: lesnika zmeraj rodi samo drobcene, rumenkasto zelene, kisle in nekoliko trpke lesnike, na jonatanu pa se vselej razvijejo samo debeli, rdeči, rumenkasto rdeči ali rumeno rdeči, izredno in prijetno aromatični plodovi. Res pa je, da zaradi različnih zunanjih vplivov vzrast dreves, velikost in barva plodov niso pri vseh drevesih popolnoma enaki. Prav tako dobimo matičnim enake rastline tudi, če razmnožujemo z listnimi potaknjenci kot pri begoniji in sanpavliji ali pa tudi, če razmnožujemo z zarodnimi gomolji in čebulicami kot pri žafranu, lilijah in narcisah, pa z delitvijo gomoljev (gomoljna begonija, ciklama), čebul (lilije) in korenik (perunika, šmarnica), z luskolisti (lilije) ali mladimi rastlinicami, ki nastajajo na starejših kot pri živorodnici.

Pri nobenem od teh primerov razmnoževanja torej ne moremo govoriti o resnično novih rastlinah v polnem pomenu besede, marveč le o nekakšnem podaljševanju ali vzdrževanju življenja in večanju števila morda že zdavnaj nastalega rastlinskega osebka. V bistvu gre pri tem tudi za nekakšno obliko pomlajanja (pomlajevanja) osebka, ki bi se zaradi poškodovanih ali odmrlih organov (na primer korenin, stebla) drugače ne mogel več ohraniti pri življenju.

Podlesna vetrnica (Anemone nemorosa)
Podlesna vetrnica (Anemone nemorosa) zacveti po gozdnih obronkih, pod drevjem in grmovjem zgodaj spomladi, še preden drevnina ozeleni. Ker je preprosta, naravna in nič požlahtnjena, zrastejo iz njenega semena v naravi in vrtu rastline, ki jih ne razlikujemo od staršev. Uspešno se širi tudi z razraščanjem korenik. V vrtu lahko korenike tudi delimo (razrezujemo, raztrgujemo) kot pri požlahtnjenih vetrnicah in tako hitro dobimo veliko mladih rastlin

Bistveno drugače pa je, ko rastline razmnožujemo s semenom. V semenu so praviloma združene in kombinirane lastnosti dveh osebkov, rastline, ki se razvijejo iz semena, pa imajo resnično nove in drugačne lastnosti kakor njihovi starši – opraviti imamo torej z novo, ne le pomlajeno rastlino. Ali se nova rastlina razlikuje od staršev bolj ali manj, pa je odvisno od stopnje enotnosti (enakosti) ali neenotnosti (različnosti) dedne gmote staršev. Če posejemo seme lesnike, ki je nastala z združitvijo lastnosti dveh preprostih, v naravi daleč od drugih jablan rastočih lesnik, dobimo sicer nove rastline, ki pa so po vseh lastnostih tako blizu staršema, da jih od njiju in med seboj na pogled večinoma niti ne razlikujemo. Če pa posejemo seme požlahtnjene rastline, kakršna je jablana sorte jonatan, dobimo lahko zelo različne potomce, saj so v semenu lahko združene lastnosti različnih prednikov, ki so po eni strani sodelovali pri nastajanju sorte jonatan, po drugi strani pa tudi lastnosti jablane, s katere pelodom se je oprašil jonatanov cvet. Potomci so večinoma toliko bolj različni, kolikor bolj sta požlahtnjena in različna njihova starša. Hitreje kakor pri drevesih, vzgojenih iz semena jonatana, ki rode šele po dolgih letih, se o tem lahko sami prepričamo že prej ko v enem letu, če posejemo seme žlahtnih dalij ali georgin (Dahlia) ali nočne lepotice (Mirabilis jalapa), ki so se oprašile s pelodom prav tako močno požlahtnjenih ali pa tudi bolj ali popolnoma preprostih rastlin. Njihovi potomci se dobro razlikujejo zlasti po velikosti rastlin, vrstnatosti cvetnih koškov in barvi cvetja. Če tako dobljene raznotere rastline potem vzdržujemo pri življenju oziroma jih razmnožujemo vegetativno s koreninskimi gomolji ali stebelnimi potaknjenci, jih praviloma lahko desetletja ali še dlje ohranjamo takšne, kot so bile prvo leto.

Zapisano razglabljanje o razlikah med vegetativnim in spolnim razmnoževanjem rastlin nima samo teoretičnega namena. Z njim sem bolj od tega želel ob nekaj praktičnih, iz vsakdanjega življenja znanih primerih še posebej poudariti najpomembnejši razlog, ki nas v mnogih primerih sili, da hočeš nočeš neizogibno segamo po vegetativnem razmnoževanju.

Potonika (Paeonia)
Če bi požlahtnjeno sortno potoniko (Paeonia), kakršna je na sliki, razmnožili s semenom, se ne ve, kakšni bi bili njeni potomci – zanesljivo pa ne taki kakor materina rastlina. Zaradi tega razmnožujemo žlahtne potonike vegetativno z delitvijo matičnih rastlin: rastlino izkopljemo in razdelimo. Vsaka korenika (steblo) mora imeti vsaj dva brsta in čim več korenin. Ker se gomoljasto odebeljene in krhke korenine potonik rade poškodujejo, mlade rastline pa potem odmro, je treba delati še posebej skrbno

Kadar gre za želene sortne lastnosti rastlin, ki se pri spolnem razmnoževanju ne dedujejo tako, kot želimo, se torej moramo odločiti za eno od vegetativnih razmnoževanj. Tako sadno drevje, vinsko trto, vrtnice, lesnate rastline, ki so drugačnih oblik, vzrasti in barv kakor običajno, večinoma cepimo. Pri sortnih grmovnicah, kot so na primer nekatere forsitije, dojcije, skobotovec, vajgelija, mnoge panešpljice, brini, paciprese, kleki, tise, sleči in mnoge druge, delamo potaknjence. Enako velja za številne zelikaste trajnice, med njimi nebine, krizanteme, kamnokreče, netreske, lilije, avbriecije. S potaknjenci razmnožujemo tudi mnoge sobne rastline: fuksije, begonije, sanpavlije, kakteje, filodendrone, monstere, fikuse. Številne trajnice razmnožujemo s čebulami (lilije, zvončki, hrušice, narcise, tulipane, luki), gomolji (jarica, dalija, žafran, gladiola) ali korenikami (vetrnica, mlaja, perunika, šmarnica). Pri drugih si pomagamo z delitvijo šopov ali ruše: zlata rozga, nebina, netresk, kamnokreč, mnoge praproti, plamenke, trave, črvinka, smiljka in druge.

Drugič dajemo vegetativnemu razmnoževanju prednost, ker je marsikdaj manj zahtevno glede prostora, naprav, strokovnega znanja in oskrbovanja mladih rastlin.

Neredko dobimo želeno količino mladih in ustrezno razvitih rastlin z vegetativnim razmnoževanjem hitreje kakor s semenom. Mnoge rastline, ki dajejo pri razmnoževanju s semenom sicer sortno čiste potomce, ne delajo kalivega semena, ali je semena premalo, ga je težko nabirati in je predrago.

Tako kakor moramo mnogo zelo požlahtnjenih rastlin razmnoževati vegetativno, če želimo dobiti potomce z želenimi lastnostmi, pa nasprotno nekatere druge rastline lahko razmnožujemo sploh samo s semenom. To še posebno velja za vse enoletnice, dvoletnice in tiste večletne rastline, ki cvetijo samo enkrat, potem pa odmrejo. Kadar imamo opraviti z nepožlahtnjenimi, malo požlahtnjenimi in takimi rastlinami, ki se ne križajo in imajo želene lastnosti dedno ustaljene, lahko seme pridelamo tudi sami. V nasprotnem primeru pa jih razmnožujemo samo s semenom, ki je pridelano v posebnih razmerah in je sortno čisto.

Med zdravilnimi, dišavnimi in začimbnimi rastlinami lahko brez posebne škode za kakovost razmnožujemo z doma pridelanim semenom na primer kumino (Caram carvi), vrtni šatraj (Satureja hortensis), koprc (Anethum graveolens), nežlahtnjeno kamilico.

Večino enoletnih, dvoletnih in enkrat cvetočih večletnih rastlin, ki so zelo požlahtnjene, pa dandanašnji razmnožujemo s semenom, pridelanim v semenogojskih razmerah. To velja tako za kmetijske rastline (pšenica, koruza, sončnice, buče, razne detelje in trave) kot za povrtnino (kapusnice, paradižnik, fižol, solata, motovilec, korenček, kumare) in okrasne rastline (astre, mačehe, zajčki, naprstec, cinije, tagetes, petunije) ter močno požlahtnjene sorte zdravilnih, dišavnih in začimbnih rastlin (kamilica, baldrijan, komarček, peteršilj). Samo s takim semenom je namreč mogoče vzgojiti rastline vrhunske kakovosti.

Sorodna iskanja:

  • Razmnoževanje rastlin s potaknjenci
  • Nespolno razmnoževanje rastlin s pomočjo stebla
  • Razmnoževanje sadnih rastlin
  • Nespolno razmnoževanje rastlin
  • Rastline na travniku
  • Razmnoževanje rastlin

Najnovejši mali oglasi