Deli s prijatelji
Rdeča pesa
Rdeča pesa

Rdečo peso gojimo skoraj v vsakem vrtu, da jo uporabljamo od junija pa do marca naslednjega leta, ko porabimo skladiščene pridelke. Junija pobrana in skuhana rdeča pesa je zelo kakovostna in ni debelejša kot 3 cm, oktobra pobrana rdeča pesa pa je bolj kakovostna, če jo sejemo junija.

Dozorel gomolj rdeče pese je občutljiv na nizke temperature, saj zmrzne že pri – 2 do – 3° C, zato moramo rdečo peso pobrati pred nastopom mraza. Večji pridelek dobimo, če raste rdeča pesa dalj časa, vendar pa ni tako kakovosten, kot če rdeča pesa zraste v treh do štirih mesecih.

Najprimernejša temperatura za skladiščenje rdeče pese

Najprimernejša temperatura za skladiščenje rdeče pese je 0 do 2° C in relativna vlažnost 85 do 90%. Tudi skladiščen gomolj rdeče pese vsebuje veliko hranilnih snovi, ker izhlapi iz njega več vode, kot porabi suhe snovi za dihanje gomolja.

Izhlapevanje vode iz gomolja se poveča, če rdečo peso skladiščimo v kleteh, kjer so višje temperature od 2° C in nizka relativna vlažnost. Zato je najprimerneje, če rdečo peso v kleteh vložimo v zmerno vlažen pesek.

V zasipnici pa izgubi rdeča pesa največ 5% teže, ostane sveža dalj časa, vendar jo skladiščimo samo do začetka marca, ker začne potem zaradi visokih temperatur poganjati liste. Posebno previdni moramo biti pri skladiščenju v zasipnici, ki je pokrita s plastično folijo, ker se v taki temperaturi še hitreje dvignejo.

Rdeča pesa, ki raste 180 dni, izgubi v skladišču manj vlage in teže kot tista, ki raste samo 120 dni. Fiziološko mlajša rdeča pesa hitreje odda vlago kot starejša. Najmanj kemičnih sprememb je v tistih gomoljih rdeče pese, ki se manj osušijo.

Osušitev rdeče pese

Pri večji osušitvi se v gomoljih poveča količina suhe snovi predvsem pa sladkorjev in beljakovin. Preden rdečo peso skladiščimo, jo skrbno pregledamo, ker bi poškodovani gomolji hitreje gnili.

Gomolj rdeče pese vsebuje 82% vode, 14% ogljikovih hidratov, 2% dušičnih snovi, 0,8% škroba, 0,1 % masti in 0,7% pepela.

Količina suhe snovi v rdeči pesi zelo niha. Odvisna je od rastnih razmer kot so količine in dostopnost hranil, razpoložljive vlage v tleh in temperatur. Čim ugodnejše so razmere v času rasti, tem več suhe snovi je nakopičeno v gomolju.

Sladkorji predstavljajo 65% suhe snovi, med katerimi je največ saharoz, poleg teh je še 0,4 do 2% celuloze in pektinskih snovi.

V gomoljih rdeče pese je precej življenjsko pomembnih beljakovin. Specifična aminokislina rdeče pese je betain, katere je 0,25% v nedozorelih mladih gomoljih, v dozorelih pa 0,14 odstotkov. V času rasti se količina betaina v listih povečuje, nastaja pa v gomolju in se prenaša v list.

Rdeča pesa za zdravje
Rdeča pesa za zdravje

Rdeča pesa vsebuje več vitaminov, in sicer 40 do 200 mg/kg vitamina C, 150 do 400 mg/kg vitamina P, 0,1 do 0,5 mg/kg vitamina B1, 0,3 do 0,7 mg/kg vitamina B2 in 11 mg/kg pantotenske kisline.

Vsebuje tudi encime citokremoksidazo, polifenoloksidazo, katalazo in invertazo.

Gomolji pese vsebujejo različne količine barvil, ki povzročajo obarvanost gomolja. V soku rdeče pese je več vijoličnih pigmentov betainov kot so antociani, ki vsebujejo dušik in več rumenih ter oranžnih pigmentov flavocianinov.

Aronoff je ugotovil, da je v soku rdeče pese 11 komponent – pigmentov in sicer pet različnih vijoličnih, trije različni oranžni pigmenti, ki imajo vsi močno absorbcijo pri 500 do 550 nm valovne dolžine ter trije rumeni pigmenti z močno absorbcijo pri 450 nm valovne dolžine.

V številu in vrsti barvnih komponent med različno obarvanimi sortami ni bistvenih razlik, vendar pa je v soku krvavordečih sort večja količina barvnih komponent, različna pa so tudi razmerja med pigmenti. Zato je sok krvavo rdečih sort bolj intenzivno obarvan, ker vsebuje več stabilnih barvnih komponent in v večjih količinah.

Nilson je iz gomoljev izoliral rdeče vijolični pigment beta cianin in rumeni pigment beta ksantin. Večjo ali manjšo barvno jakost povzročajo zmanjšane količine beta cianina, količina beta ksantina pa je enaka.

Vpliv barvil

Na količino barvil v rdeči pesi vplivajo različni dejavniki, predvsem je odločilna starost gomolja in z njo povezana debelina. Meso 50 g gomolja je temnejše, čim mlajši je gomolj. Če gomolj zelo hitro raste, je sinteza barvil manjša in zato je gomolj svetlejši.

Če pa rdeča pesa raste počasneje, nastaja več barvil, zato je gomolj temnejši. Barvno jakost gomoljev rdeče pese opazujemo avgusta, ko gomolj intenzivno raste. Z očesom opazne ugotovitve niso zanesljive, zato barvno jakost določamo fotometrično.

S poskusi smo ugotovili, da vsebujejo drobnejši gomolji več barvil in da je barvna jakost odvisna od količine suhe snovi. Največjo barvno jakost doseže rdeča pesa sorte Bikor in Gracia, ki jo sejemo junija.

Sok rdeče pese

Pri zgodnejših setvah je v soku nekoliko manjša količina barvil. Če pa gomolji niso debelejši kot 10 cm, pa je zadovoljiva.

Sok sort Bikor, Dwergina in Gracia vsebuje več kot 12% suhe snovi in več barvil kot sok Kogel in Libero.

Gomolji sort Kogel in Libero so debelejši kot gomolji sort Bikor, Dwergina in Gracia. Pri drobnejših gomoljih sorte Nero je suhe snovi več kot 12%, barvna jakost pa je znatno manjša kot pri gomoljih sort Bikor, Dwergina in Gracia. Sorta Bikor, ki jo v Sloveniji pridelujemo v večjih količinah za predelavo, se je tudi glede vsebnosti barvil pokazala kot zelo primerna.

Ko smo ocenjevali kakovost pridelka rdeče pese, ki jo predelava nameni za mariniran izdelek, to je za solato rdeče pese, smo ugotovili, da so takoj po izkopu predelani gomolji boljše kakovosti, kot če rdečo peso skladiščimo in šele nato predelamo.

Čim kasneje predelujemo rdečo peso, tem slabše kakovosti je, pa tudi odpadek pri predelavi je večji. Če predelujemo rdečo peso v solato spomladi, je po okusu, barvi, vonju, trdnosti in izgledu znatno slabša kot pri predelavi v jeseni.

Za predelavo pa je spomladi uporabnejša tista rdeča pesa, ki raste od junija dalje, najslabša pa je tista, ki raste več kot 180 dni.

Dejavniki za kakovost rdeče pese

Kakovost rdeče pese je odvisna od več dejavnikov, ki odločilno vplivajo na rast in razvoj, pa tudi na kemične sestavine pridelka.

Rdeča pesa je zelo kakovostna vrtnina, posebno če upoštevamo, da je zelo cenjena v domačem zdravilstvu za zniževanje telesne temperature. Z raziskovanji v Egiptu so ugotovili, da pospešuje sok rdeče pese uničevanje mikrobov, predvsem salmonelo. Tudi zato je gojenje in uporaba rdeče pese zelo priporočljiva.

Pridelajmo kakovostno rdečo peso

Rdečo peso uporabljajo domala vsa gospodinjstva. Res je, da nam v zadnjem času predelovalna industrija ponuja kakovostne izdelke, ki lahko vsak čas nadomestijo doma pridelano rdečo peso. Vendar je rdeča pesa zelo priljubljena za pripravo presnega soka, ki je zdravilen in koristen. Zato je prav, da imamo v vrtu mlado, kakovostno, svežo rdečo peso.

Pesa sodi med gomoljnice in glede zemlje in podnebja ni zahtevna. Gojimo jo lahko povsod, kjer je dovolj vode in hranilnih snovi. Pridelek bo najboljši, če jo posejemo na srednje težka tla, ki niso kisla. Peso lahko sejemo od sredine aprila do konca junija. Za rano setev so priporočljive le toplejše lege, ker so mlade rastlinice občutljive za mraz. V vrtu jo sejemo za vrtninami, ki so dobile preteklo leto hlevski gnoj. Peso gnojimo z rudninskimi gnojili, ker še posebej nedozorel hlevski gnoj slabo vpliva na kakovost, saj povzroča močno »razkrečenje korenin«. Če smo gredico v jeseni prelopatili in pognojili z rudninskim gnojilom, ki vsebuje kalij in fosfor, bomo pesi med rastjo le dvakrat dognojili z dušičnim gnojilom. Prvič po redčenju in drugič ob drugem okopavanju, vsakokrat 20 do 25 dag nitromonkala na 10 m2. Kjer pa jeseni nismo pognojili ali bomo sejali peso za pobrano vrtnino, potrosimo pred setvijo kilogram kombiniranega gnojila na 10 m2.

Rdeča pesa in gredice

Na gredice sejemo peso v vrste 20 do 25 cm narazen. Seme pese je večklično in zraste iz enega semena več rastlin, zato je toliko bolj pomembno, da rastline pravočasno prepulimo, in sicer ko razvijejo 2 do 3 listke. Redčimo jih dvakrat; sprva pustimo več rastlin, da bomo pri drugem redčenju lahko pustili na 8 – 10 cm po eno rastlinico. Setve lahko večkrat ponavljamo in izkoristimo gredice, s katerih smo pospravili zimsko solato, špinačo ali zgodnji krompir. V rahli, dovolj vlažni zemlji hitro kali in jo posejemo 2 cm globoko, medtem ko sejemo v suhi zemlji globlje in setev potlačimo, da enakomerneje kali. Z dobro oskrbo ustvarimo pesi ugodne rastne razmere, v katerih se bo nemoteno razvijala.

Rdeča pesa kot dveletna rastlina

Rdeča pesa razvije kot dveletna rastlina v prvem letu rasti listno rozeto, ki proizvaja asimilate, da se lahko razvije odebeljena korenina ali koren. Z določenimi omejitvami je razvoj korena sorazmeren z razvojem listov. Tako lahko pri težji rozeti pričakujemo tudi težji koren. Rozeta pa bo toliko težja, kolikor težji in številnejši bodo listi. Število listov na rastlini je odvisno od temperature, vlage, rodnosti zemlje pa tudi od dolžine dneva. Na rastlini se razvijejo vedno znova novi listi. Dorasli po določeni življenjski dobi odpadejo. Listi, ki se razvijejo spomladi, ostanejo majhni. Največji so tisti, ki se razvijejo sredi poletja. Kasneje se razvijejo spet manjši.

Teža listja

Teža listja na rastlini se prične torej od sredine avgusta manjšati. Veliki listi takrat odpadejo in nadomestijo jih manjši. Z boljšo oskrbo lahko splošne rastne razmere izboljšamo, tako da rastlina kljub krajšemu dnevu razvije večje število sicer manjših listov, ki pa lahko, ker jih je več, nadomestijo asimilacijsko moč velikih listov. To seveda ne spremeni dejstva, da bo pesa, ki je pozno sejana in ni julija razvila vse listne rozete, zastala v rasti, ker ostanejo listi manjši in tako tudi koreni, ki jih listi oblikujejo. Velikost listne rozete pa je tudi sortna lastnost, tako imamo kratkolistne in dolgolistne sorte ter sorte s srednje dolgimi listi. Ranejše sorte imajo manjšo listno rozeto in hitreje razvijejo koren, nasprotno pozne sorte. Malo več o listni rozeti omenjam zato, ker mnogi odstranjujejo »odvečne« liste, da je rastlina videti lepša, kar pa ni prav. Ni vseeno, kakšno peso pridelamo. Kakovost ocenjujemo že po zunanjem videzu, po obliki korena, koži in nežnosti korena. Okroglo obliko imamo za idealno, ker ima najmanj odpadka zaradi kože.

Razne sorte

Razne sorte imajo ploščato okrogle korene, ki so pri zgodnjem pridelovanju in prodaji vsaj videti večji. Koreni sorte egiptovska so bili včasih rebrasti in niso bili privlačni, novejše selekcije pa imajo lepe gladke korene. Podolgovati koreni cilindričnih sort so primerni takrat, ko želimo pri rezanju imeti enako velike kolobarje. Raje imamo gladko kožo kot plutovinasto. Vendar koža, ki jo po kuhanju odstranimo, ni bistvena. Nežen gomolj mora imeti tanko glavno korenino in majhno listno glavo.

Glavna korenina

Močna glavna korenina se razvije na škodo gomolja. Tržno vrednost ima pesa, ki ima notranjost korena vijolično rdeče ali krvavo rdeče obarvano in neolesenelo meso. Na obarvanost vplivajo različni dejavniki. Eden je starost korena. Zelo mladi koreni, ki tehtajo manj kot 30 g, so še posebno svetlo obarvani. Kakor hitro pa tehtajo več kot 50 g, je barva temnejša, posebno še, če so koreni mladi. Obarvanost je sortna značilnost. Nanjo vplivajo tudi rastne razmere. Tako je koren svetlejši, kolikor hitreje raste, in nasprotno, ko je rast ovirana, je barva temnejša. Za uporabo pa je pomembno, da meso ni trdo ali olesenelo. Kolikor starejša je rastlina, toliko trše je meso in koren se dalj časa kuha. Olesenelost korena je povezana s prehodom vegetativne v generativno obdobje rasti. Različne sorte so krajši ali daljši čas tržno uporabne. Ranejše sorte hitreje zaključijo rast in jim meso hitreje oleseni, medtem ko lahko sorte z daljšo rastjo dolgo ostanejo na njivi, ne da bi bile kakovostno slabše. Tudi za setev v vrtu so primernejše srednje pozne sorte ’Detroit’, ‘Bikor’. Ker lahko setev večkrat prepulimo, drobne korene porabimo za kuho, druge pa pustimo še naprej rasti.

Škodljivci rdeče pese

Preden si ogledamo, na katere težave lahko naletimo pri gojenju pese, bo dobro, če se spomnimo, da je rdeča pesa bližnji sorodnik navadne, krmne in sladkorne pese. Tudi nadloge, ki pestijo peso, so malodane enake. Če se tega zavemo, lahko sklepamo, da ni zaželeno, če gojimo rdečo peso poleg omenjenih posevkov. Še toliko slabše je, če gojimo rdečo peso na površini, kjer smo imeli prej drugo peso. Vsaj čez tri, še boljše pa šele čez štiri leta lahko na njivi, kjer smo imeli eno vrsto pese, sejemo ponovno isto ali drugo vrsto. Podobno velja tudi za bledo blitvo. Tudi rdeča pesa in blitva sta namreč v sorodstvu in ju napadajo številne enake bolezni in škodljivci. Celo po krompirju, čeprav to nista tako hudo sorodni vrsti, ni priporočljivo kmalu sejati rdeče pese, ker imata enakega skupnega sovražnika, krastavost (Actinomyces scabies). Kot že samo ime bolezni pove, je napadena pesa vsaj deloma krastavega videza, razpokana in rjavkaste ali celo črne barve ter brez tržne vrednosti. Pri pridelovanju za domačo rabo lahko tako peso porabimo, seveda le tako, da odrežemo krastavi, plutasti del. Gnojenje pese s hlevskim gnojem, ki vsebuje veliko slame, ni zaželeno, ker pospešuje razvoj krastavosti. Krastavosti ne ugajajo kisla tla in kisla gnojila, torej bo apnjenje, če se bojimo krastavosti, nezaželeno. V zvezi z nepravilnim gnojenjem lahko doživimo neljubo presenečenje, ko ugotovimo, da ima rdeča pesa votlo koreninsko srce. To ni bolezen, temveč pojav, ki je posledica pomanjkanja bora, elementa, ki ga vsebujejo številna gnojila (to je navedeno na embalaži). Pri močnejšem pomanjkanju bora lahko začno celo hirati listi.

Svoj čas je bila zelo razširjena bolezen, ki povzroča propadanje mlade, komaj vzklite rdeče pese. Kmalu po kaljenju ponik počrni in propade. Včasih celo ne vzkali. Povzročitelj tega je glivica Phoma betae. Bolezen dobi večje razsežnosti, če sejemo rdečo peso prezgodaj ali pregloboko. Danes, ko seme kupujemo, se ta bolezen manj pojavlja, saj je seme praviloma že v semenarni ali pri pridelovalcu semena zavarovano.

Listna pegavost (Cercospora beticola)

Najbolj razširjena bolezen rdeče pese je listna pegavost (Cercospora beticola), ki napada listje. Pege na listih so zelo značilne, saj imajo izrazit rdeč rob. Listna pegavost, ki napade rdečo peso, pa ni tako nevarna kot pri sladkorni pesi, kjer lahko močno vpliva na količino, predvsem pa na kakovost pridelka. Včasih pa je pojav vseeno močan, predvsem pri redni rosi, ki ostaja zjutraj dalj časa na listju. Škropiva proti listni pegavosti so številna, vendar moramo pri rdeči pesi paziti na karenco. Tako bo pri močnejšem napadu listne pegavosti na rdeči pesi najbolj ustrezal kar navadni bakrov pripravek.

Peronospora

Rdečo peso lahko napade tudi peronospora. Za razliko od razmer, ki jih potrebuje listna pegavost, kjer je za pojav bolezni dovolj že rosa, peronospore ne bo, če ne bo dežja. Peronospora se, če so ustrezne razmere, razvija zelo hitro. Listje dobi prav v kratkem značilno belo puhasto prevleko, pred tem pa že lahko odkrijemo oljnate madeže, ki pa niso zmeraj tako vidni kot pri napadu peronospore na drugih kmetijskih rastlinah. Bolezen se pač pri rdeči pesi razvija tako hitro, da jo opazimo šele, ko listje že propada. Najprej se sušijo srednji, srčni listi.

Talni škodljivci

O talnih škodljivcih solatnic sem na svojem blogu že pisal. Tudi rdečo peso namreč napadajo bramorji in predvsem strune.

Med škodljivce, ki lahko napadajo tudi rdečo peso, sodi korenčkova koreninska muha (Psila rosae).

Ličinka te mušice vrta rove po korenini. Napad bo manjši, če rdeče pese ne gojimo kmalu po drugih korenovkah, posebno po korenčku ali po zeleni. Večji pridelovalci korenovk vedo iz izkušenj, da napada koreninskih mušic ni, če med vrstami gojimo čebulo. Baje duh po čebuli odganja koreninske mušice. Sicer pa, kjer smo uporabili volaton G proti strunam, tudi napada mušic ne bo, ali pa bo zelo majhen. Volaton G je vsekakor ustreznejši kot škropljenje z insekticidi po pesnem listju.

Rilčkarji, ki jih je več vrst, večinoma sodijo med zvrsti Tanymecus, napadajo listje rdeče pese. Dodatno škodo napravijo, ko ležejo jajčeca v listne peclje. Če se že odločimo za kemično zatiranje, potem posezimo po insekticidih, ki sodijo med manj strupene in imajo kratko varnostno dobo. Na rdeči pesi večkrat zasledimo tudi pesnega bolhača (Chaetocnema sp.). To je drobna žuželka temno zelene bleščeče barve. Kot vsi bolhači, če ga premotimo, skače, sicer pa je tudi dober letalec. Kjer je listje polno drobnih luknjic, bomo našli bolhača.

Pogosto, seveda če so v soseščini sadovnjaki, naletimo tudi na breskovo uš (Myzus persicae). Na rdeči pesi je sicer redkokdaj tako številna, da bi zaslužila posebno zatiranje. Tudi pri rdeči pesi sicer poznamo okužbe in uši so prenašalke le teh, vendar okužbe pri rdeči pesi niso posebno pomembne.

Pesna mušica (Pegomya betae) sodi že med večje nadležneže. Če je rdeča pesa lepo raščena in ima obilo zdravih listov, sicer ne more prizadejati hujše škode, če pa je listja malo, če je že načeto od drugih bolezni in škodljivcev, predvsem pa, če nam ga je zdesetkala peronospora, potem moramo skrbeti, da bi vsaj preostalo listje ostalo zdravo.

Sorodna povezava:

Sorodna iskanja:

  • Rdeča pesa sok
  • Rdeča pesa recepti
  • Rdeča pesa v solati
  • Rdeča pesa recept

Najnovejši mali oglasi:

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekDelo na vrtu – vrtna opravila v novembru
Naslednji članekRebucija – kakteja za začetnike
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.