Deli s prijatelji
Rododendron - Rhododendron williamsianum
Rododendron - Rhododendron williamsianum

Rododendroni in azaleje so dandanes razširjeni po vrtovih vseh celin. Da ne bo pomote – tudi azaleje so rododendroni, čeprav se vrtnarji vztrajno oklepajo navidezne ločitve v dva rodova. Ta ločitev je stara okrog 300 let in je bila sprva tudi praktična. Japonci so svoje šibkorastoče zimzelene rododendrone tudi imenovali azaleje. V glavnem pa je obveljala delitev tega obširnega rodu na prave zimzelene rododendrone in na listopadne azaleje. Ta delitev je vrtnarjem še danes pri srcu, ker ljubiteljem lahko razmeroma hitro pojasnijo, ali gre za zimzeleni ali listopadni rododendron.

Ime Rhododendron je grškega izvora in pomeni : rhodon – roža, dendron – drevo, torej drevesasta roža. Ta naziv so že stari Grki dali oleandrom, naše gorske rododendrone pa so še v 17. stoletju opisovali kot Chamaecistus, Cistus in Ledum. Šele v 18. stoletju je oče modernega rastlinoslovja Šved Linne uvedel red med temi rodovi, čeprav je tudi on še ločil prave rododendrone od azalej.

Rododendronov je nešteto vrst

Žal je rododendronov toliko vrst, da tudi zdaj še nimamo enotnega sistema, zlasti ne med vzgojenimi sortami, ki jih je na tisoče. Trenutno sploh še ni mogoče namnožiti toliko rododendronov, da bi lahko zadostili vsem potrebam. Veliko neukih ljudi je celo proti zasajanju teh razkošnih krasotic v naše vrtove, toda to nikakor ne zmanjšuje njihovega pomena in priljubljenosti. Lepota ne pozna meja, je mednarodna, in če gre za takšno preprosto ter izvirno lepoto, kakršno pomeni cvetje rododendronov, jo je pač težko zavrniti. Tudi moda večinoma ni izvirna, domača, pa zato hitro prodre po vsem svetu. In kakor bi se naveličali narodne noše, če bi jo gledali ali pa celo nosili dan za dnem, tako se naveličamo tudi drugih stvari.

Ni torej nič nenavadnega, če se obiskovalci predgorij Himalaje in Kavkaza vedno znova navdušujejo nad bogastvom tamkajšnjega rastlinstva in vedno znova odkrivajo doslej neznane vrste in celo rodove. Ni dolgo tega, ko so v Nepalu odkrili dve novi vrsti rododendrona. Že davno prej pa je bilo znanih nad tisoč vrst rododendronov, ki se po rasti med seboj močno razlikujejo. Orjaški rododendron (Rh. giganteum) zraste do 30 m v višino, snežni rododendron (Rh. nivale) pa je pritlehne, plazeče rasti. Najdemo ga do 6000 metrov visoko v gorah, kjer je najmanj osem mesecev na leto pokrit s snegom in ledom. Med tema dvema skrajnostima pa je vse polno oblik, listopadnih in zimzelenih.

Vsem pa je skupno to, da uspevajo v kislih tleh in v vlažnem podnebju. Glede na to so rododendroni našli svojo drugo domovino zlasti na zahodnih obalah Anglije, Irske, Škotske in Evrope, kjer obilne padavine izperejo apnenec, ki je tem rastlinam najbolj nevaren. Nekatere vrste so zaradi ugodnih rastnih pogojev podivjale in jih kot bujno podrast srečujemo ob cestah, gozdnih robovih in celo gozdovih. Kljub temu pa bi količine padavin, ki se zlijejo nad azijske gozdove rododendronov, težko primerjali z evropskimi in še posebej z našimi v Sloveniji. Pod Himalajo pade tudi do 5000 mm padavin na površinski meter, pri nas pa od 600 mm v Prekmurju do 3000 mm v Bohinju. Tudi surovega humusa, ki bi razgrajeval težko topni apnenec, imamo malo. Kako torej tudi pri nas uspešno gojiti rododendrone?

Kako uspešno gojiti rododendrone

Rododendroni najbolje uspevajo v polsenci in v kislih tleh. Najbolje bo, če svojo zemljo pošljete v preskus Kmetijskemu inštitutu, kjer bodo ugotovili njeno pH vrednost. PH 7 je zlata sredina, navzgor do pH 14 so tla alkalna, navzdol do pH 0 pa kisla. Rododendroni najlepše uspevajo pri pH 4,5 do 5, pri pH 6 pa njihova rast že znatno popusti. Na alkalnih tleh listje porumeni, cvetje je manjše in rastlina počasi propade. Manj občutljivi so rododendroni za zmanjšano vlago in povečano osvetlitev. V popolni senci zdivjajo in malo cveto, na soncu pa ostanejo nižje, kompaktnejše rasti, če jim seveda tla ustrezajo. Če jim tla niso prilagojena, propadejo na polnem soncu hitreje kakor v senci.

Tla morajo biti pravšnja

Za rododendrone so najboljša dovolj rahla in humozna gozdna tla. Druge tipe tal pa lahko zboljšamo, razen močno peščenih na rečnih naplavinah. Peščena tla se tudi brž izsušijo, hranila pa se sproti izperejo. Če pa obstaja možnost zalivanja z mehko vodo, peščena tla zlahka popravimo in so boljša kakor npr. težka ilovnata ali celo glinasta tla. Šota, listje, slama, žagovina, kravji gnoj in dodatek težje ilovnate zemlje na peščenih tleh hitro omogočijo paradiž za rododendrone.

Težja ilovnata tla z odcedilnim podtaljem so odlična za rododendrone, moramo pa jih ustrezno predelati. Predvsem naj bodo dovolj rahla, ker rododendronove lasaste koreninice zbitih plasti ne morejo prekoreniniti. Tudi kopanje in polnjenje jam s šoto, igličevjem itn. ne zaleže, če na dnu jame zastaja voda. Najbolje naredimo, če takšna tla temeljito zrahljamo ter kar na površino nasujemo kakšnih 20 cm debelo plast šote. Šoto skrbno premešamo z gornjo plastjo tal in dodamo preperel hlevski gnoj. Če gnoja nimamo, zadostuje samo šota s primešanim superfosfatom. Rododendrone sadimo v to plast in skrbimo, da se kislinsko stanje v tleh ne spremeni. Med rododendrone vsako leto jeseni dosujemo tanko plast šote, gnojimo pa z gnojili, ki zapustijo v tleh kislinske ostanke. Iz previdnosti rododendrone posadimo vsaj 10 cm nad običajno površino tal.

Apnena tla rododendronom niso primerna, razen tam, kjer je ljubitelj pripravljen na večje žrtve, samo da jih ima. Rododendronov, ki bi prenesli ali pa celo uspevali v apnenih tleh, ne poznamo. V raziskovalne namene lahko vpliv apnenca začasno zmanjšamo z dodatki kalija, magnezija in železa, kar pa je za ljubitelja zamudno, zamotano in drago.

Izrazitih apnenih tal je pri nas malo. Glede na to lahko naša povprečna tla s kislo šoto popravimo do takšne mere, da se rododendroni v njih dobro počutijo. Šota zniža kislinsko stopnjo tal, ublaži škodljive učinke apnenca in neznansko poveča sposobnost tal za sprejemanje vlage, ne da bi pri tem zmanjšala njih prepustnost in zračnost. Nasprotno, tudi prepustnost in zračnost tal se povečata. Šota je kakor goba. Suha se težko napije vlage, ko pa je napita, vlago tudi obdrži. Dobro pripravljena tla pomagajo rododendronom prebresti marsikatere nevšečnosti poleti in pozimi.

Vlaga je druga najpomembnejša prvina za uspeh

Vse zimzelene rastline nenehno izhlapevajo vlago, torej tudi pozimi. Večina rododendronov zvije svoje dekorativno listje pozimi, da tako prepreči čezmerno izhlapevanje. Spomladansko sonce pa listje podnevi obudi k življenju, ponoči pa leto spet zmrzne. Ta preizkušnja traja včasih kar več tednov. Značilna za to je bila letošnja zima. Trije zimski meseci so bili brez megle pa tudi snega je bilo malo. Dnevi so bili sončni, noči pa mrzle. Vsakodnevno menjavanje toplote in mraza pa privede do izsušitve pri občutljivejših vrstah in sortah. Posebno občutljive so rastline v prvem letu po saditvi. Največ vlage pa zahtevajo v času cvetenja. V domovini rododendronov pade največ dežja od maja do oktobra – torej v času, ko je pri nas najbolj suho in vroče. Kakšnih pravil za zalivanje pa žal ni. Rastišča se med seboj močno razlikujejo. Boljša so tla, bolj je rastišče zaščiteno pred izsuševanjem, manjša je potreba po zalivanju in narobe.

Voda za zalivanje rododendronov mora biti mehka. Znano je, da je dobra pitna voda trda, ker vsebuje mnogo apnenca in magnezija, torej prvini, ki bi zasitili kisline v tleh. Mehka voda je npr. deževnica. Če deževnice nimamo, lahko z dodatkom kislin (žveplene, fosforne, oksalne) razmehčamo vsako vodo iz vodovoda. Vodo lahko razmehčamo tudi z zelo kislo šoto, ki pa vrtnikom pri nas ni na voljo.

Tudi osvetlitev je pomembna

Osvetlitev je za večino vrst bolj pomembna, kakor na splošno mislimo. Križanci ameriškega sleča (Rh. catawbiense) in pontskega sleča (Rh. ponticum) rastejo tudi na polnem soncu, križanci iz skupine Rh. griffithianum, fortunei in williamsianum pa zahtevajo polsenco. Tudi križanci pritlikavega sleča (Rh. repens) uspevajo bolje v polsenci. Nasprotno pa listopadni rododendroni (Rh. molle ali Azalea mollis, Knap-Hill in genetski križanci) odlično uspevajo tudi na vročem soncu celinskega podnebja, če je le dovolj vlage v tleh. Zimzeleni rododendroni pa so najlepši takrat, ko so pol dneva v senci, pol pa na soncu. V rastni dobi jim ugaja zlasti dopoldansko sonce.

Primerno polsenčno stanje ustvarimo z drevjem, ki nima velikega listja in plitkih korenin. Breza daje rahlo senco, ima pa plitke korenine, ki bi rododendronom pobrale vso vlago in hrano. Podobne lastnosti imajo jerebika, bukev, javor itn. Odličen pa je naš domači hrast, rdeči bor, macesen in čuga. Rododendrone lahko družimo tudi s sadnim drevjem, čeprav to nikoli ni idealna združba. Kjer pa je vlage v rahlih tleh dovolj, je seveda primerna tudi breza in celo jelša. Za trajen uspeh pa sta primerna zlasti hrast in rdeči bor, vse drugo drevje le v izjemnih primerih. Smreka in jelka dajeta dobro zaščito pred vetrom, vzameta pa preveč svetlobe in še korenine se v tleh plitvo razraščajo kakor pri rododendronih. Iste ugotovitve veljajo za tuje in paciprese. Glede na to sadimo rododendrone le v bližino teh dreves, ne pa pod njihove krošnje.

Občutljivi so za veter

Mnogi tudi ne vedo, da so rododendroni zelo občutljivi za močnejše vetrove. V vetrovnih legah sadimo kvečjemu križance naše brusniške azaleje (Rh. flavum), ki so proti vetru nekoliko bolj odporni. Učinek vetra lahko ublažimo tako, da na izpostavljena mesta posadimo druge zimzelene rastline, npr. pacipreso, tiso, lovorikovec, bodiko, zimzeleno dobrovito itn. Manj občutljivi so rododendroni za zimski mraz. Sorte, ki zimno niso trdne, ne bi smeli razširjati, ker so že vnaprej obsojene na propad. Prav zaradi velike priljubljenosti so rododendrone sadili vsevprek in doživeli razočaranja, ki jih je bilo moč pričakovati. V poskusnih nasadih po več let opazujejo vse na novo nastale in uvedene sorte, potem pa jih po zimni trdnosti razdelijo v skupine.

Pri nas opravlja to poslanstvo za alpsko podnebje Arboretum Volčji potok v Radomljah. Ker je največ rododendronov pri nas uvoženih, moramo računati tudi s presenečenji. Nekateri izmed njih so se v podnebnih razmerah Volčjega potoka izkazali za popolnoma trdne, ne da bi jim posvečali kakšno omembe vredno pozornost. Še zastiramo jih ne, čeprav jim to pozimi in poleti zelo koristi. Zlasti na peščenih in težkih ilovnatih tleh je zaželeno, da vsako pomlad dosujemo tanko plast šote. Ta lahko rododendronom hkrati služi kot mulčenje ali zastirka in kod dodatna hranilna plast. Jeseni pa lahko zastiramo tudi npr. s hrastovim listjem, ki ga spomladi pustimo kar pod rastlinami. Zastirka mora biti kisla, da ne spreminja kislinskega stanja v tleh.

Zastiranje, gnojenje…

Rododendroni tudi niso primerne okrasne rastline za tiste lastnike, ki stalno prekopavajo svojo vrtno površino. Kar je v zelenjadnem vrtu koristno, rododendronom škoduje! Rahljanje in zaščito pri rododendronih opravi zastirka. Zastiranje naj ne bo takšno, da bi polovico ali kar celo rastlino obsuli z listjem. Dovolj je nekaj centimetrov kisle šote, igličevja ali pa plast hrastovega listja. Listje drugih dreves je manj primerno, ker vpliva na spremembo kislinskega razmerja v tleh. Poleti sta primerna tudi pokošena trava in plevel, seveda v zelo tankih plasteh, da se takšna zastirka ne vname. Gnojenje prilagodimo barvi listja ter raščavosti in cvetivosti rastlin. Premočno odpadanje listja v jeseni dokazuje pomanjkanje hranil. V takšnih primerih zastirko spomladi odgrnemo (seveda zelo previdno, da ne ranimo lasastih koreninic) in okrog rastline razprostremo 3 – 5 centimetrov debelo plast preperelega kravjega gnoja. Če gnoja nimamo, so odlični nadomestki krvna moka in roževina ali pa superfosfat in 32 odstotna kalijeva sol 60 g/m2. Vse to opravimo marca in aprila. Konjski, svinjski in kurji gnoj niso primerni za gnojenje rododendronov.

Med mineralnimi gnojili uporabljamo poleg že navedenih še dušična gnojila, in to takšna, ki zapustijo v tleh kislinske ostanke. Najbolj znan je amonijev sulfat, ki ga potrosimo 80 g na m2. Po potrebi dodamo na kvadratni meter še 50 g magnezijevega sulfata. Gnojimo vsaj trikrat v rastni dobi, in to aprila prvič, proti koncu maja drugič, sredi junija pa tretjič. Danes ima trgovina že posebej za rododendrone mešana gnojila, ki jih pri nas žal dobimo le slučajno. Ne pustite pa se v trgovinah z gnojili pregovoriti. Tam radi ponudijo tako imenovane enakovredne nadomestke. Rododendroni ne trpijo nobenih nadomestkov in to tudi hitro pokažejo. Rastline porumenijo, se posušijo, ljubitelj pa je razočaran. To nam bo prihranjeno, če bomo natančni in previdni.

Izbor rododendronov je celo pri nas pester. Nikar pa kar prvič iskati najbolj občutljivo vrsto ali sorto. Že davno so sicer minili časi, ko smo bili navezani samo na lila vrsto pontskega in lila sorte ameriškega sleča. Še danes pa veljajo za preizkušene in trdne. V Volčjem potoku so se glede zimne trdnosti posebej izkazale vse azaleje (listopadni rododendroni), pa tudi zimzelene Arendsove in češke vzgoje. Gentski in Knap-Hill križanci so izredno priljubljeni in tudi glede rastišča manj občutljivi kakor velecvetne sorte zimzelenih vrst. Med zimzelenimi vrstami je nešteto docela trdnih sort, od nizke pritlehne do precej visoke rasti. Najbolj znana med pritlehnimi rododendroni je sorta Baden-Baden s široko razprtimi rdečimi cvetovi. Srednje visoke rasti je rožnato rdeča Van Werden Poelman, višje rasti pa so Dr. H. C. Dresselhuys, Humboldt in Nova Zembla.

Čudoviti so novejši križanci Rhododendron williamsianum, ki so ohranili manjše okroglasto listje, socvetja pa so rahla, s posamičnimi zvončastimi cvetovi. Na Volčjem potoku jih še opazujemo, so pa zelo obetavni. Tako bi v naše vrtove utrli pot novi skupini teh razkošnih krasotic, ki bo navduševala njihove lastnike in skrbela za lepše okolje jutrišnjega dne.

Sorodna povezava:

Sorodna iskanja:

  • Rododendron v loncu
  • Rhododendron sleč
  • Rhododendron vrste
  • Rododendron nega
Deli s prijatelji
Prejšnji članekVarstvo vinogradov v spomladanskem času
Naslednji članekBrazilski kaladij nekoliko manj občutljiv
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.