Deli s prijatelji
Pikapolonice (Coccinellidae)
Pikapolonice (Coccinellidae)

Vsako bitje v naravi ima svojo vlogo in je člen v dolgi življenjski verigi. V boju za obstanek uspevajo zdravi, življenja zmožni organizmi, za človeka koristni ali ne, tisti pa, ki jih imenujemo škodljivce ali povzročitelje bolezni v biocenozi, odstranjujejo zlasti šibke in ostarele organizme. Ravnotežje med organizmi je toliko trdnejše, kolikor več jih je in kolikor bolj se med seboj posredno ali neposredno dopolnjujejo. Če se ravnotežje poruši in se za gojene rastline prerazmnožijo škodljive vrste, govorimo o zajedavcih; te skušamo omejiti na različne načine.

V tem članku bomo predstavili nekatere predatorje ali roparje, pri čemer imamo v mislih zlasti žuželke, ki napadajo druge žuželke. Zamisel o zatiranju zajedavcev s pomočjo njihovih naravnih sovražnikov je že zelo stara, saj so že stari Egipčani zapirali mačke v žitnice in jih zaradi uspešnosti pri pokončevanju miši uvrščali med svete živali. Tudi ježi so že v starih časih veljali za koristne in so jih v te namene posebej gojili. Aristotel navaja podlasico kot koristno žival. Biološko zatiranje na znanstveni podlagi se je porodilo šele kasneje, ko se je z razvojem entomologije (žužkoslovja) poglabljala tudi zavest o pomenu predatorjev za zatiranje škodljivcev. Zatiranje zajedavcev s pomočjo roparjev postane težavno, če mora biti neki predator na voljo v določenem trenutku, da zatre škodljivo vrsto. V takšnih primerih gre za usmerjen poseg v zelo komplicirano zgradbo, kot je biocenoza, ki je uspešen le, če dobro poznamo njen sestav in odnos med organizmi.

Tovrstne raziskave so zelo počasne in drage, kar moramo vedeti, preden kritiziramo počasno uvajanje biološkega zatiranja v prakso. Biološke metode dandanes v svetu uspešno uporabljajo za zatiranje nekaterih specifičnih škodljivcev. Biološko zatiranje temelji na pospeševanju razmnoževanja domačih naravnih sovražnikov, uvajanju le-teh od drugod, na zatiranju škodljivcev s pomočjo virusov, bakterij, gliv na genetskih in biotehničnih postopkih.

Pikapolonice (Coccinellidae)

Prvi znanstveni predlog za zatiranje listnih uši s pomočjo pikapolonic sta izdelala leta 1816 Kirsby in Spence. Pri ljudeh so drobne živalce zelo priljubljene in so koristne, ker uničujejo zlasti uši in kaparje. V letih, ko so uši zelo razširjene, se tudi pikapolonice zelo razmnožijo. Obstaja jih več vrst (okrog 70), med njimi sta najbolj znani sedempikčasta polonica (Coccinella 7-punctata) in dvopikčasta (Adalia bipunctata). Hrošči merijo (odvisno od vrste) 3 do 8 mm, imajo svetleča se krila, ki so različno obarvana: rdeča s črnimi pikami, rumena s temnimi pikami, temna s svetlimi pegami ali celo temna brez peg. Obarvanost je varovalna in opozarja na grenak okus hroščkov pikapolonic. Barve in vzorci na krilih se spreminjajo pri isti vrsti, zato niso zanesljivi determinacijski znaki. Dvopikaste polonice rade prezimijo v naših domovih v nezakurjenih prostorih med okenskimi špranjami. Skrivališče zapustijo zgodaj spomladi, v začetku maja zletijo na prosto, kjer napadejo listne uši, ki so njihova glavna hrana. Posebna poslastica jim je medena rosa, ki jo izločajo uši. Razvoj je odvisen od hrane, ki jim je na voljo. Samice ležejo jajčeca v skupine po 10 do 20, prilepijo jih na spodnjo stran listov ali na vejice. Ena samica zleže 100 do 150 jajčec, ki so rumene barve, v bližino ušjih kolonij. Po 5 do 10 dneh se izležejo iz jajčec požrešne ličinke, ki so pri večjih vrstah temno rjavo modre z rumenimi pikami in kocinastimi izrastki vzdolž telesa. Dosežejo dolžino 8 mm. Ličinke manjših vrst so dolge do 2,5 mm in so pokrite z voskasto prevleko. Ličinke požrejo, dokler se ne zabubijo, po 200 do 600 uši. Pikapolonice žrejo tudi kaparje. Večinoma se v srednji Evropi pojavlja le ena generacija na leto, tako da moramo biti zlasti spomladi previdni, da jih preveč ne uničimo.

Pikapolonice (Coccinellidae)
Pikapolonice (Coccinellidae)

Tudi pikapolonice imajo svoje sovražnike, proti katerim se borijo s strupeno tekočino, ki jo izločajo v obliki drobnih kapljic v primeru, če jim preti nevarnost. Izločalo za strupeno tekočino je med stegnom in golenom, kapljice so oranžno obarvane in strupene za žuželke, medtem ko so pajki zanje povečini imuni. Zaporedoma živalce izločijo 2 do 3 kapljice. Če vzamemo živalco v roke, zlahka prepoznamo ta izloček.

Tančičarice (Chrysopidae)

Spadajo med mrežokrilce. Krila imajo mrežasta, zeleno svetleča se, telo je travnato zeleno z rumenimi pikami, na glavi so dolge nitaste tipalnice in velike svetleče se oči. Telo meri približno 10 mm, prek kril pa 30 mm. Kljub velikim krilom slabo letajo. Ko mirujejo, imajo krila strehasto zložena ob telesu. Živalce so dokaj mirne. Podnevi tičijo v senčnatih legah na spodnjih straneh listov in poletijo šele, ko se zmrači. Hranijo se zlasti z majhnimi, mehkimi žuželkami. Znane so kot hudi sovražniki listnih uši. Lačna tančičarica požre v 10 minutah 5 do 6 listnih uši.

Tančičarice (Chrysopidae)
Tančičarice (Chrysopidae)

Samice ležejo svetla jajčeca na liste ali lubje v bližino ušje zalege tako, da jih prilepijo na dolge, kot las tanke nitke. Izlegle ličinke so zelo požrešne, merijo 7 do 8 mm, so kocinasto porasle, rumenorjave, spredaj imajo dolgo sesalo s kleščami, s katerim izsesavajo uši, lahko pa tudi bolšice in kaparje. Njihov razvoj traja 10 do 24 dni (odvisno od temperature in hrane). Odrasle larve se zabubijo v skrivališčih pod lubjem ali med listjem v obliki kokona grahove velikosti, ki je iz svetle svilaste preje. Izločki za prejo so deloma malpigijeve cevke. Odrasle živalce prezimijo na podstrešjih in v skednjih. Večina vrst ima enoletni razvojni ciklus.

Tudi tančičarice imajo naravne sovražnike, ki pa jih prepodijo s smrdljivimi telesnimi izločki prek žleze smradnice v sprednjem delu telesa.

Brzci (Carabidae)

So bleščeči hrošči, katerih osnovna barva je črna. So dobri tekači. Merijo nekaj cm in so nočne živalce.

Brzci (Carabidae)
Brzci (Carabidae)

Podnevi se skrivajo pod kamenjem. Samice ležejo spomladi v nekaj tednih 20 do 60 jajčec posamično v majhne luknjice v zemlji. Po nekaj dneh se izležejo požrešne ličinke, ki so razločno členaste in temno obarvane. Zabubijo se po 8 do 10 tednih. Brzci se hranijo s črvi, polži slinarji, bubami in gosenicami. V vrtovih imajo na voljo ustrezna skrivališča.

Strigalice (Forficulidae)

Ljudje sovražijo strigalice, ker menijo, da zlezejo v uho in prežrejo bobnič. Najbolj poznana vrsta je Forfícula auricularia, ki ima kratka krila, dolge tipalnice, na zadku pa klešče in meri poldrugi centimeter. Je rjavkaste barve in zelo gibčna.

Strigalice (Forficulidae)
Strigalice (Forficulidae)

Samice ležejo jajčeca, izlegle larve ostanejo dolgo v gnezdu. Strigalice so nočne živali, podnevi se skrivajo v ozkih odprtinah. Zelo rade imajo mesto, kjer so z vseh strani pritisnjene ob stene. Ponoči žrejo rastlinski material. Rade imajo žuželke, zlasti listne uši.

Stenice (Anthocoridae in Miridae)

Tudi nekatere stenice so koristne, ker uničujejo listne uši, pršice in gosenice.

Stenice (Anthocoridae in Miridae)
Stenice (Anthocoridae in Miridae)

So temne, velike 3 do 4 mm, druge pa živo obarvane, dolge 4 do 7 mm.

Najezdniki (Ichneumonidae)

Zajedajo na listnih ušeh, krvavi uši, metuljevih jajčecih, gosenicah, bubah, ličinkah hroščev. Posamezne vrste so specializirane za različne gostitelje. Žuželke so majhne, nekatere manjše kot milimeter.

Najezdniki (Ichneumonidae)
Najezdniki (Ichneumonidae)

Samice imajo dolgo leglo; najdemo jih na rastlinah, kjer iščejo gostitelja, pri čemer stalno krožijo s tipalnicami. Ko najdejo primernega, odložijo z dolgim leglom nanj ali vanj eno ali več jajčec. Izlegle larve se razvijajo v gostitelju. Najprej se lotijo manj pomembnih organov gostitelja in mu jemljejo rezerve. Zato so napadeni škodljivci po videzu manjši od nenapadenih. Ko larve najezdnikov narastejo, se lotijo življenjsko važnejših organov gostiteljev in jih uničijo ter se na njih zabubijo. Število roparjev na enem gostitelju se giblje od 1 do 100 in je odvisno od relativnih velikosti zajedavca in gostitelja. Prezimijo larve, bube ali odrasle jamice. V vrtove posejemo facelijo, katere nektar privabi te koristne žuželke, ki se z njim hranijo.

Trepetalke (Syrphidae)

So muhe, ki imajo nenavadno obročkano telo v obliki črno rumenih obročkov na zadku. Zaradi te pisanosti in nenavadnega leta spadajo med najbolj nenavadne muhe sploh. Nekaj časa namreč visijo v zraku na istem mestu, nato se kot puščica spustijo na rastlino in ležejo jajčeca posamično med ušjo zalego.

Trepetalke (Syrphidae)
Trepetalke (Syrphidae)

Odrasle merijo 7 do 15 mm, izlegle žerke so bele ali rumene. Ena požre po 150 do 900 listnih uši, dokler se ne zabubi. Bube so do 10 mm velike, imajo obliko kapljice in običajno visijo na rastlinah ali so na tleh. Nekatere vrste se hranijo z odpadki ali tudi odmrlimi živalmi v panjih socialnih žuželk. Na leto imajo več generacij. V vrtove jih privabimo s posevki peteršilja, kopra, krebuIjice.

Goseničarke (Tachinidae)

So dlakave, mrko obarvane muhe, dolge en do poldrugi centimeter. Poznamo okrog 500 roparskih vrst, katerih določanje pa je izredno težavno.

Goseničarke (Tachinidae)
Goseničarke (Tachinidae)

Samice ležejo jajčeca na gostitelje, razvoj žerk je podoben kakor pri najezdnikih. Gosenice napadajo gosenice metuljev, hrošče, stenice, kobilice in kožokrilce.

Deli s prijatelji
Prejšnji članekZelenjava in zdravje (čebula, česen)
Naslednji članekPresajanje dreves – dela opravimo pazljivo in počasi, da ostane čim več zemlje na koreninah
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.

PUSTITE KOMENTAR

+ 18 = 26