Deli s prijatelji
Ruj (Cotinus coggygria)

Ruj (Cotinus coggygria) je naš grm, ki pa ga je marsikdo spoznal šele ob ogledu vrtov v tujini, saj je v Švici in Nemčiji ali npr. na Angleškem zelo »čislan«. Res pa je tudi, da je ruj v poletnem času, ko je prekrit z dimastim pajčolanom socvetij, mnogo bolj izrazit v zelenem okolju srednje Evrope kakor pa na sivem, od suše ožganem Krasu, kjer je pri nas v naravi najbolj pogost. Tem manj pa je razumljivo, da ne zbudi pozornosti jeseni, ko je rdeč, škrlaten, rjav, opečnat, oranžen, rumen, skratka nepopisno lep. Verjetno takrat obiskovalci Krasa posvečajo več skrbi vinski trti, ki ima, resnici na ljubo povedano, v tistem času tudi lepo obarvane liste. Toliko v zagovor, ki pa ne more odtehtati dejstva, da je ruj pri nas zapostavljen, in to po krivici. Ruj ima torej dve cenjeni lastnosti: poletno junijsko – julijsko mehko sivo prevleko številnih socvetij in pa enkratno jesensko barvitost, pa tudi skromnosti mu ne moremo šteti v zlo. Lepo uspeva na slabih, skalnatih rastiščih. Odlično prenese pripeko in sušo ter veter in je prezimno trden. Je kompaktne grmaste oblike, večkrat bolj širok kot visok. Le prav na ugodnih rastiščih ali pa če je deloma v senci, zraste tudi do 5 m visoko, sicer pa le 1 do 2 m.

Ruj (Cotinus coggygria)
Ruj (Cotinus coggygria)

Kje Naj bi Bilo Torej Njegovo Mesto pri Urejanju in Oblikovanju Našega Okolja

Predvsem tam, kjer ga zaenkrat najmanj rabijo – pri krajinski ureditvi na Primorskem, kjer sicer dokaj upravičeno »forsirajo« zimzelene rastline, vendar bi ravno zato prišel prav za popestritev. Zelo primeren bi bil tudi sajen v večjih skupinah, saj je med drugim zelo primeren za prosto rastoče žive meje.

Tudi povsod drugod je poraben, predvsem na skalnatih »ranah«, ki nastajajo ob novih prometnicah, kamnolomih in ob gradbiščih nasploh, saj celo mehka štajerska krajina po gradbenih posegih večkrat kaže precej kraških značilnosti, zaradi katerih je ne moremo več ozelenjevati z domačimi vrbami in brezami. Tisti, ki hoče sedaj obstati na skalnatih pobočjih, mora biti bolj trden junak.

Tudi v individualnem vrtu nam lahko ruj da precej. Je odlična kulisna rastlina, ki lahko s svojim gostim listjem marsikaj skrije, npr. kompostišče. Ob otroško igrišče ne sadimo trnastih rastlin, hočemo pa imeti nekaj, kar se ne zlomi lahko (otroci so pač otroci) in spet bo prav ruj prestregel napačno podane žoge. Glede njegove jesenske barvitosti pa moramo vedeti, da je najlepše obarvan, če je jesen sončna in s svežimi nočmi.

Zgodaj zjutraj slana, čez dan pa jasno nebo – to daje najlepše barve, ki pa so, če so nočne temperature le prenizke, resda nekoliko kratkotrajnejše, vendar ne dosti, ker je list precej močno »zasidran« na veji. V tem ga mogoče prekaša le še hrast.

Ljudje ne bi bili ljudje, če ne bi hoteli zmeraj nekaj spremeniti, izboljšati. Tako nam ni bilo zadosti, da je ruj lepo rdeč jeseni, temveč smo si omislili tako zvrst, ki ima rdeče liste vso sezono. Ta barva je purpurna in enaka po vsej rastlini, zato lahko le delno ponazarja, kakšen je pravi, divji ruj jeseni.

Ruj Tudi z Imenom Rubrifolius ali Purple Red

Dobimo ga z imenom ‘Rubrifolius‘ ali ‘Purple Red‘ oziroma kar z imenom var. purpurea, ki ima tudi mlade poganjke in socvetje purpurne barve. Zaradi njegove izrazite barvitosti je pri sajenju na vrtu upravičena previdnost. Če že imamo na vrtu npr. rdečelistni japonski javor ali rdečelistno lesko, je sajenje še enega »rdečelistneža« estetsko tvegano dejanje.