Deli s prijatelji
Sadne ograje
Sadne ograje

Nekatere sadne vrste so zelo prilagodljive in lepo prenašajo rez, zato so kar najbolj primerne za razna eksperimentiranja, ki lahko vnesejo v vrt veliko igrivih in zanimivih oblik. Sadna drevesa lahko vzgajamo na razne načine, sadne ograje pa so ene tistih, ki pomenijo izziv slehernega vrtičkarja. Človeška bitja smo sila ustvarjalna, zato danes poznamo kar nekaj vzgojnih oblik, ki so nam lahko v pomoč, kar pa še ne pomeni, da se jih moramo strogo držati. To pa je tudi tisto, kar najbolj vabi. Vsakdo se namreč lahko sam preizkusi v inovativnosti rezanja in upogibanja vej v najbolj nenavadne oblike in morda celo umetnije.

Sadne ograje in vzgojne oblike

V večjih intenzivnih nasadih vzgojne oblike največkrat nimajo veliko skupnega z lepoto. Rodnost je tu na prvem mestu in vse je prilagojeno čimprejšnjemu doseganju maksimalnega pridelka. Na domačem vrtu pa se nam kot pravo nasprotje enoličnosti zgoraj navedenih nasadov odpira pravi čarobni svet pergol, ograj, raznoraznih obokov… Sadna drevesa, gojena kot ograje, oboki itd. so prava mala arhitektonska čuda in paša za oči, poleg tega pa so ob primerni negi (gnojenje, zaščita pred boleznimi in škodljivci…) tudi izredno rodna, to pa je tisto, kar si od rastlin na vrtu najbolj želimo; da so lepe in uporabne.

Ko si zaželimo, da bi tudi sami imeli ne samo sadna drevesa kot taka, temveč hočemo nekaj več, imamo na izbiro dve možnosti; da za pomoč zaprosimo strokovnjaka ali pa sami temeljito preučimo vse, kar nam lahko pride prav, in si naredimo natančen sadilni načrt z označbami sorte, vrste, opore itd. ter pustimo ustvarjalnosti prosto pot. Sadne ograje, pergole in podobne zadeve so namreč stvaritve, ki nastajajo nekaj let in nam potem lahko služijo vse življenje, zato se je vredno potruditi. Jablane in hruške, cepljene na šibke podlage, dopuščajo, da z njimi počnemo malodane, kar nas je volja, medtem ko so druge sadne rastline bujnejše in jih je zato težje krotiti. Oporo je najbolje postaviti že pred sajenjem, predvsem pa mora zdržati ne samo breme mladih sadik, temveč tudi kasnejših odraslih rastlin v polni rodnosti. Pergole, loki in druge opore morajo torej zagotoviti zadostno višino in trdnost, poleg tega pa moramo poskrbeti tudi, da bodo imele naše rastline, ko se razvijejo, dovolj prostora, da ne bo prihajalo do nepotrebnega medsebojnega zasenčevanja in morebitnega kasnejšega odmiranja posameznih vej.

Pred nami je rastlina s svojimi potrebami in lastnostmi, na nas pa je, da jo kar najbolje spoznamo in usmerjamo v željeno obliko. Prvo pravilo pa je, da moramo vnaprej vedeti, kaj iz drevesa želimo narediti. Od vzgojnih oblik, ki se jih poslužujemo pri oblikovanju sadnih ograj, sta pri nas najpogosteje uporabljeni vodoravna in poševna palmeta, imenovana tudi italijanska. Za palmete je značilno, da imajo nekaj parov ogrodnih vej, ki so 60 in več centimetrov narazen, odvisno pač od bujnosti drevja, na žico pa so privezane bodisi vodoravno ali pa pod kotom 45 do 55°. Pri palmetah moramo biti pozorni, da spodnje veje niso nikoli pod manjšim kotom kot zgoraj ležeče. Za razliko od palmet pa je vzgojna oblika npr. ‘lepage’ zahtevnejša, in zato priporočljiva samo največjim mojstrom sadjarskih opravil. Zanimive vzgojne oblike so tudi kordoni, za katere je značilno, da so brez ogradnih vej, rodni les pa je razporejen neposredno iz debla. To je lahko pokončno, poševno pod kotom približno 45° in celo vodoravno. Edina pomanjkljivost je, da potrebujemo veliko sadik (vsaj dve do tri na dolžinski meter). Včasih je bilo predvsem v grajskih vrtovih sila privlačno in moderno vzgajati jablane na obokastih nosilcih, pravi sadni tuneli pa so bili nadvse priljubljeno sprehajališče, saj so poleg sence dajali tudi slastne plodove.

Sadne ograje in obrezovanje

Rez, ki se je poslužujemo pri oblikovanju tovrstnih umetelnih oblik, lahko na grobo razdelimo na vzgojno rez od sajenja do oblikovanja ustrezne oblike in vzdrževalno rez, ki kroti drevo, da ne podivja in ne raste po svoje. Predvsem je pomembno, da vse leto s škarjami v roki oblikujemo svoj izdelek. Tako imenovana ‘Loretova rez’ ali loretiranje, ki je v ta namen nadvse primerna, je krajšanje poganjkov na dva do tri očesa, ko začne osnova poganjka že leseneti. S tem prebudimo slabo razvita očesa pri osnovi poganjka, ki sicer ne odženejo, zato pa se iz njih razvijejo cvetni brsti. Z Loretovo rezjo odstranimo tudi veliko listne površine, s tem pa neposredno vplivamo na manj bujno rast in na hitro začetno in obilno rodnost, kar pa je navsezadnje za vsakega sadjarja tudi najpomembnejše. Seveda je več kot samoumevno, da brez upogibanja in privezovanja pravih poganjkov uspeha ne more biti. Opora naj bo kovinska ali lesena, vezivo naravno (rafija) ali umetno, skratka, dela ne bo zmanjkalo vse leto. Ves trud pa bo bogato poplačan z izrazi občudovanja našemu delu in seveda s pridelkom, ki si ga po vsem vloženem trudu več kot zaslužimo.

Sorodna povezava: