Deli s prijatelji
Sciadopitys verticillata

Gre za zelo nenavaden, redek, toda nedvomno najlepši iglavec, ki pri slehernem poznavalcu in ljubitelju zapusti nepozaben vtis! Doma je v srednjem predelu Japonske; tam senčnika (Sciadopitys verticillata) radi sadijo ob svetiščih, pa tudi kot gozdno drevo je zelo uporabna. V Evropo so jo prinesli leta 1861. Zraste do 40 m, pri nas pa je rast precej počasna in drevo doseže manj kot 10 m. Na začetku je letni prirastek zelo majhen, zgodi pa se tudi, da so včasih letni poganjki precej dolgi. Deblo je ravno. Lubje je gladko, sivo rjavo, mlade vejice so zelene, veje pa so goste in večinoma obrnjene navzgor. Igle so navadno dolge (do 14 cm), široke in debele. Na zgornji strani so bleščeče, spodaj pa motne. So mehke in usnjate, kar ji daje zelo prikupen videz. Igle so razporejene v enakomernih vretencih kakor pri dežniku ali senčniku, od koder izvira tudi njeno ime. Češarki (storži) so enakomerno jajčaste oblike, do 10 cm dolgi in 5 cm široki; dozorijo pa v drugem letu.

Senčnika
Senčnika

In kaj Senčnika Obožuje

Senčnika ima rada zaščiteno mesto, peščena ilovnata tla in dobro zemljo s čim manj apnenca. Najbolj ji ugaja sveže podnebje in zračno mesto. V apnenčastih tleh raste slabo, rumeni in oslabi. Ugaja ji polsenca.

Senčnika je izredno slikovito drevo, posebej kadar raste posamič in vzbuja splošno občudovanje. Najlepša je, če ima en sam močan srednji poganjek, ki raste precej hitro. Če ima več srednjih poganjkov, raste počasneje in dolga leta obdrži grmičasto obliko.

Pri nas je senčnika izredno redka. Najstarejši primerek sem videl v Arboretumu Opeka v Vinici pri Varaždinu, visok je bil kake štiri metre. Imajo jo tudi v Volčjem potoku. Pri meni ena prav lepo uspeva v Mariboru.

Ljubiteljem iglavcev senčnika ni mogoče dovolj toplo priporočiti. Dobite jo v velikih vrtnarijah, v Volčjem Potoku, ter drugod.

Najnovejši mali oglasi