Deli s prijatelji
Siamska bojna ribica
Siamska bojna ribica

Poklicni gojitelji tropskih ribic so si že od nekdaj prizadevali, da bi poslali na trg ribico, ki bi jo prodajali bolje kot ostale vrste. Uspeh so zagotavljale predvsem vrste z lepimi barvami in nezahtevnost za gojenje, kamor vsekakor spada siamska bojna ribica. Spreten rejec pa se je tekme, ki vlada na trgu, branil s tem, da je poskušal vzrediti ribice, ki bi primerke iste vrste presegale predvsem z barvami. O tem, ali so v tem uspeli ali ne, ne moremo dvomiti; gupije in zlate ribice, ki so danes v prodaji, bi nepoznavalec le stežka prepoznal za pripadnike iste vrste, če bi jih primerjal z ribicami, ki so bile naprodaj pred nekaj leti.

V tej smeri pa so gojili tudi siamske bojne ribice (Betta splendens), ki jih danes vzrejamo v vseh mogočih barvnih odtenkih in oblikah. V zadnjem času so uspeli vzrediti tudi povsem črne primerke, ki pa jih na trgu zaenkrat še ni, saj sodi vzreja tako obarvanih siamskih bojnih ribic – zaradi določenih težav – še vedno bolj v laboratorij kot v preprosto gojilnico.

V naravi ulovljene bojne ribice zelo malo spominjajo na primerke, ki jih poznamo iz akvarističnih trgovin. Siamska bojna ribica, ki živi v mlakah in na riževih poljih Malajskega polotoka, je sivozelena ribica, ki ima ovalen trup, kratke plavuti, ki so dolge največ 5 cm. Samčki siamske bojne ribice so lepši, saj imajo obarvane plavuti, medtem ko so plavuti samičk brezbarvne. Hrbtna plavut je zelenkasto modra in se zaključuje z rdečim robom ali liso. Trebušne plavuti so vedno izrazito rdeče in končujejo z belimi konicami. Tudi analna in repna plavut sta rdeči. Ribica večino dneva prebije tik pod vodno gladino, kjer se pod plavajočimi rastlinami skriva pred premočnim soncem in naravnimi sovražniki.

Siamska bojna ribica samec
Siamska bojna ribica samec

»Nove« ribice z daljšimi plavutmi

Leta 1927 so bile med ribicami, ki so jih poslali iz Tajske v San Francisco, siamske bojne ribice, ki so imele izredno dolge plavuti in so bile enakomerno svetlo rjavo obarvane. Pošiljko je prevzel mr. Locke, ki je mislil, da prispele ribice pripadajo novi vrsti. Zato je ribe poimenoval Betta cambodia. Pozneje se je izkazalo, da so to le izbrane iz posebej križane ribice vrste Betta splendens. Kasneje so pričele prihajati nove in nove barvne različice siamskih bojnih ribic z daljšimi, še lepše oblikovanimi plavutmi.

Zanimanje akvaristov pa je pritegnila predvsem lastnost, ki jo označuje že naše slovensko ime za to vrsto. Samčki siamskih bojnih ribic so si namreč sovražni, zato morajo biti v akvariju ločeni. Še vedno pa lahko domnevamo, da ta – za ribico najbolj značilna vedenjska oblika ni – znana vsem.

Samica siamske bojne ribice
Samica siamske bojne ribice

Visoke stave

Pred mnogimi leti so pisali in objavljali, celo na področju, kjer bojne ribice živijo v naravi, povsem napačno. Tako je na primer leta 1921 (12 let po prvem znanstvenem opisu – Regan 1909) napisala Florence Burgess Meehan:

»Bojne ribice so velikosti zlatih rib (Carassius auratus). Ko samčka ujameš, ga daš v kozarec in tvoj sosed, s katerim si stavil, stori ravno tako. Potem kozarca približata. Ribici se vznemirita. Telesi se jima prelivata v mavričnih barvah in pričneta se debeliti. Riba, ki je najbolj razdražena, se zaleti v steklo in dobesedno eksplodira. Lastnik ribice, ki je poginila, tako izgubi stavo.«

Avtorica članka ni nikoli videla siamske bojne ribice, še manj pa boja. V sestavku omenja stavo zato, ker je za Tajsko to značilno še danes. V domovini bojnih ribic namreč še vedno obstajajo uradne stavnice z »bojišči«, kjer domačini stavijo denar na par ribic, ki se bosta bojevali. Stave so v ustanovah, ki jih nadzira država, omejene in še zdaleč ne dosegajo vrtoglavih zneskov, ki prehajajo iz rok v roke v zasebnih stavnicah, ki pa uradno niso dovoljene. Rib, namenjene za boj, že od leta 1850 dalje ne lovijo več v naravi. Za boj uporabljajo le posebej odbrane samčke z izredno razvito napadalnostjo. Te ribice imajo v nasprotju s samčki, namenjenimi za prodajo, običajno zelo kratke plavuti.

Šesturni boji niso redkost

Samčka, ki ju po sklenitvi stav prestavijo v manjšo posodo in jo namestijo na leseno stojalo tako, da bodo vsi gledalci dobro videli boj, se nemudoma približata drug drugemu. S široko razprostrtimi plavutmi in škržnimi (branhialnimi) membranami zavzameta grozilno držo z bokom ob boku. Tako plavata ali pa mirujeta 10 do 30 sekund. Prvi ugriz in s tem pravi začetek boja pa je tako hiter, da mu z očmi le težko sledimo. Posledice se najprej pokažejo na plavutih, od katerih v skrajnem primeru ostanejo le še kratki štrcIji. Prizadeti sta predvsem hrbtna in analna plavut, nekoliko manj hrbtna in repna. Prsne plavuti le redkokdaj. Če nasprotnik svojega tekmeca ugrizne ali močneje udari v področje škrg, lahko nastane tudi manjša krvavitev. Boj se praviloma nikoli ne konča s težjo poškodbo ali celo poginom ribice, ki je utrpela največ ran in ribici si hitro opomoreta. Samček, ki se noče več bojevati, pokaže to tako, da preneha napadati, se oddalji in napadalcu ne odgovarja več. Tedaj tudi samček, ki še napada, ponavadi odneha.

Domačini so te lastnosti bojnih ribic razvili do izredno visoke ravni. Njihovi napori verjetno presegajo napore gojiteljev, ki jih zanimajo predvsem barve in dolžina plavuti. V naravi ulovljeni samčki potrebujejo dva do tri dni, da se privadijo na ujetništvo in pokažejo pripravljenost za boj. V boju, ki pa ni prehud, le redko vztrajajo dlje kot nekaj minut. Tako se obnašajo tudi v naravi, kjer šibkejši samček z določeno kretnjo pokaže nasprotniku, da se ne bo več bojeval in zbeži. Za boj gojene ribice, ki odnehajo prej kot v eni uri, gojitelju niso ravno v ponos, saj najboljši primerki napadajo brez premora celo do šest ur.

Siamska bojna ribica ima burno, a kratko življenje

Družina, v katero uvrščamo bojne ribice, ne zajema velikega števila različnih rodov – še najbolj številna vrsta so ravno bojne ribice. V trgovinah lahko kupimo le najbolj znano in razširjeno vrsto, tj. siamsko bojno ribico (Betta splendens-Regan 1909). Omembe vredne pa so vsekakor še vrste Betta pugnax, B. brederi, B. picta in B. taeniata, ki pa za razliko od ostalih bojnih ribic ne gradijo plavajočih gnezd, značilnih za labirintovce, saj so ustonoše. Siamske bojne ribice uspevajo v akvarijih s čisto, rahlo kislo vodo in gostim rastlinjem. Predvsem plavajoče rastline ne smejo manjkati. Precej občutljive pa so za temperaturo, ki naj se nikakor ne spusti pod 25° C. V akvariju imamo lahko le enega samčka, družbo pa naj mu delajo vsaj tri samice. Ostalih vrst labirintovcev (pritlikavih guramov, čokoladnih guramov …) ni priporočljivo gojiti v akvariju, kjer gojimo bojne ribice; samčki jih namreč preganjajo. Najlepše barve in za razplod najprimernejšo starost dosežejo samčki od osmega do šestnajstega meseca starosti. V tem času jih tudi drstimo, saj le redkokdaj živijo dlje kot dve leti in že nekaj mesecev, preden poginejo, postanejo zelo neaktivni. Tedaj večino dneva prebijejo pri dnu, od koder se le občasno vzdignejo do gladine po zrak. Za samice se ne zmenijo več.

Drst poteka tako kot pri labirintovcih, ki gradijo plavajoča gnezda. Mladice se izležejo pri temperaturi 28° C že po 48 urah. Hraniti jih začnemo, ko splavajo. Že po enem tednu jim lahko ponudimo navplije solinskega rakca. Rastejo hitro in po dveh mesecih ribice lahko ločimo po spolu. V tem času moramo samčke oddvojiti od samic in jih gojiti ločeno. Samice lahko ostanejo skupaj, saj občasni prepiri med njimi niso resni in se ne poškodujejo. Pravilno hranjen samček (predvsem z živo hrano) pa je ribica, ki naj bi jo vsak akvarist zaradi njenega zanimivega obnašanja in lepote vsaj enkrat poskusil gojiti in tudi razmnožiti.