Deli s prijatelji
Siamska mačka

Siamske mačke so ene najbolj znanih mačjih pasem v svetu; če jih niste videli, ste prav gotovo že slišali zanje. Siamske mačke so nekdaj kot svete častili v budističnih templjih. Pasmo so skrbno čuvali v kraljevi palači v Bangkoku. Legenda pripoveduje, da so bile siamske mačke nosilke kraljeve duše po njegovi smrti. Žive so jih pokopali skupaj z mrtvimi kralji, in ko je mačka skozi ožji rov, ki so ga nalašč zato pustili, prišla iz grobnice, so verjeli, da je prišla z njo tudi kraljeva duša. Te mačke so potem spoštovali in oboževali, kot bi se v njih pretakala kraljeva kri.

Temu primerno je bila ta pasma mačk v Siamu (današnji Tajland) tudi draga. Šele v poznem 19. stoletju je takratni kralj dovolil, da so nekaj primerkov odnesli iz dežele.

Zanimivo pa je, da včasih sami Tajlandci imenujejo to pasmo tudi »kitajske mačke«, kar nam da misliti o njihovem pravem izvoru.

Prvi primerki siamskih mačk so prišli v Evropo (Anglijo) konec 19. stoletja. Iz njih so uspeli s selektivno zrejo vzgojiti več kot deset priznanih barvnih različic, ki so se razširile po vsem svetu.

Osnovni vzrok za veliko priljubljenost siamskih mačk je poleg lepote in elegance še njihov močno razvit individualni značaj. Sociološko so manj močne od drugih pasem.

Po značaju se siamske mačke povsem razlikujejo od vseh drugih mačjih pasem. Siamke so vdane in čustvene. V marsičem so podobne psom. Znajo prositi za hrano, spremljajo nas na sprehodih, ko jedo, renčijo zaradi vznemirjenja; rade prinašajo vržene manjše predmete.

Da ugodijo gospodarju, so pripravljene storiti skoraj vse. Od psov in drugih mačk pa se v bistveni značajski potezi le razlikujejo: niso namreč »suženjsko poslušne«. Celo mladiči siamske mačke nam dajo od vsega začetka vedeti, da imajo železno voljo.

Tudi najbolj vnet občudovalec siamskih mačk bo priznal, da imajo te mačke tudi celo vrsto napak. So zelo glasne, nagnjene k živčnosti in norčevanju. Včasih so celo uničevalsko razpoložene.

Kritiki jih obsojajo požrešnosti, ljubosumja, ekscentričnosti in še marsičesa drugega. Kljub temu pa jim ljubitelji oprostijo in pogledajo »skozi prste«. Več jim namreč pomenijo njihov humor, igrivost, inteligenca, izrazitost, hrabrost, zvestoba, prijateljstvo in globoka vdanost.

Lastniki siamske mačke se nikdar več ne odločijo za drugo mačjo pasmo.

Siamski mladiček nam bo, kakor hitro bo stal na nogah, pokazal svoj individualni značaj. Lahko bo na primer odklanjal hrano, ki jo priporočajo priročniki. Po navadi bo odklanjal surovo meso ali mleko.

Mleko lahko povzroči pri odraslih živalih in mladičih diarejo, zato jim ga nikar ne vsiljujmo. Pijejo naj navadno vodo. Mladič pa gre lahko v svojeglavosti še naprej in se odloči za »gladovno stavko«.

Seveda mu moramo to čim prej preprečiti. Gre za bitko volje med živaljo in človekom, skrivnost zmage pa je v naši odločnosti.

Mladiča navadimo v prvih tednih na mešano hrano. S potrpežljivostjo bomo ugotovili, kaj mu je všeč, česa ne mara. Dietična prehrana je lahko zelo raznolika, vedno pa moramo upoštevati dve osnovni pravili: s hrano ne pretiravajmo in živali ne razvajajmo. Če bomo popuščali mladičevim muham, bomo doma kaj kmalu imeli prefinjenega in sitnega aristokrata, ki bo včasih podoben že kar trinogu.

Siamke potrebujejo več ljubezni in naklonjenosti kot druge pasme mačk. Čim bolj zgodaj jih spoznajmo z drugimi mačkami ali psi v hiši, najbolj pomembna zanje pa je tesna povezanost s človekom. To mačko zaposli in zabava.

Če pustimo siamko samo, postane hitro zdolgočasena, potrta in celo bolna; in ne ozdravi tako hitro. Svojo nejevoljo oznani včasih z glasnim zavijanjem, ki je značilno za pasmo. Če je vzrok njene nejevolje osamljenost, bo podzavestno iskala stvari, ki jih bo raztrgala ali kako drugače uničila.

Svojih glasilk siamka ne uporablja za prazen nič. Po višini in jakosti glasu izkušen lastnik lahko hitro ugotovi, kaj mačko moti. Če je vzrok fizična bolečina, jo nesimo takoj k veterinarju.

Siamke so namreč zelo pogosto bolne, njihovo ozdravljenje pa bo tem hitrejše, čim več ljubezni in skrbi jim bomo posvetili.

Šarm siamke je tudi v tem, da ni ne po videzu ne po obnašanju podobna nobeni drugi mački. Kljub svoji lojalnosti in vdanosti so siamke vzvišene, samostojne in skrivnostne. Poleg ljubezni zahtevajo tudi spoštovanje in občudovanje. Ko te mačke dodobra spoznamo, pričnemo razumeti in ceniti njihove edinstvene značajske vrednosti.

Telo: srednje veliko, podolgovato in vitko. Noge so vitke, zadnje rahlo višje od sprednjih. Šape so majhne in ovalne.

Glava: podolgovata in lepo sorazmerno oblikovana. Razdalja med očmi se zbližuje v ravni črti proti koncu nosja. Uhlja sta velika, široka na bazi in zašiljena. Glava ima obliko klina.

Oči: orientalske, ležijo poševno proti nosju. Škilavost je napaka. So globoke, lesketajoče se modre barve.

Kožuh: dlaka zelo kratka, fina in gladka. Tesno se prilega telesu.

Rep: dolg in na koncu zašiljen. Večkrat je na koncu malce uvihan.

Posebnosti: obrazna maska, uhlji, noge, tace in rep so temnejše barve od osnovne, ki pokriva preostali del kožuha. Obrazna maska se z dvema tankima temnejšima linijama navezuje na temnejše uhlje (pri mladih siamkah tega še ni).

Pri siamkah imamo pogosto vtis, da škilijo ker imajo oči tako nameščene, kot bi vedno gledale v svoj smrček.

Tjulenj rjave siamske mačke

Kožuh: osnovna barva je krem, proti hrbtu postopoma prehaja v bledo srnjo barvo. Mladiči so bolj blede barve. Temnejši deli so rdečkasto rjavi. Blazinice in smrček so temno rjave barve.

Najnovejši mali oglasi