Deli s prijatelji
Žajbelj

Sivka, žajbelj in rožmarin so najpogostejša zdravilna zelišča naših, predvsem primorskih vrtov. Prvi dve zdržita na prostem tudi v naših zimah, medtem ko mora rožmarin pozimi v varno zavetišče, kjer ne zmrzuje. Vsi trije sodijo med mediteranske rastline. V osrednji Sloveniji gojimo rožmarin v lončku na sončnem mestu. Ker se ne smejo korenine pregreti, ugreznemo lonček do roba v zemljo.

Sivka
Sivka

Sivka (Lavandula vera)

Je znana s tujimi imeni lavanda in lavandula, po nemškem zgledu tudi lavendel, s čimer hočemo povedati, da je levantska rastlina, doma na Bližnjem vzhodu. Sivko gojijo na večjih površinah v Franciji, kjer potrebuje mnogo cvetja parfumska industrija za lavendlovo olje in vodo, znano kot »Eau de Lavande«. Ta parfum je priljubljen deodorant, ker prekrije vonj po potu. Včasih so naše babice dajale vejice sivke med perilo, da je dobilo prijeten vonj. Ponekod mečejo še dandanes šopke sivke na vročo peč, da njena izparina izboljša sobno ozračje. Pri žajblju cenimo liste, pri sivki cvet. V njem je največ eteričnega olja. Cvet dodajamo v razne čajne mešanice, ki so namenjene za zdravljenje mehurnih in ledvičnih obolenj. Tudi v razne črevesne, želodčne in pljučne čaje sodi posušen lavendlov cvet. Sivko uporabljamo v kuhinji podobno kakor žajbelj, sodi torej k pečenkam, zlasti k divjačini in morskim ribam za mariniranje.

Ime sivka prihaja od sivo zelenih do srebrno sivih listov. Pomemben je predvsem lepo vijolično ali ametistno obarvan cvet, bogat eteričnega in vonjavnega olja. Cvetne klase moramo porezati tik preden se cvet odpre, nato jim osmukamo cvetje s čašo vred in ga damo sušit na dovolj goste mrežaste lese, da se v senci in na prepihu povsem posuši. Posušen cvet je modro vijolične barve in balzamičnega vonja. Hranimo ga v nepredušnih posodah.

Žajbelj (Salvia officinalis L., družina Lamiaceae, ustnatice)

Je ljudsko ime za vrtno kaduljo. Je trajnica kakor sivka in doseže v ugodnih rastnih razmerah visoko starost, zlasti če grm kdaj pa kdaj pomladimo. Prenaša rez v živo kakor sivka in rožmarin. Te trajnice ni treba opisati, ker jo pozna vsak odrasli človek. Žajbelj je znan po vsej Sloveniji, vendar je najbolj razširjen na Primorskem, kjer je tudi podivjan. Za začimbo uporabljamo predvsem njegove aromatične liste. Presne in posušene dajemo v pikantne omake k divjačini, nepogrešljivi so v ribjih juhah, npr. v jeguljinih. Skupaj z rožmarinom ga cenijo za mariniranje rib. Uporaba v zdravilstvu je mnogostranska. Dodajajo ga čaju za grgranje proti vnetju grla in dihal, skupaj s kamilicami ga uporabljamo pri obolenju ustne votline za izpiranje, zlasti pri vnetju dlesni. Omili neprijetno potenje (vnetje pljuč, jetika), ublaži bolečine v črevesju (napenjanje), olajša dihanje pri prehladu.

Vonj po Sredozemlju

Arabski pregovor pravi: »Zakaj bi moral umreti človek, ki ima v vrtu nasajen žajbelj?« To sredozemsko rastlino že stoletja uporabljajo zaradi njenih zdravilnih lastnosti in stari recepti poleg žajbljevega čaja med drugim priporočajo še pripravo žajbljevega vina, dodajajo žajbelj smetani, kruhu in siru in govorijo celo o žajbljevem tobaku. V Angliji je bil žajbelj tako cenjen, da so ga uživali vsak dan. Verjeli so v njegovo moč – da podaljšuje življenje in veča preudarnost; angleška beseda za žajbelj je »sage«, to pomeni tudi moder, modrijan. Tudi latinsko rodovno in vrstno ime je povezano z zdravilnostjo. Ime Salvia izhaja iz latinskega salvare, to pomeni rešiti, ozdraviti, officinalis pa pomeni zdravilen. Tudi Karel Veliki je zelo cenil žajbelj. Z zakonom je predpisal državnim ustanovam, to so bili predvsem samostani, da morajo gojiti določeno število zdravilnih rastlin, med katerimi je bil na prvem mestu prav žajbelj. Nad njegovim čudovitim okusom so se v srednjem veku navdušili celo Kitajci, ki so za posušeno rastlino iz Evrope menjavali svoj pravi čaj. Majhen, do tričetrt metra visok grmič uspeva samoniklo v primorskih krajih, vendar ga ni težko gojiti tudi na celini. Ko se pojavijo temno vijoličasti cvetovi, je vsakem vrtu v okras. Pri nas je najpogostejša vrsta s sivozelenimi listi in vijoličastimi cvetovi, vendar se barva cvetov in oblika listov spreminjata odvisno od vrste in sorte; tako poznamo tudi belo in rožnato cvetoči žajbelj. Največ uporabljamo liste, ki jih za kuhinjsko rabo nabiramo od pomladi do jeseni.

Pri nas samoniklo uspeva še osem sorodnic žajblja (travniška kadulja, lepljiva kadulja in druge), vendar po okusu nobena ne dosega sredozemske vrste.

Vzgoja

Žajbelj ima rad lahka tla in sončno lego. V vrtu bo dobro uspeval, zavarovati ga moramo le pred zmrzaljo. Lahko ga vzgojimo iz semen, ki jih sejemo spomladi, sadike pa presadimo na razdaljo 20 cm. Razmnožujemo ga tudi z deljenjem spomladi ali jeseni.

Po odcvetu porežemo cvetna stebla, da se grmiček lepo razraste. Poganjke z listi režemo poleti in še enkrat jeseni, vendar je v njih največ učinkovin pred cvetenjem. V vrtu je zato dobro imeti več grmičkov; nekaj jih porežemo pred cvetenjem in posušimo, druge uporabljamo sproti kot začimbo. Domači nasad žajblja sproti obnavljajmo, ker grmiček po nekaj letih močno oleseni in daje vedno manj pridelka.

Žajbelj lahko gojimo v lončkih, vendar zahteva veliko svetlobe in bogato, rahlo zemljo z dodatkom apnenca. Ker je posušena rastlina skoraj enako dobra kot sveža, vzgoja v lončkih ni razširjena.

Uporaba

Žajbelj je še vedno znan po zdravilnih lastnostih, ki jih ima zaradi eteričnega olja. Močno razkužuje, zdravi vnetja (predvsem je uporaben pri vnetjih dlesni, ustne votline in grla), lajša revmatične težave, pospešuje metabolizem in utrjuje živčevje. Zato si lahko tudi poleti velikokrat privoščimo žajbljev čaj, ki bo hladen zares poživil telo. Poparek, ki ga prilijemo vodi za kopanje, bo nekoliko olajšal revmatične težave. Liste lahko uporabimo namesto zobne ščetke, z njimi očistimo zobe in okrepimo dlesni.

Seveda ne gre pozabiti še vseh kulinaričnih lastnosti žajblja. Zaradi izrazitega in močnega okusa ga dodajamo jedem v manjših količinah. Dodajmo ga pečenemu krompirju tik pred serviranjem, pripravimo namaz s skuto ali pa odišavimo meso ali ribe na žaru: rezultat bo vedno presenetljiv. Tudi zato se ne bo težko držati nasveta, da več ko uporabljamo žajblja v kuhinji, boljše se počutimo.

Sir z žajbljem in pivom

Topljen sir, odišavljen z žajbljem (da o pivu niti ne govorimo), je okusen namaz na sveže popečenih rezinah kruha.

Za večjo družbo ni preveč pol kilograma dobrega sira, žlica drobno narezanih žajbljevih listov, pol litra piva in pol žličke gorčice.

V ponvi segrejemo pivo, postopoma dodamo nariban sir in potem še žajbelj in gorčico. Dobro mešamo, dokler se ves sir ne stopi. Ponudimo vroče.

Ribe na žaru z žajbljem

Ribe, pa tudi meso, ki ga spečemo na žaru skupaj z žajbljem, dobijo čudovit okus. Žajbljeve poganjke namočimo v vodi, da na žaru ne zoglenijo prehitro. Pod vsako ribo položimo poganjek ali dva, ribe spečemo in žajbelj pred serviranjem odstranimo. Okus žajblja se prilega predvsem morskim ribam (skuše, osliči, salpe…), ob katerih ne sme manjkati tudi kozarec dobrega črnega vina.

Omaka z žajbljem in čebulo

Za dve osebi potrebujemo veliko čebulo, dve žlici žajbljevih listov, pol kozarca vode, dve žlici drobtin, skodelico goveje juhe, sol.

Drobno narezano čebulo in žajbelj kuhamo z vodo na nizkem ognju deset minut. Dodamo drobtine, solimo po okusu ter kuhamo še nadaljnjih pet minut ali dokler se omaka ne zgosti. Postrežemo hladno k perutnini, lahko pa jo uporabimo tudi vročo kot preliv za špagete.

Povsem preprosta je priprava špagetov z žajbljem: žlico drobno narezanih listov nekajkrat premešamo na vročem maslu, dodamo špagete ter še enkrat premešamo. Postrežemo s sveže naribanim parmezanom.

Žajbelj
Žajbelj

Rožmarin (Rosmarinus officinalis)

Je samonikla sredozemska rastlina, nanjo naletimo ob Jadranu marsikje tudi v prosti naravi. Menda ni odraslega človeka, ki ne bi poznal rožmarina. Spoznamo ga po usnjenih, črtalastih zgoraj zelenih, spodaj belkastih listih z močnim, zanj značilnim vonjem. Cvet je droben in bledo moder. Rastlina zraste do 1,50 m visoko in ker jo smemo obrezovati, je priljubljena za žive meje. Največ rožmarina porabi parfumska industrija za pridobivanje parfuma in olja.

Rožmarin
Rožmarin

Vse tri naštete začimbnice so trajne rastline, zato jih je možno razmnoževati iz semena in s potaknjenci. Ker je semensko razmnoževanje naporno in počasno, sežemo po vegetativnem razmnoževanju, ki je enostavno in hitro. Uporabljamo ovršne potaknjence; v oprani mivki se pri temperaturi od 18 do 24° C v dobrih treh tednih ukoreninijo. Uporabno je še deljenje starejših rastlin.

Vsa tri zelišča gojimo na vtzu v kotičku za trajna kuhinjska zelišča. Zemlja naj bo skromna, dobro precedna, bolj ilovnata kot humozna. Gnojimo le po malem zg NPK mešanicami, v katerih prevladuje kalij. Sadike sadimo 60 X 40 (50) cm narazen, redno jih okopavamo, da zatremo plevel. Za gospodinjstvo s tremi do petimi osebami zadostujejo po tri rastline od vsakega rodu.