Deli s prijatelji
Špargelj
Špargelj

Špargelj je doma v Sredozemlju in je že stoletja znan kot imenitna zelenjava. Vzgajamo ga zaradi poganjkov (lahko so beli ali zeleni), ki veljajo v človekovi prehrani za priljubljeno poslastico. V Evropi je bolj cenjen beli špargelj, zelenega pa manj pridelujejo v sredozemskem območju.

Botanične značilnosti

Špargelj je večletna rastlina in ga zato gojimo na izločini. Razvije zelo gost koreninski sistem, ki lahko pri 5 do 6 letni rastlini meri v premeru celo 2 do 3 m. Po nekaj letih odebeljene korenine odmrejo, na njihovem podaljšku pa se oblikujejo nove. Že jeseni se na podaljšku oblikujejo zasnove (po navadi 10 do 15), iz katerih se bodo razvili novi nadzemni poganjki. Pravi listi so pri šparglju zelo majhni, zakrneli in podobni nekakšnim luskam. Špargelj je dvodomna rastlina. Za pridelovalce je pomembno, da imajo rastline z moškimi cvetovi več tanjših poganjkov, take z ženskimi cvetovi pa poženejo manj stebel, ki pa so debelejša in bolj kakovostna. Moški cvetovi so svetlo oranžni, ženski pa bledo zeleni.

Ekološke razmere

Optimalne temperature za rast šparglja se gibljejo med 12 in 16 °C. Seme kali pri najmanj 15° C, vendar je optimalna temperatura kaljenja od 24 do 29 ° C. Spomladi se začne razvoj novih poganjkov, ko se tla v globini 10 cm ogrejejo vsaj na 10 ° C.  Špargelj je dobro prilagojen sušnim razmeram, predvsem nizki zračni vlagi. V sušnih razmerah torej ne podleže, ampak preide v stanje mirovanja, kar stori tudi, če so nizke temperature in šibke padavine.

Organsko gnojenje pospešuje rast in razvoj šparglja, saj se ob tem izboljšuje struktura tal, mikrobiološka aktivnost in vodna kapaciteta. Za vzgojo šparglja morajo tla vsebovati najmanj 3 % humusa. Pridelovanje belega šparglja je uspešno le na lahkih tleh, medtem ko lahko zelenega gojimo tudi na nekoliko težjih, vendar ne na težkih tleh. Najprimernejša so nevtralna ali rahlo alkalna tla. Špargelj uspeva tudi na slanih tleh in ga lahko vzgajamo na pri obalnih območjih.

Špargelj – vzgoja

Priprava tal

Pri vzgoji šparglja je treba posebno pozornost nameniti pripravi tal, saj ostane na istem mestu tudi do 20 let. Jeseni tla preorjemo vsaj do globine 30 cm. Pri tem uspešno odstranimo plevel, posebno večletne, ki ovirajo rast šparglja. Glede na dolgo življenjsko dobo je treba tla ob pripravi dodatno gnojiti. Pred sajenjem potrosimo hlevski gnoj (vendar ne v preobilju) ali kompost. Poleg osnovnega gnojenja moramo vsako leto gnojiti s primerno količino organskega gnojila, po obiranju pa še z NPK. Špargelj namreč sprejema največ hranil julija in avgusta, torej po obiranju poganjkov. Od posameznih hranil špargelj izkoristi iz tal največ dušika in kalija, potreba po fosforju je nekoliko manjša.

Setev

Špargelj vzgajamo generativno (iz semena oziroma sadik) ali vegetativno (iz delov rizoma); slednje je manj razširjeno. V celinskem podnebju sejemo ob koncu aprila, v sredozemskem pa že ob koncu marca. Sejemo v vrste, med katerimi je razmik 20 do 25 cm. Za 1 ha špargljevega nasada bi potrebovali 500 do 600 g semena. Seme vzklije šele 2 do 6 tednov po setvi. Ko sadike zrastejo 7 do 8 cm, jim redčimo na 6 do 8 cm. V tem obdobju je zelo pomembno, da stalno zalivamo in odstranjujemo plevel. Do jeseni se oblikujejo dobro razvite korenine in 3 do 4 stebelca. Oktobra sadike odrežemo na 3 do 4 cm nad zemljo; da jih zavarujemo pred mrazom, jih pokrijemo s tanjšo plastjo slame in tako nam sadike prezimijo do naslednje pomladi.

Presajanje

Za presajanje so najbolj primerne enoletne sadike. Pri dveletnih so korenine že zelo goste in jih pri puljenju pogosto poškodujemo. Presajamo v istem času, kot smo sejali. Za presajanje izberemo le sadike z dobro razvitim koreninskim sistemom. V območjih s kratko vegetacijo špargelj prvo leto ne cveti, zato izbira glede na spol ni mogoča prej kot v drugem letu. Za vzgojo belega šparglja pred sajenjem izkopljemo 30 do 40 cm globok in 40 do 50 cm širok jarek; za zeleni špargelj je lahko manjši. Razdalja med jarki naj bo okrog 80 cm, kar pomeni, da bo medvrstna razdalja okoli 120 cm. Najprej v jarku s količkom označimo mesto sajenja, tako da količek sega 50 cm nad zemljo. Okrog količka nasujemo zemljo, pomešano s kompostom, tako da napravimo kupček, na katerega posadimo sadiko. Korenine enakomerno razdelimo na vse strani in jarek zasujemo, tako da vse skupaj sega 5 do 8 cm pod površino zemlje. Ker je sadika pokrita z zemljo, količek sprva rabi kot znak, da je med okopavanjem ne bi poškodovali, pozneje pa ob njega privezujemo poganjke. Ko so jeseni prve nizke temperature in se steblo ter listi posušijo in porumenijo, steblo odrežemo 8 do 10 cm nad površino zemlje, zatem rastlino zasujemo s prstjo, ki smo jo obogatili s hranili, in tako pustimo prek zime.

Drugo leto začnejo v prvih toplih dneh marca poganjati stebla, ki se hitro razvijejo v nekakšne grme. Razvite rastline pokrijemo z zemljo, ki smo jo nakopičili ob kopanju jarka.

Tako se v drugem letu površina jarka in medvrstnega prostora izravnata. Pred zimo spet porežemo vsa stebla na 10 cm nad tlemi in jih zasujemo s prstjo ob dodatku gnojil.

Obiranje

Šele v tretjem letu lahko pričakujemo pridelek. Ko se spomladi pokažejo prvi vršički, moramo vrste prekriti z zemljo. Navadno to opravimo aprila, in sicer tako, da zemljo z obeh strani vrste nasujemo v greben, ki naj bo visok okrog 30 in širok 40 cm. Lahko pa osujemo vsako rastlino posebej, kar ima celo prednost, saj se zemlja povsod enakomerno ogreje in špargelj hitreje požene. Poganjke začnemo izrezovati, ko so še v zemlji. Njihove »glave« ne smejo pogledati na dan, ker takoj pordijo ali pozelenijo. Zato moramo nasad  šparglja vsak dan pregledati in če je treba, poganjke izrežemo tudi dvakrat na dan.  Ponavadi se že po razpokani zemlji na grebenu pozna, kje je nov poganjek tik pod površino. Na tem mestu zemljo nekoliko odgrnemo in goden poganjek previdno spodrežemo čim nižje ob korenini, pri tem pa ne smemo poškodovati drugih mlajših poganjkov. Po končanem izrezovanju sproti poravnamo nastale vrzeli. Špargelj režemo od konca aprila do maja, šele po četrtem letu podaljšamo obiranje do konca junija. Če režemo dlje, rastline oslabijo, ker imajo premalo časa za prehranitev koreninskega sistema. Porezani špargelj moramo porabiti takoj, ker sicer oleseni in otrdi.

Po končanem izrezovanju grebene zravnamo, da zelenih poganjkov ne ovirajo v rasti, hkrati pa pospešimo rast z dodatnim gnojenjem. Pridelovalna opravila se potem iz leta v leto ponavljajo, dokler rastline ne začnejo pešati.

Gojenje zelenega šparglja je bolj preprosto, ker ga ni treba osipati. V tretjem letu porežemo prve poganjke, in sicer takrat, ko se luskasti listi na vrhu nekoliko razprejo. Takrat so poganjki dolgi 12 do 25 cm. Krajši poganjki so bolj okusni, dolgi pogosto spodaj olesenijo. Zelene poganjke porežemo tik nad zemljo, ki je pri tem ni treba odgrinjati. Režemo do konca junija, potem pa zeleni špargelj negujemo tako, kot smo to opisali pri belem šparglju.

Spomladi lahko pospešimo rast špargljev, če rastline dovolj zgodaj prekrijemo s tunelom iz folije. Tako se temperatura tal poveča za 2 do 3 ° C,  šparglji hitreje ženejo in jih zato lahko obiramo 4 do 7 dni prej kot nepokrite, pridelek pa se poveča za okrog 17 %.

Sorodna povezava:

Najnovejši mali oglasi