Deli s prijatelji
Štajerska kokoš
Štajerska kokoš

Štajerska kokoš, cenjena zaradi svoje skromnosti glede prehranjevanja in znana kot odlična nesnica, se je po zaslugi nekaterih zavednih gojiteljev spet razširila po Sloveniji.

Prvi podatki o gojitvi štajerske kokoši segajo v 16. stoletje. Takrat so v okolici Celja s križanjem domačih kokoši in z nekaterimi tujimi pasmami vzgojili štajersko kokoš. Štajerko, kot jo kratko tudi imenujemo, so vzgojili za ostro podnebje; skromna je glede hrane ter odlična nesnica. Zelo so cenili tudi njeno meso. Štajerski kopuni so na mizah bogatih Dunajčanov in Parižanov dosegli neverjetno ceno.

Z razvojem trgovine sredi 19. stoletja se je pričelo obdobje, ko smo Slovenci začeli uvažati tuje pasme, neprimerne za naše razmere, in jih križali s Štajerko. Tako je Štajerka začela izgubljati svoje prvotne značilnosti. S takim nekontroliranim križanjem bi Štajerka kmalu doživela polom: standard te kokoši je skoraj propadel.

Emanuel Martiney in Armin Arbeiter imata ogromno zaslug za ohranitev Štajerke. Z neutrudnim delom in prizadevnostjo sta uspela ohraniti to našo avtohtono pasmo. Delovala sta v Celju, Mariboru in Gradcu, kjer sta posameznike povezovala v društva za gojitev štajerske kokoši.

Leta 1903 je Emanuel Martiney napisal tudi prvo knjigo o štajerki. Z razdeljevanjem jajc in plemenskih živali sta Martiney in Arbeiter še bolj razširila gojitev štajerske kokoši med slovenske kmete. Prva svetovna vojna pa je skoraj uničila razvoj Štajerke.

Rešitev iz tujine

Ponoven razmah je Štajerka doživela v prvih tridesetih letih 20 stoletja. Z razstavami v Veliki Britaniji, Nemčiji in Italiji, kjer je bila vedno deležna priznanj, so ponovno zaslovele značilne lastnosti štajerske kokoši.

Po drugi svetovni vojni v Sloveniji nismo veliko naredili za popularizacijo štajerske kokoši. Razen v obdobju 1950 do 1960, ko so zaživela gojitvena središča v Celju, Krškem in Ptuju, se ne moremo pohvaliti z zavzetim in naprednim delom pri gojitvi Štajerke. Nezavzeto delo pri selekcioniranju edine slovenske pasme kokoši pa je povzročilo, da je Štajerka skoraj popolnoma izginila z naših dvorišč. Tako smo morali pred leti Štajerko celo uvoziti od naših severnih sosedov – Avstrijcev, ki niso tako mačehovsko ravnali s to lepo kokošjo pasmo. Z organizacijo društev gojiteljev pasemskih malih živali v Sloveniji ter po zaslugi posameznikov se je pri nas ponovno razširila gojitev štajerske kokoši. Tako sedaj lahko z veseljem ugotavljamo, da so Štajerke zopet prisotne na domačih tleh.

Osnovne značilnosti štajerske kokoši

Štajerska kokoš je nastala pod vplivom razmer, v katerih je živela, tako da je postala prava gospodarska kokoš. Štajerka si veliko hrane poišče sama, zato daje najboljše rezultate, če jo gojimo na odprtih in prostranih travnikih ali pašnikih. Je zelo živahna kokoš, ki ne ljubi zaprtih in utesnjenih bivališč. Zato vsakemu posamezniku odsvetujemo, da bi se ukvarjal z gojitvijo Štajerke, če nima dovolj velikih izpustov.

Štajerka začne nesti pri starosti šestih mesecev in na leto znese do 170 belih jajc. Nesnost je odvisna od življenjskih razmer. V zaprtih prostorih je nesnost bistveno manjša, kot če se svobodno sprehaja po travnikih.

Štajerska kokoš nerada kloči, kadar pa prične, je dobra in skrbna mati in piščance neustrašno brani pred sovražniki. Piščanci štajerske kokoši so rjave barve. V prvih dneh je mogoče razlikovati petelinčke od jarkic po progah na hrbtu: samičke jih imajo, samčki pa so brez njih.

Razstavni standard

Splošni videz

Štajerka ima dolg, vendar širok trup. Hrbet je vodoraven, rep pokončen in širok (kokoš). Petelinov rep je v obliki srpa in je lepe rjave barve. Znane so tudi bele in grabaste Štajerke. Značilnost Štajerke je čop, ki je pri petelinu manjši in daljši, pri kokoši pa je bolj izrazit.

Glava

Sorazmerno majhna s čopom.

Kljun

Kratek, močan, sivkasto bele barve in rahlo zakrivljen.

Greben

Enostaven, nazobčan, raven, pri petelinu je nekoliko dvignjen ter ne preširok, s 5 do 6 zobci.

Lice

Rdeče in slabo poraslo.

Oči

Rdečkaste in živahne.

Priuhki

Srednje veliki, gladki, ovalni in bele barve (pri starejših živalih rahlo pordečijo).

Podbradki

Srednje dolgi, ozki, tanki, rdeči.

Vrat

Srednje dolg in dobro porasel s perjem.

Prsi

Široke in mesnate.

Hrbet

Dolg, skoraj vodoraven in precej širok.

Krila

Močno razvita in stisnjena k telesu.

Rep

Dolg, dobro obraščen z razvitimi srpastimi peresi (petelin), dolg in širok (kokoš).

Bedra

Srednje razvita in obrasla z gostim perjem.

Noge

Srednje dolge s štirimi prsti, gole in belo sivkaste barve.

Perje

Lahko rjave, bele ali grahaste barve, okoli vratu je zlato obarvano. (Velja samo pri rjavi barvi.)

Teža

Petelini 3 kg, kokoš 2,5 kg.

Velikost obročka

Petelin IV, kokoš V ali VI.

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekOd Kakavovca do čokolade
Naslednji članekBakterije naši spremljevalci
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.