Deli s prijatelji
Srupena tisa

Tisa vsaj za srnjad ni niti škodljiva, kaj šele strupena. Za vse, ki nekritično prepisujejo navedbe iz tuje literature, je morda takšno docela resnično spoznanje pravo odkritje, ki pa se je kot nesporna resničnost pokazala tudi v nasadih arboretuma v Volčjem potoku.

Srnjad je namreč tam nekaj let zapored tako temeljito obžrla vse tise, da so nekatere propadle, druge pa so še sedaj, ko jih skušajo na različne načine zavarovati, vse obžrte in hirajo. Pisci strokovnih člankov, tudi če niso strokovnjaki, bi morali temeljiteje preverjati svoje navedbe, sicer zlahka zavedejo navdušene bralce, ki poročila večinoma jemljejo kot čisto zlato. Če se pri tem razočarajo, je učinek tolikšen, da ga občuti predvsem stroka, ker ljudje vedo, da ji ne kaže verjeti. Previdnost je mati modrosti, še posebej tam, kjer gre za resnice, ki jih lahko občuti in preveri vsakdo.

Prav gotovo je tisa strupena, vendar ne v tolikšni meri, da bi to smeli vsepovsod razglašati. Strupena sta tudi krompir in paradižnik, pa to nikogar ne moti, ker služita človekovi prehrani. Tisa pa je samo okrasna rastlina.

Kot rastlino, ki je nevarna otrokom, pa so jo najprej spoznali Nemci. Kmalu zatem se je na prepovedanem seznamu našla tudi pri nas. Strup taksin se nahaja v vsej rastlini, razen v sočnem oplodju semena, ki ga ptice rade jedo in tako skrbijo za širjenje tega rodu. Ker je sladkastega okusa, ga lahko jedo tudi ljudje, ne da bi se morali bati kakršnihkoli neprijetnih posledic.

Kako je z živalmi, ki si privoščijo celo za prst debele veje, smo že slišali. Arboretum v Volčjem potoku je že nekaj let zagrajen z visoko ograjo. Kljub temu pa tja zaide še kakšna srna, ki slepo obžre tise, tudi če so le-te poškropljene s strupenimi snovmi ali odvračali. Ugotovili smo, da so pred ponovnim obžiranjem varni le tisti primerki, ki doslej še nikdar niso bili obžrti. Če pa so le enkrat načeti, bodo obžrti vsako leto znova in to tako temeljito, da hitro shirajo. Pri tem na srnjadi še nismo opazili kakršnihkoli škodljivih posledic.

Tisine veje so mešali med seno, ki so ga jedli konji in krave, da bi natančneje raziskali strupenost tise. Zanimivo je bilo spoznanje, da krave niso pokazale nobenih znakov zastrupitve. Drugače pa je bilo s konji, ki so se obnašali približno tako, kakor da bi imeli barjansko bolezen (pijanost konj).

Znano je, da je konjski prebavni trakt občutljivejši kot npr. goveji. Tisa je po mojem prepričanju škodljiva predvsem kopitarjem. To natančno navajajo tudi starejši strokovni viri. Zakaj so kasneje tiso razglasili kot vsesplošno strupeno rastlino, ni znano. Najbrž je nekdo nedolžno zapisal, da je nevarno strupena, drugi pa so to vest nekritično prepisovali vse do današnjih dni.

Ker ni bilo toliko divjadi kot je je npr. danes, tudi izkušenj, ki bi trditev ovrgle, ni bilo. Trdijo, da so strupene tudi zelenika, bršljan in Pachysandra. Zelenike divjad ne objeda, ker neprijetno diši, zelo v živo pa obžre bršljan in zelo pogosto celo Pachysandro.

Na seznamu človeku nevarnih rastlin je tudi čudoviti negnoj (Laburnum). Posadite ga na prosto, pa ga kmalu ne bo več, ker tekne tako voluharju, kakor srnam in zajcem. Če boste natančneje raziskovali, boste v knjigah našli, da je strupeno samo njegovo seme. Drobnega in trdega semena seveda nihče ne je, torej ne more biti škodljivo. Zelo ogrožena pa je rastlina, ki je za divjad, vsaj v svoji rani mladosti, prava poslastica.

Menim, da je nesmiselno prepovedovati določene rastline samo zato, ker so strupene. Včasih, ko so ljudje še bolj živeli z naravo, so natančneje vedeli, kaj jim je v resnici nevarno in kaj ne. Rastline so večinoma pustili v miru, zasledovali pa so strupene kače.

Danes vemo, da tudi strupene kače niso nevarne, če jih pustimo, da gredo svojo pot. Pri rastlinah pa smo tako zelo natančni, da imamo zlasti za vzgojno varstvene ustanove seznam prepovedanih strupenih in bodljikavih vrst. Sicer pa bi glede strupenosti tise bile nadvse zanimive trditve ali celo izkušnje nekaterih gozdarskih strokovnjakov, ki ugotavljajo, da je že povzročila smrt živine.

V Volčjem potoku deluje tisa kot magnet na srnjad, pa niso mogli ugotoviti nobenih škodljivih posledic. Ker imamo nekako 50 različnih inačic tega rodu, so bili tako ogroženi, da so morali vse področje ograditi, pa še vedno ni bilo miru.

Še vedno se prikrade kakšna srna, ki si privošči te »strupene« delikatese. Tise so lepe, dragocene in tudi drage rastline. Zlasti tistim, ki jih sadijo v bližino gozdnih robov, svetujemo, da jih zavarujejo z gosto mrežo.

Pozimi bodo ožrte, spomladi pa jih bo dodatno uničil srnjak, ko si bo ob njih brusil svoje rogove. Srnjaki prav dobro vedo, da so iglavci dragocene rastline, ki imajo mehak in smolnat lub. Naše ugotavljanje, da so te ali druge vrste strupene, jih pri tem prav nič ne moti. Motilo pa bo vse, ki bodo izgubili lepe rastline, če jih ne bodo pravočasno zavarovali.

Najnovejši mali oglasi