Deli s prijatelji
Kanarčki

Pot najnovejše znanosti je tako strma in težka, pa tako skrivnostna in zato vabljiva, bogata uspehov in razočaranj, da ji povprečen zemljan komaj zmore slediti. Zato skoraj nemočni sprejemamo in občudujemo njene epohalne uspehe in jih tudi nedoumljive obračamo sebi v prid. Zanimivo je, da je življenje tako za preprostega garača kot za učenjaka, ki prodira v še nerazkriti mikrokozmos in makrokozmos, nekaj še nerazjasnjenega, pa zato zanimivega, lepega in privlačnega. Skrivnostno življenje se obnavlja, prenaša in preoblikuje, še vedno pa brez uspeha brede sodobna znanost v globinah in zapletenih strukturah materije, da bi dokončno razvozlala skrivnost življenja.

Življenje
Življenje

Življenje Povsod Okoli Nas

Prav življenje, ki je v nas in ga čutimo okrog sebe, nas veže in priklepa na živo naravo, katere del smo vsi. Koliko časa, zanimanja in truda posvečajo mnogi ljudje živi naravi in njenim pojavom, ne da bi jih motrili skozi kalno prizmo gmotnih koristi. Tu mislimo predvsem na tiste majhne ljudi, ki imajo malo prostora in malo sredstev, toda veliko zanimanja in ljubezni do žive narave. Sem sodijo tudi ljubitelji malih živali, ki ob njih in z njimi živijo in vsako leto znova gledajo njihov življenjski film.

Toliko je ponovitev z različnimi zasedbami, in vendar bistro oko in dobro srce znova odkrivata nove zanimivosti in lepote. Koliko zanimivih rastlin ste že vzgojili, s kakšnimi čudovitimi rožami ste se opajali, koliko ljubkih živali ste vzredili, vselej pa ste imeli občutek, da se navzlic časovnim periodam, ki so pogosto vsaj navidezno povezane z njimi, življenje nadaljuje.

Mimo številnih drugih pozitivnih motivov, ki so včasih tudi koristno navdihnjeni, nam živali približajo zlasti tiste lastnosti, po katerih se zdijo človeku podobne in zato nanj navezane. In kako blizu so nam ptice? Komur je dano, da živi med vrtovi, ob poljih, nasadih in gozdovih, spremlja in podoživlja življenje ptic kar v živi naravi. Vsi drugi, zlasti skromni in mali ljudje, pa živijo skupaj s svojimi pernatimi prijateljicami, sobnimi pticami, v pogosto skopo odmerjenem prostoru, kamor pa seveda tudi prihaja pomlad. Pomlajeno sonce je pred kratkim pregnalo sneg in mraz, tople južne sape in prebujajoča se zemlja so zdramile drevje in grmovje, v temnih mirnih nočeh jadrajo čebljajoče jate proti daljnemu severu in v porajajočem še dnevu se oglašajo ptičja grla v pozdrav mlademu jutru in pomladi.

Pri nas, … pri nas je pa tako lepo! Se že ptički ženijo. Toliko nežne ljubezni, veselih prepirov, ljubosumja in užaljenosti! Koliko bilk bo treba vplesti v gnezdece, ga lepo obložiti in uravnati, da bo mladini mehka posteljica, ko bodo z neverjetno močjo svojega nežnega kljunčka prebili lupinico in z nasluteno močjo kakor vlakenca tankih mišic razgnali trdi oklep. ««« Pa kar brez skrbi, saj je tukaj tisti dobri in »vsemogočni«, ki se baje imenuje :  človek. Lepo nam je namestil naš dom v prijetno svetel kot, da ga poboža samo jutranje sonce. Joj, koliko časa strmi ob nas in veselje mu sije z obraza. Naš domek je vsak dan lepo očiščen, čiste vode nikoli ne zmanjka, izbrane hrane je vedno dovolj. Skrbno sestavljene jajčne hrane je sprva bilo silno malo, najbrž zato, ker so tudi med ptiči požeruhi. V skodelici je čist in lep pesek, ki ga je najbrž nagrebla njegova roka…..««« Tako najbrž kramljajo naši drobni ptičji prijatelji v svoji kletki in v svojem jeziku, ki ga mi ne razumemo.

Težko je reči, katera doba, recimo v življenju kanarčka – pevca, je za njegovega gojitelja najzanimivejša in najlepša. Morda tista, ko zreli fantje, ki so se pod taktirko gojitelja že naučili pravih pevsko – umetniških manir, zapojejo tako lepo, da pozabimo na vse, kar nas teži, in v tihi sreči uživamo to čudovito pesem, ki jo je skomponirala narava sama. Morda pa je še lepša pomlad življenja teh nežnih bitij, ki se bodo skromna in vdana nekoč navezala na nas in s pesmijo pozdravljala naš prihod. Ko skrbna mamica raznaša iz gnezda drobne lupinice, iz katerih so se pravkar izmotali kakor fižolčki veliki otročički, srečni očka (ki pa tega svojega veselja pogosto nič kaj preveč ne pokaže) radovedno strmi in se prestopa na palički. Seveda, zdaj je pač težko ugotoviti, iz katere nebogljene kepice se bo razvil najlepši in najbolj postaven samček, ki bo seveda podoben njemu kot je to v navadi tudi pri višje razvitih vretenčarjih. Vendar, kadar je v hiši miniaturni porod, naj skrbno popazi tudi »babica« , torej gojitelj, da ne bi skrbna mamica z lupinico potegnila iz zibke tudi enega izmed svojih sicer enakopravnih otrok, ki jih za ptičje starše (pa tudi za rejca )ni nikoli preveč. Podobna, a še večja nevarnost grozi mlademu rodu, ko človek natakne malim svobodnjakom že po parih dneh na nožico lahek sklenjen aluminijast obroček, z vsemi uradnimi podatki malega državljana. Je že tako, da nam družba daje svoje koristi, ki jih oplete z dolžnimi nevšečnostmi. Zanimivo pa je, da prav skromni rejci, ki gojijo kanarčke predvsem iz ljubezni in veselja, sploh ne gledajo na zaslužek, saj hočejo tisto najdragocenejše obdržati zase.

Zdrave kanarčke ni prav nič težko gojiti, vendar svetujem rejcu začetniku, naj kar obišče kakšnega starejšega in izkušenega gojitelja, recimo tistega, pri katerem je kupil svoje kanarčke, da ga bo vsaj prvo leto vodil s praktičnimi nasveti in dejanji. Še posebej kritično bo, kadar boste odrasle, že lepo operjene mladostnike preselili v veliko letalnico, ko bo moralo vaše bistro oko bedeti nad slednjim članom te razigrane družbe. Za konec pa samo še želja, da bi vam že po prvem solfeggiu igral domač izbran čudovit zborček.