Deli s prijatelji
Trajnice in drevnine za okras grobov
Trajnice in drevnine za okras grobov

Vsem, ki smo jih imeli radi in spoštujemo njih spomin, želimo kar najprimerneje okrasiti grob. Hortikulturno urejen grob izraža našo pieteto do pokojnika, vendar ureditev zahteva tudi nekaj strokovnosti.

Na pokopališču prispevajo k spokojnemu in spoštljivemu ozračju tudi posajene rastline, ki jih moramo glede na namen izbrati, posaditi in oskrbovati. Morebiti je prav rastlinski svet na pokopališču tisti krajinski element, ki je simbol življenja in protiutež statičnosti kamnitih spomenikov.

V širšem pokopališkem prostoru naj bi bilo zato vse rastlinstvo simbol umirjenosti in trajnosti, obenem pa mora v danem okolju zadovoljivo uspevati. Prav tako se mora rastlinje na pokopališču podrejati trdim koreninam krajevnih (pokrajinskih) navad in se skladno vključevati v naravno rastje širše okolice.

Zaradi tega so pokopališča v Primorju in še dalje proti Sredozemlju drugačna, kakršna srečujemo po severni Evropi. Gotovo bi bilo zgrešeno, če bi za vsako ceno pretiravali z vnašanjem tujih rastlinskih vrst tja, kamor ne spadajo, obenem pa je res, da pri izbiri okrasnih rastlin za grobove največkrat nimamo opraviti z našimi samoniklimi rastlinami, čeprav je tudi med njimi nekaj takih, ko so zelo uporabne.

Vsi grobovi so vrtovi v malem, intimni in tihi vrtički v spomin pokojnikom. Zato jih oblikujemo in negujemo s smislom za podrobnosti. Ker je rastlinam na voljo le majhna površina, bo njihov življenjski prostor veliko bolj omejen kot na cvetlični gredici ali v parku. Zato moramo izbrati rastline, ki ne divjajo in se ne bohotijo čez vse robnike; rastline, ki jih zasajamo na grobove, naj bi bile skromne in odporne, ker ni mogoče zmeraj pripraviti primernega rastišča za bolj občutljive.

Tako so npr. pritlehne azaleje in rododendroni na grobu primerni samo izjemoma, in sicer tedaj, če bodo rastline zasenčene in bodo imele vse, kar vresovke potrebujejo za trajno rast in cvetenje.

Prav tako naj bi rastline rastle počasi in ostajale lepo oblikovane tudi brez posebnih gojitvenih posegov. Naposled je zelo pomembna zahteva, da je zasajen grob videti lep in urejen večji del leta, če je mogoče, pa kar čez vse leto ali več.

Vse navedene zahteve lahko uresničimo, če se posvetujemo z vrtnarjem, ki pozna primerne drevnine in trajnice. Za grob so primerni le redki listavci, pa čeprav rastejo počasi in ostanejo pritlični.

Na grobu je zelo učinkovita in se blazinasto razraste plazeča trdoleska (Euonymus fortunei ,Gracilis’ in ,Emerald Gold’) in nekoliko višja pahljačasta panešpljica (Cotoneaster horizontalis). Vrtnarji prištevajo k drevninam tudi različne sorte zimzelenov, ki spadajo k vrstama Vinca minor in Vinca major.

Največkrat je ponudba omejena na obe izhodiščni vrsti z zelenimi listi ter občasno na pripadajoči pisanolistni sorti; znane so tudi belo in rdečkasto vijolično cvetoče sorte. Na pokopališčih ob vznožju gora – posebno na grobovih gornikov – imata prav gotovo svoje mesto tudi dlakavi (Rhododendron hirsutum) in rjasti (Rhododendron ferrugineum) sleč.

Prav na taka pokopališča in v družbo sleča spada pritlikavi bor ali rušje (Pinus mugo), vendar je rušje zelo uporabno tudi na vseh drugih grobovih; najbolje se vraščajo sadike iz kontejnerjev, ker imajo vsi bori dolge in maloštevilne korenine.

Tudi vse druge iglavce je priporočljivo saditi s koreninsko grudo, katero pred sajenjem temeljito namočimo. Med počasi rastoče bore lahko prištevamo še Pinus sylvestris ’Waterer’ in Pinus strobus ’Nana’, ki ohranita zbito, prej grmičasto kot drevesasto rast. Zelo ozek in pokončen je Pinus sylvestris ’Fastigiata’, ki pa lahko v višino zraste tudi več metrov.

Med nižjimi in počasi rastočimi pacipresami velja omeniti in priporočati vsaj nekatere sorte. Tista s strokovnim imenom Chamaecyparis lawsoniana ‘Ellwoodii’ ima nežno igličevje modrikasto srebrnkaste barve in je pokončne rasti.

Sorta Chamaecyparis lawsoniana ’MinimaGlauca’ je nizka in ostane mnogo let zelo lep okras na grobu. Podobno se obnese sorta ’Tharandtensis Caesia’. Zelo počasne rasti je Ch. obtusa ‘Nana Gracilis’, katero vrtnarji cepijo in je prava dragocenost na vsakem grobu ali skalnjaku, če posadimo pacipreso s sortnim imenom ‘Bouleward’, bo kmalu zrastel lep, skuštran grmiček.

Od brinov so posebno uporabni nekoliko počasneje rastoči Juniperus chinensis Old Gold’, J. sabina ’Tamariscifolia’ in J. Squamata ‘Blue Star’. Še bolj se tlem prilegajo modrikasti J. Horizontalis ’Glauca’ in J. communis Repanda’.

Izrazito stebričaste rasti so: Irski brin ali J. comm. ’Hibernica’, J. scopulorum Blue Haeven in virginijski brin z značilnim imenom ’Skyrocket’.

Pri smrekah ni prav velike izbire, saj se moramo zadovoljiti z gnezdasto smreko (Picea abies Nidiformis ’) in s stožčasto oblikovano P. glauca Conica’.

Če so drevnine ogrodje nasada, so trajnice premalo upoštevano dopolnilo. Za zasaditev groba s trajnicami izberemo nezahtevne vrste in sorte, ki občasno lahko prenesejo sušo, tudi sicer ne smejo biti preveč zahtevne.

Take so predvsem homulice in nekateri mikavni netreski. Vedno zelene homulice so hvaležne blazinaste trajnice, ki lahko v družbi z avbrecijami in pomladnimi plamenicami ustvarijo nepozabno skladnost.

Naštevanje posameznih sort bi bilo preobsežno, zato povejmo, da se potaknjenci homulic zelo lahko okoreninijo in si jih zato tudi ljubiteljski vrtnar zlahka vzgoji za svoje potrebe.

Za večje grobove so primerne še pritlehne, toda košate begonije, različni trajni nageljni, pritlične bradate perunike, grenik (Iberis sempervirens).

Vse te rastline najbolje uspevajo v sončni legi, medtem ko vsem sortam funkij (Hosta) prija nekaj sence. Skromna in dehteča pa je materina dušica; če jo posadimo v sorazmerno dobro zemljo, bo neuničljiva.