Deli s prijatelji
Citronasta mušnica
Citronasta mušnica

Med gobarji pogosto teče beseda o mušnici, zlasti kadar pride do nesreče z njimi, še bolj spoštljivo in s primesjo groze govore o mušnicah tudi drugi. Ob imenu mušnica se mnogim izmed Slovencev, ki se že radi postavljamo, da smo gobarji, rahlo naježijo lasje. Kdo se pač ne spominja tega ali onega tragičnega primera zastrupitve z zeleno mušnico!

Bela Žrdana - Amanita Ovoidea
Bela Žrdana – Amanita Ovoidea

Zaradi pomanjkanja knjig, ki bi gobe bralcu dobro predstavile in bile hkrati dostopne večini prebivalstva, mnogi nimajo prave predstave o mušnicah. Da je blagva ali žrdana ali karželj mušnica, še danes marsikoga preseneča. Mnogi pa že kar dobro razlikujejo posamezne vrste mušnic, med katerimi poznamo užitne, pogojno užitne pa tudi samo »enkrat užitne!«

V poletnem in jesenskem času pogosto naletimo na gobe podobne mušnicam. Opazimo, da imajo lupino, ki ovija spodnji del beta, lističi so tudi beli, manjka pa zastiralce.

Največkrat so te glive sive in rjave barve, pa tudi bele. Tisti, ki jih poznajo, jih prav nežno odtrgajo in bolj previdno polagajo v košaro. Krhke so, drobljive, zato jih polagamo vrh drugih gob. Kar težko cele prinesemo domov.

Poznavalci imenujejo te gobe LUPINARJI. Ime je nastalo zaradi ovojnice, ki obdaja mlado gobo kakor debela jajčna lupina. To je zunanja ovojnica – velum universale, ki jo poznamo pri vseh mušnicah.

Ko mlada porajajoča se goba predre to lupino na temenu, je ostanek ovojnice zelo podoben jajčni lupini, iz katere se z rastjo »izmota« mlada goba z vse bolj razstirajočim se klobukom in vse daljšim, višjim betom.

Goboznanstvo ali mikologija pozna v družini mušničark (Amanitaceae) pet rodov gliv, ki imajo določene skupne značilnosti. To so žilarji (Rhodotus), mušnica (Amanita), spolzenka (Limacella), nožničarka (Volvariella) in ščitovka (Pluteus).

V rodu mušnic poznamo štiri podrodove, ki v posameznih sekcijah združujejo razne vrste mušnic in mušnicam podobnih gliv. Te zadnje so lupinarji (Vaginaria ali Amanitopsis).

Lupinarji so večinoma užitni, po drugih avtorjih pa pogojno užitni. Pomeni, da surovih ne bi smeli uživati. Med devetimi lupinarji je šest užitnih, ostali so pogojno užitni oziroma škodljivi, če jih uživamo surove. Medicinskih podatkov o njihovi strupenosti ni na voljo. Zato iz previdnosti upoštevajmo dosedanja pravila, ki imajo verjetno svoj prav.

Z dokajšnjo mero pozornosti se ni težko naučiti značilnosti lupinarjev. Poznamo jih vsaj devet vrst, po nekaterih avtorjih pa še več, kot različke osnovnega tipa. Ta neenotnost v sistematiki dela težave marsikateremu gobarju, ki ni vešč inačicam v mikologiji.

Tako nam knjige podajajo pod imenom Amanita vaginata in Amanitopsis vaginata istega lupinarja. V prvem primeru gre za samostojno vrsto, v drugem za osnovni tip, ki za ostale dobiva še oznako »var.«, kar pomeni »različek« ta in ta.

Ostale vrste mušnic in drugih podrodov in sekcij označujejo tri glavne značilnosti za praktičnega gobarja: beli lističi pod klobukom, zastiralce na betu in v lupino odeto gomoljasto obeljeno dnišče.

Vsem lupinarjem manjka zastiralce, lističi so beli in dnišče beta je odeto v hladno, podolgovato lupino. V družini mušničark (Amanitaceae) poznamo rod nožničark (Volvariella), ki imajo tudi lupino ali nožnico.

Zato moramo pri lupinarjih poznati dopolnilne značilnosti, ki jih razlikujejo od nožničark. Lupinarji imajo izredno močno poudarjeno nažlebkanost obrobja na klobuku, ki sega kar za tretjino polmera od roba klobuka proti sredini.

Nožničarke tega nimajo, poleg tega jih razlikuje rožnata barva lističev od lupinarjev, ki imajo vedno bele lističe. Na obsežno nažlebkanost obrobja naletimo samo še pri manjših dežnikovcih, kakor je čebulast dežnikovec (Leucocoprinus caepestipes in sorodni); ti imajo seveda zastiralce in jim manjka lupina.

Lupinarje označuje srednje širok klobuk (5 – 12 cm) različnih barv (siv, rjavkast, bel), obsežna nažlebkanost obrobja na klobuku, bel, sivkast ali okrasto rjav bet, večkrat s prečnimi progami.

Zastiralca nimajo. Spodnja tretjina beta, ki pretežno tiči v zemlji, je odeta v ohlapno, podolgovato lupino iz rahlega tkiva. Nad lupino je bet pogosto ovit v eno ali dve zoni lupinastega tkiva, ki navadno poševno poteka okrog beta, neredko raztrgano.

Dnišče pri lupinarjih ni gomoljasto zadebeljeno, navadno je bet zgoraj nekoliko tanjši kakor spodaj. V zrelosti se bet rahlo zvotli. Meso lupinarjev je belo in na zraku ne spreminja barve. Krhko je. Lupinarje najdemo najpogosteje na obrobnih predelih gozdov v travi, zunaj ali znotraj gozdne meje in na gozdnih jasah.

Nekatere dobivamo le v gozdu, tako rjavega lupinarja, pogosto v bližini trhlih štorov ali celo na njih. Siva barva pri lupinarjih je v raznih odtenkih, zato nekateri razlikujejo več različkov, drugi pa manj samostojnih vrst.

Beli Lupinar (Amanita Alba)
Beli Lupinar (Amanita Alba)

Lupinarji rjavo okraste barve so zopet različki ali pa samostojne vrste. Tako sivi lupinar, Amanita vaginata, pozlačeni lupinar Amanita inaurata; srebrnkasti lupinar, Amanita argentea; Beckerjev lupinar, Amanita beckeri; beli lupinar, Amanita alba; okrasti lupinar, Amanita crocea; rjavi lupinar, Amanita fulva; dvobarvni lupinar, Amanita umbrinolutea; bledični lupinar, Amanita lividopallescens.

Rjavi Lupinar (Amanita fula)
Rjavi Lupinar (Amanita fula)

Romanski avtorji poznajo poleg teh še druge različke osnovnega tipa, ki so redki: Amanitopsis vaginata var. badia, konstanjevorjavi različek lupinarja, Amanitopsis vaginata var. violacea, vijoličasti različek, in A. v. var. flavescens, rumeneči različek lupinarja. Med redke prištevajo tudi bledičnega lupinarja.

Elijska Mušnica (Amanita Eliae) - bela forma
Elijska Mušnica (Amanita Eliae) – bela forma

Glede na obliko in barvo lupinarjev so možne zaradi površnega opazovanja zamenjave z drugimi gobami, včasih tudi zelo nevarnimi. Kdor ni pozoren na močno nažlebkanost obrobja na klobuku in na obvezno manjkajoče zastirale, ga ogrožajo lahko nevarne mušnice.

Usodna je zamenjava koničaste ali pomladanske mušnice z belim lupinarjem. Obe sta smrtno nevarni. Podobno lahko zamenjamo panterjevo in rjavo mušnico z rjavim in okrastim lupinarjem. Tudi zamenjava elijske mušnice, kadar je bele barve, z belim lupinarjem ali kadar je rjavkaste barve, z rjavim lupinarjem, ni brez posledic.

Nadalje so možne zamenjave lupinarjev z gobami, ki niso strupene, naj že spregledamo rožnato barvo lističev pri nožničarkah (Volvariella) in ščitovkah (Pluteus).

Zadnje nimajo ne lupine ne zastiralca. Spolzenka (Limacella) nas opozarja s sluzasto obloženim klobukom in odsotnostjo lupine. Možne so še zamenjave z gobami iz družine Agaricaceae, zlasti iz rodu kukmakovcev (Leucoagaricus), ki so užitni. Vsi so beli, z zastiralcem, brez lupine, lističe pa imajo bele ali rahno rožnate.

Omenjen je že rod dežnikovcev. Če zanemarimo barvo lističev, lahko ob dodatni nepazljivosti tudi kukmaki »postanejo« lupinarji in podobno. Najpogostnejši pri nas je sivi lupinar, za njim rjavi. Vsi drugi so razmeroma redki.

Med temi omenimo pikčastega lupinarja, ki je podoben sivemu, le klobuk je nekoliko temnejši, značilni pa so lističi, ki imajo na ostrinkah črnikaste pičice in kratke črtice (Amanitopsis vaginata var. punctata).

Beckerjev lupinar ima najobsežnejši klobuk (do 12 cm), morda ga doslej nismo prepoznali med onimi sive barve. Lupinarji imajo belo in krhko meso. Trosni prah je bel. Pod drobnogledom opazimo večinoma okroglaste ali rahlo elipsaste trose. Največji so pri pozlačenem, bledičnem, dvobarvnem lupinarju in pikastem lupinarju.

Le-ta ima v vseh trosih velike okrogle oljne kapljice. Trosi mušnic, zlasti onih najnevarnejših, so v poprečju precej manjši kakor pri lupinarjih. Praktični gobar, nevešč drobnogleda, si pri lupinarjih lahko dovolj zanesljivo pomaga z oblikovnimi značilnostmi, ki jih zasledi s prostim očesom.

Pomembnejše gobe, ki jih najdemo oktobra

Užitne vrste

  • Borov glivec (Sparassis crispa) VII – XI, ob dniščih rdečega bora
  • Čebular, orjaška kolobarnica (Tricholoma colossus) IX do XI, sestoji rdečega bora
  • Golobičja kolobarnica (Tricholoma columbetta) IX – X, listnat in iglast gozd
  • Jesenski goban (Boletus edulis) VII – X, pod smrekami
  • Jesenski hrček (Hervella crispa) VIII – XI, ob gozdnih poteh
  • Maslenka (Suillus luteus) VI – X, pod rdečim borom
  • Meglenka, poprhnjena livka (Clitocybe nebularis) X – XI, pod črnim borom (Kras), grmovje in mešani gozdovi
  • Miška (Tricholoma triste) X – XII (II), pod črnim borom (Kras, Istra)
  • Nagubana debelonožka (Cortinarius praestans) XI, listnat in iglast gozd
  • Peščenka (Suillus variegatus) VII – XI, pod rdečim borom
  • Pozna livka, martinovka (Clitocybe geotropa) X – XI, na jasah
  • Rjavi zajčki (Lyophyllum decastes), VIII – XI, pretežno listnat gozd
  • Rumeni ježek (Hydnum rependum) (VI -) VIII – XI, zgodnji, grenak v listnatem gozdu, pozni v iglastem gozdu
  • Sivolistna žveplenjača (Hypholoma capnoides) X – XII, III – IV, panji iglavcev (bor)
  • Zelenka, vitezovka (Tricholoma flavovirens) IX – XI, pod rdečim borom
  • Zimska kolobarnica, sivka (Tricholoma portentosum) IX – XII, pod rdečim borom
  • Zmrzalka, pozna polževka (Hygrophorus hypotheius) X do XI, pod rdečim borom
  • Žolta trobenta (Craterellus lutescens) VIII – XI, iglast in mešan gozd

Neužitne vrste

  • Pekoča kolobarnica (Tricholoma virgatum) IX – XI, pod rdečim borom

Pogojno užitne vrste

  • Mraznica, sivorumena štorovka (Armillariella mellea) (VII) IX – XI, na koreninah in panjih iglavcev in listavcev

Strupene vrste

  • Koničasta mušnica (Amanita virosa) VIII – X, vlažen iglast gozd
  • Navadna podvihanka (Paxillus involutus) VI – XI, iglast gozd
  • Navadna žveplenjača (Hypholoma fascisulare) III – XI, zlasti panji listovcev
  • Pegasta kolobarnica (Tricholoma pardinum) VIII – X, pretežno listnat gozd
  • Poljska koprenka (Cortinarius orellanus) VIII – XI, pod bori, brezami
  • Pogubna kolobarnica (Tricholoma sciodes) IX – XI, mešan gozd
  • Rdeča mušnica (Amanita muscaria) VII – XI, pod smrekami, brezami
  • Zelena mušnica (Amanita phalloides), VII – X, zlasti pod hrasti
  • Žveplena kolobarnica (Tricholoma sulphureum) VII – X, listnat, mešan gozd