Deli s prijatelji
Uebelmannia pectinifera
Uebelmannia pectinifera

To čudovito kaktejo sta odkrila leta 1966 Baumhardt in Horst v Braziliji, v državi Minas Gerais med približno 15 do 20° južne zemljepisne širine. Kasneje jo je opisal Bulning. Že kmalu po odkritju jo je uvozila švicarska firma Sukaflor, ki jo je več let tudi edina prodajala po ceni 100 švicarskih frankov.

Čez čas so pričeli prodajati tudi semena, katera so seveda takoj razgrabili. Pozneje so odkrili še več vrst: U. buiningii, U. gummifera, U. meninensis in njihove variacije, vendar je najlepša in tudi najbolj zanimiva Uebelmannia pectinifera.

Sprva so mislili, da je Uebelmannia sorodna z družino Astrophytum, vendar je domovina te vrste oddaljena od prve 7500 kilometrov. Kasneje so menili, da je sorodna z družino Copiapoa iz Čila, krajevna razlika je v tem primeru približno 3000 km. Šele ko so dobili prve cvetove, so ugotovili, da je to nova, do takrat še nepoznana vrsta.

Uebelmannia pectinifera ima navadno 15 reber, mlada rastlina je okrogla s premerom 10 do 15 cm, kasneje raste bolj podolgovato in doseže višino do 50 cm. Telo mlade rastline je temno rdeče rjavo, kasneje se prevleče s sivkasto in vosku podobno prevleko. Na ostrih robovih reber so 0,5 do 1,5 cm dolge črne ali temno rjave bodice. Cvetovi poženejo iz temena, ki je poraslo s svetlo sivimi volnenimi dlačicami. Cvetovi so dolgi 1,5 in široki 1 cm ter so zeleno rumeni. Sadeži so vijoličasto rdeči, dolgi so 2,5 in široki 0,8 cm.

Gojitev ni ravno lahka, vendar uspeva kakteja dobro tudi na svojih koreninah, če ji zagotovimo vsaj približno podobne rastne razmere, kot jih ima na domačih tleh. V domači deželi uspeva v tropičnem podnebju na nadmorski višini približno 1000 m, kjer raste med skalami v belem kremenčevem pesku, ki je pomešan z nekaj humusa, nastalega iz odmrlih lišajev, bromelij in drugih rastlin.

Tla so tu zelo kisla. V domači deželi je spodnji del rastline navadno prevlečen z lišaji, kar pomeni, da je precej dežja in tudi zračne vlage. Zato priporočajo za gojitev teh kaktej zelo rahlo in zračno ter seveda dokaj kislo mešanico zemlje. Najprimernejša bo iz kremenčevega peska, dobro preperele listovke in perlita. Poleti zalivamo zmerno, pozimi pa skoraj nič, sicer bodo korenine odmrle. Skrbeti moramo tudi za visoko zračno vlago. Prezimimo jih na svetlem in pri višji temperaturi kot druge kakteje, to je najmanj pri 15°C, bolje pa še pri višji.

Sejemo v mešanico izpranega kremenčevega peska in listovke, oboje parimo. Mešanica mora biti sprva stalno precej mokra, temperatura naj bo podnevi okrog 30, ponoči pa okrog 20°C. V takšnih skoraj idealnih razmerah bodo pričela semena kaliti že po enem tednu.