Deli s prijatelji
Lilije

Kot razmnožujemo sadno drevje in žlahtne vrtnice s cepljenjem ali debeloplodne jagode s pritlikami, tako moramo vse sorte lilij razmnoževati vegetativno ali nespolno, če hočemo imeti rastline s popolnoma enakimi lastnostmi. Kadar vsi potomci izvirajo iz rastnih delov prvotno ene same rastline – torej razmnoževanje brez udeležbe cveta – govorimo o klonskem razmnoževanju.

Lilije
Lilije

O nekaterih najpogosteje uporabljanih načinih takšnega razmnoževanja pri vrtnih lilijah naj bralce seznani ta sestavek, napisan iz prakse za prakso.

Razraščanje Čebulic

Razmnoževanje lilij z vegetativnimi organi je za ljubiteljskega vrtnarja manj tvegano kot setev semena, in tudi do cvetočih rastlin pridemo navadno hitreje, če se izognemo setvi. Toda tudi poklicni vrtnarji se zatekajo k vegetativnemu razmnoževanju vedno, kadar zahteva to sortnost ali če je takšno razmnoževanje bolj primerno s stališča pridelovalne tehnologije in gospodarnosti. Lilije so trajnice, in če jih dobro oskrbujemo, se bodo mnoge dokaj hitro razmnožile celo brez zavestnega poseganja v njihov razvoj. Čebulice se bodo same od sebe delile in po letu dni lahko iz ene čebulice nastaneta dve, tri ali tudi več novih čebul. Tako se najbolj naravno delijo in množijo zelo priljubljene sorte iz skupine ‘Mid Century’ križancev; prve sorte iz te obsežne skupine je vzgojil ameriški žlahtnitelj Jan de Graf, ki tudi kot upokojenec še vedno ustvarja nove bisere med lilijami.

Tudi Lilium umbelatum in njeni sorodniki se dovolj hitro razmnožujejo z delitvijo čebulic. Za temi le malo zaostajajo hansonova lilija (L. hansonii) in križanci marhan (L. martagon x L. hansonii ter L. dalhansonii, iz dalmatinskega različka je nastala L. martagon var. cataniae in L. hansonii). Druge lilije potrebujejo za tak razvoj nekaj več časa in rastline moramo opazovati, da jih pravočasno razdelimo. Ko postajajo stebla kljub dognojevanju krajša in je število cvetov vse manjše, pridvignemo jeseni z lopato vso gručo utesnjenih čebulic ter jih razsadimo.

Podzemne Stebelne Čebulice

Ime za takšne čebulice je nerodno in zahteva pojasnilo. Mnoge lilije poženejo na podzemnem delu stebla več vencev dodatnih prehranjevalnih korenin, podobno kot je to moč opaziti pri koruzi (vendar tu nad zemljo). Takšne vrste lilij posebno rade napravijo nedaleč pod površjem prsti številne drobne čebulice, med katerimi včasih najbolj vrhnje celo poženejo kakšen listič. Ko jeseni odrežemo dotrajano steblo lilije, lahko ostanejo čebulice na svojem mestu do naslednje jeseni, lahko pa jih tudi ločimo in porabimo za razmnoževanje v kakšnem posebnem zarodišču. Vsekakor so to deli matične rastline, ki bodo imeli enake sortne lastnosti glede odpornosti, cvetivosti, itd. kot odrasla čebula, nad katero je zrastel ta drobižek.

Zalistne ali Zarodne Čebulice

Najbolj znana vrsta z zalistnimi čebulicami je pri nas tigrasta lilija (L. tigrinum). Čeprav je doma na Kitajskem in Japonskem, ji naše podnebje prav dobro prija, le nad apnom v zemlji ni ravno navdušena in zato stalno hrepeni po šoti. Posebno bujna je neplodna triploidna sorta ’Splendens’, ki je ne bi mogli razmnoževati s semenom, tudi če bi hoteli. Tigrasta lilija nastavi v zalistjih drobne, skoraj črne okroglasto prišiljene brstiče, na katerih pri dobrem opazovanju zlahka razločimo nakazano luskasto zgradbo. Te zarodne brstiče pobiramo (če jih ne otrese veter in že sami ne popadajo po tleh) ter jih posadimo v plitko brazdo na gredico ali pa tudi v zabojčke. V dveh ali treh letih bodo to odrasle čebule. Za potomce torej pri tigrasti liliji ni treba biti nikdar v skrbeh, saj rastlina nastavi zarodne brstiče, še preden doseže cvetno velikost. Brž ko požene stebelce – čeprav še brez cvetnega popka na koncu – se kmalu pojavijo tudi zarodni brstiči.

Ohranile so Lastnost

Tigrasto lilijo žlahtnitelji pogosto uporabljajo za križanje z mnogimi drugimi vrstami. Iz teh združb nastale sorte so pogosto ohranile lastnost hitrega razmnoževanja z zarodnimi brstiči. To je vsekakor koristno za hitro širjenje med ljubitelji in vrtnarji. Zato pri oceni vrednosti novih sort upoštevamo tudi možnost hitrega in izdatnega razmnoževanja; znanje o vseh teh drobnih skrivnostih ne more škodovati ne v velikem ne v malem domačem vrtu.

Pri nas ponekod samonikla brstična lilija (L. bulbiferum) je dobila ime prav zavoljo zarodnih brstičev; obstaja tudi oblika brez njih (imenuje se ’Croceum’). Nekatere druge lilije imajo sicer tudi lastnost, da same ali s pomočjo majhnega vrtnarskega trika napravijo zarodne brstiče, vendar to ne sodi v ta sestavek o lilijah.

Razmnoževanje s Čebulnimi Luskami

Zato je za vrtnika tem bolj pomembno, da pozna razmnoževanje lilij z odlomljenimi čebulnimi luskami. Da so lilije posebna vrsta čebulnic, vemo. Pri njih manjka oplutenela povrhnjica, ki bi varovala čebulo pred izsušitvijo. Zato so pri izkopani čebuli lilije lepo vidne proste luske, ki so pri nekaterih vrstah zelo številne, tanke in ozke, pri drugih pa so lahko prav maloštevilne in zelo široke. To množenje je morda najbolj zanimivo izmed vseh načinov vegetativnega razmnoževanja. Skoraj ni vrste, ki je ne bi mogli razmnožiti z odkrhnjenimi luskami; iz izkušenj vem, da je to sorazmerno preprosto opravilo skoraj vedno poplačano z uspehom.

Kdaj Naberemo Čebulne Luske

Najbolje je, da od odraslih čebul odkrhnemo luske spomladi ali poleti, ko je rastlina že odcvetela in si kopiči zaloge pod zemljo. Odrasle čebule previdno odkopljemo tako, da se v zemlji držijo le še z bazalnimi koreninami. Od vsake odlomimo večje ali manjše število lusk tesno ob čebulnem krožcu. Pri močnejših čebulah lahko naberemo več lusk, ne da bi tvegali premočno oslabitev rastline. Če hočemo kakšno posebno iskano sorto ali križanec izbranih lastnosti prav hitro razmnožiti, odvzamemo skoraj vse luske ter pustimo na koreninskem krožcu le manjše število najmlajših lusk ob rastnem središču.

Razkuževanje je Potrebno

Na odlomljenih luskah, na poškodovanih čebulah ter na ranjenih koreninskih krožcih se rade naselijo različne bolezenske klice in pojavi se gniloba, ki zanesljivo uniči vsa dobronamerna prizadevanja. Zato je razkuževanje s primernim fungicidom več kot potrebno. Ni še tako dolgo, ko smo za takšne namene uporabljali zdrobljeno lesno oglje ali zmes ogljenega prahu in žveplovega cveta. Tudi dandanes so to še prav uporabni domači fungicidi, če trenutno ni boljšega pri roki. Sicer pa so mnogo bolj učinkoviti sodobni pripravki za varstvo rastlin pred boleznimi. Pri nas je mogoče kupiti predvsem naslednje zelo učinkovite pripravke: orthocid, orthofaltan, dithane. Še večjo in dolgotrajnejšo varnost dosežemo z enovitom ali s pripravkom benlate. Ranjena mesta zaprašimo z enim izmed omenjenih pripravkov, luske pa lahko nekaj časa namakamo v vodni raztopini (približno 30 minut).

Kako to Delajo Drugod

Zdaj moramo poskrbeti za zmerno vlažno in precej toplo okolje, da bi spodbudili pri luskah nastanek drobnih čebulic s prvimi koreninicami. V Oregonu v ZDA, kjer je posebno ugodno podnebje za pridelovanje lilij, natrosijo luske julija ali avgusta kar v »jarčke« na prostem ter jih rahlo pokrijejo z zemljo. Že v štirih do šestih tednih se razvijejo drobne čebulice, požene listje in rast se nadaljuje v pozno jesen. Takšna preprosta metoda je za naše razmere neprimerna in vprašljiva, zato je ne moremo posnemati. Naše jeseni niso vedno sončne in tople, njihova hladna vlažnost pa lilijam ne prija. Če se odločimo za poletno razmnoževanje z luskami, moramo ravnati nekoliko drugače in se odreči jesenskemu prirastku.

Plastične Vrečke in Zabojčki

S fungicidi razkužene luske na zraku osušimo, da ne kaplja več od njih, ter jih zložimo, pomešane s primernim substratom, v prozorne plastične vrečke ali zabojčke. Ravnamo približno tako kot pri stratifikaciji semena; luske so lahko »križem kražem« premešane in razvrščene, kot jih je volja. Za substrat uporabimo nekoliko vlažen šotni drobir, zmes perlita in šote ali zmes šote in mivke. V napolnjeno vrečko vtaknemo etiketo z oznako sorte ali vrste ter z datumom. Vrečke zavežemo (zabojčke je dobro zamotati v večjo folijo) ter jih shranimo na toplem, pri približno 20 do 22°C (luske v Ameriki samoniklih lilij se zadovoljijo s 5°C nižjo temperaturo). V domačih razmerah lahko vrečke obesimo v bližino peči, postavimo na kuhinjsko omaro ali pa zanje najdemo primeren prostor v kurilnici za centralno ogrevanje. Čez mesec ali dva se na odlomljenem koncu lusk pojavijo majhne zarodne čebulice, ki lahko – odvisno od velikosti in moči lusk – v nekaj mesecih zrastejo do velikosti graha ali lešnika. Skozi prozorno vrečko opazujemo ta proces vsaj na obodu, ne da bi jo odpirali. Včasih traja od »vlaganja« lusk do tvorbe zarodnih čebulic celo več mesecev.

V enak substrat lahko potikamo luske z odlomljenim delom navzdol tudi posamično v zabojčke. Vršički naj še gledajo iz substrata. Medsebojna razdalja je pri tem precej večja kot v »vrečasti konzervi«, zato bomo tudi hitreje prišli do večjih čebulic. Težava je v tem, da zaboji potrebujejo mnogo več prostora kot vrečke. Zato pa lahko ostanejo mlade čebulice v zabojčku vse leto in presajanja na prosto skoraj ne bodo čutile.

Za Toploto Pride Mraz …

Ker želimo doma razmnožene lilije saditi spomladi na prosto, v zaprte grede ali lončke, moramo spodbuditi rast listja. To dosežemo z majhno »umetno zimo«. Spet so se izkazale najbolj praktične vrečke: ko so čebulice ob dnu lusk dovolj razvite, prenesemo vrečke za dva do tri mesece v hladno klet ali jih shranimo v hladilniku pri nekako 2 do 8°C. Takšna »umetna zima« je potrebna tudi pri razmnoževanju z zarodnimi čebulicami s podzemnega dela stebla in z zalistnimi brstiči. Pred presajevanjem odstranimo največkrat že močno izčrpane luske. Pri tem ni odveč previdnost, da ne poškodujemo nežnih koreninic. Če so posamezne luske še zdrave in sočne, jih dajmo še enkrat v »toplice«, in imeli bomo še eno vegetativno generacijo. Čeprav je mogoče vse leto razmnoževati lilije z luskami, naj vedno sledi toplemu obdobju dva ali tri mesece počitka na hladnem. Nazadnje moramo misliti tudi na to, da je pri nekaterih križancih proces nastajanja novih čebulic daljši in je treba čakati nanje celo do pol leta.

Mladost v Cvetličnem Lončku

Redkih ali maloštevilnih čebulic lilij najbrž ne bomo prepustili muhavostim vremena pod milim nebom. Marsikdaj imamo za rastlinje v cvetličnih lončkih več skrbi kot za tisto v vrtu, saj nam je v stanovanju bolj na očeh. Zato je vsekakor primerno, da odganjajoče čebulice posadimo v cvetlične lončke, kjer bodo deležne posebno intenzivne oskrbe. Prednost dajemo večjim plastičnim lončkom pred manjšimi glinastimi; glina je krivec za hitro izsuševanje prsti in za ožgane korenine.

Dovolj Narazen

V vsakem loncu naj bo dobra drenaža, da čebulice ne začno gniti. V večje lončke lahko posadimo po tri, pet ali celo več čebulic, toda vedno dovolj narazen, da bodo imele nekaj svobode tudi potem, ko odrastejo. Nad vršičkom čebulice nasujemo sprva tanko plast zemlje, ki jo pozneje dopolnjujemo, tako kot raste steblo lilije. Tako pomagamo pri razvoju stebelnih korenin, ki so zelo pomembne pri prehranjevanju. Za prehranjevanje so uporabna predvsem vsa gnojila za cvetoče lončnice, saj vsebujejo dovolj fosfora in kalija, ki je posebno pomemben za razvoj čebulice.

Od Brstiča do Cvetoče Rastline

Pri delitvi čebulic imamo cvetno velikost kar takoj – čebule dejansko samo razsadimo, da se ne tlačijo in ne ovirajo druga druge na tesnem prostoru. Drobni zarodni brstiči, zarodne čebulice izpod površja zemlje in iz lusk nastale čebulice pa prvo leto zanesljivo še ne bodo cvetele. Ob dobri oskrbi posamezne rastline že lahko cveto drugo leto, navadno pa šele tretje leto.

Toda ob sorazmerno dragih odraslih čebulah in zaradi veselja, ki ga imamo pri opazovanju nastajajoče »čisto doma pridelane« lilije, se tudi to čakanje lepo obrestuje.

Najnovejši mali oglasi