Deli s prijatelji
Vinska Trta

Vinska Trta – zavarovati jo moramo pred boleznimi in škodljivci, ki jih večinoma dobro poznamo in jih lahko temeljito zatiramo oz. preprečimo. Seveda pa napadajo trto tudi bolezni in škodljivci, ki jih manj poznamo, bodisi da se ne pojavljajo redno in imamo tako z njimi manj izkušenj.

Ena takšnih bolezni vinske trte je oidij — pepelovka vinske trte (Unicula nectar), trdovratna bolezen, ki napada poganjke, listje in grozdje, in to v času od prebujenja vinske trte pa vse do jeseni. V nasprotju s peronosporo, ki ob odpadanju listja jeseni »zapusti« vinsko trto, lahko oidij prezimi tudi v poganjkih, ki so bolni in jih moramo ob rezi odstraniti. To je prvi, zelo pomemben ukrep. Ob odstranitvi bolnih poganjkov upoštevajmo, da je pod delom, ki je opazno bolan, še del poganjka, kjer bolezni sicer še ne vidimo, vendar je že v notranjosti. Ta del poganjka je dolg največkrat nekaj centimetrov in toliko močnejša mora biti tudi naša rez. Pozneje imamo preglavice z oidijem največkrat le zaradi tega, ker pozabljamo, da se v nasprotju s peronosporo lahko nemoteno razvija tudi v suhem vremenu, sicer resda nekoliko počasneje kot v vlažnih razmerah, razvija pa se le. Napačno je torej, če čas škropljenja določamo le po pogojih, ki so ugodni za razvoj peronospore. Posledice tega so lahko kaj žalostne. Oidij se močno razbohoti in potem vsa različna pranja s hipermanganom in podobnimi sredstvi ne morejo odpraviti škode, katero vinska trta utrpi. Torej ne le, da moramo vsakemu protiperonospornemu škropljenju dodati sredstvo za preprečevanje oidija, temveč moramo v daljših sušnih obdobjih, ko proti peronospori ne škropimo, škropiti še posebej s sredstvi, ki preprečujejo oidij. Taka sredstva so različni žvepleni pripravki (žveplo v prahu, močljivo žveplo, itd.) Pri žveplenih pripravkih moramo vedeti, da učinkujejo zadovoljivo le, če hlapijo, to pomeni, da v mrzlem času ne bo pravega učinka, če pa je prevroče, hlapijo žveplena sredstva preveč hitro, preveč naenkrat, zaradi česar lahko pride do poškodb na trti. Bolj zanesljiv glede vremenskih razmer je karathane WP, vendar tudi s tem pripravkom ne smemo škropiti v hudi vročini, zlasti če imamo na voljo le mrzlo, nepostano vodo.

Vinska Trta in Peronospora

Vinska Trta - Peronospora
Vinska Trta – Peronospora

Vinska trta in Rdeči Pajek

Rdeči pajek je predvsem na Primorskem redni gost vinogradov, pa tudi drugod po Sloveniji ga srečujemo zmeraj bolj redno. Ta drobna pršica (Panonychus sp. oz. Tetranychus sp.) dela, ko se močno namnoži, občutno škodo, tako da moramo takoj ko jo opazimo, škropiti. Rdeči pajek je izredno majhen, tako da ga s prostim očesom težko opazimo; pri odkrivanju tega škodljivca uporabljamo povečevalno steklo. Da bo zadeva še bolj zapletena – rdeči pajek ni zmeraj rdeče barve, temveč je lahko siv, rjavkast ali celo zelen oz. rumen, tako da je njegovo strokovno ime »sadna pršica« bolj upravičeno. Pajčevina je pri še tako hudem napadu bolj izjema kakor pravilo in se ne smemo zanašati na to znamenje. Večina vrst rdečega pajka prezimi v obliki rubinasto rdečih zimskih jajčec. Takrat, ob napenjanju brstov, škropimo s folidol oljem ali z oleodiazinonom. Pozneje škropimo po potrebi, zavedajoč se, da je pri zatiranju rdečega pajka zelo pomembno menjanje zaščitnega sredstva, ker se namreč ta škodljivec navadi na določeno sredstvo — postane imun, odporen. V začetku, dokler še vinska trta močno raste, je priporočljiva raba metasystoxa, pozneje, poleti, pa tediona in kelthana.

Vinska trta in Botrytis cinerea oz. Gniloba

Gniloba (Botrytis cinerea) sodi nedvomno v sam vrh seznama preglavic v vinogradu zaradi katere lahko vinska trta enostavno peša. Bolezen, ki je še nedavno imela naziv »plemenita«, dela vedno večjo škodo in je nazoren primer bolezni, ki se ugodno počuti v sodobnih, močno gnojenih in močno obremenjenih vinogradih.

K sreči je ta gniloba precej lena in se nerada naseli tja, kjer ni na jagodah že kakšne poškodbe; ravno tej njeni lastnosti moramo posvetiti precej pozornosti. Kaj vse lahko poškoduje jagode? Predvsem toča, proti kateri smo pač skorajda nemočni, nekoliko bolj lahko vplivamo na poškodbe, ki se pojavljajo, če po suši pade močnejši dež. Takrat dobijo namreč jagode naenkrat obilo vode in pokajo. Poškodbe bodo seveda odvisne od debeline pokožice – bolj ko je le-ta nežna, prej bo počila. Trdost pokožice je večja, če vinska trta ni bila premočno gnojena z dušikom in če smo po cvetenju, torej v času nastajanja grozdnih jagod ter tudi med njihovo rastjo in obarvanjem, rabili taka sredstva za zatiranje peronospore, ki vsebujejo tudi baker. Vemo namreč, da baker naredi grozdno jagodo bolj grobo, to pa hkrati pomeni, da bo bolj odporna proti poškodbam, predvsem pokanju. Prav zato po cvetenju vinske trte opuščamo nežne organske fungicide in vključujemo v program škropljenja bakreni antracol, ki mu potem seveda po potrebi normalno dodajamo sredstva za preprečevanje razvoja oidija in pa pripravke za zatiranje škodljivcev.

To je le eden izmed ukrepov, s katerimi preprečujemo možnosti za razvoj botritisa-gnilobe. Naslednji ukrep bo uničevanje takih škodljivcev, ki poškodujejo jagode. Med te sovražnike sodi predvsem grozdni sukač (Polychrosis botrana), ki se praviloma pojavlja dvakrat: prvič kmalu po cvetenju in drugič takrat, ko se jagode začno barvati. Uspešno ga zatremo z uporabo dipterexa ali basudina.

Obstajajo seveda tudi kemična sredstva, s katerimi poskušamo bolj ali manj uspešno preprečevati razvoj oidija, zaradi katerih nam bo vinska trta zelo hvaležna. Ker ta sredstva večinoma niso ravno poceni, je prav, da se malo ustavimo ob pravilnem načinu, predvsem pa pravem času škropljenja, sicer bosta izdatek in vse delo lahko zaman. Gniloba pride na trto že takoj ob koncu cvetenja. Takrat nam sicer še ne dela škode, ker živi na račun odmirajočih delov socvetja, ki je naraven pojav in ga vinska trta odvrže, svoje negativno delovanje pokaže šele takrat, ko se v jagodah začne kopičiti sladkor. Takrat so škropljenja le delno uspešna, saj se je bolezen že močno »vgnezdila« po grozdih, ki so v sodobnih vinogradih izredno gosti, kar pomeni, da bomo zelo težko s škropivom dosegli vse bolne jagode. Torej moramo škropljenje prestaviti v zgodnejši čas, kmalu po cvetenju. Takrat lahko dodamo bakrenemu antracolu enovit, zelo obetajoč pa je tudi bakreni euparen, s katerim uspešno preprečujemo pojav peronospore in botritisa. Hkrati dodatek bakra v pripravku povzroči, da bo pokožica na grozdnih jagodah močnejša in da bo les jeseni lepše dozorel. Taka škropljenja večkrat ponovimo, najbolje tako, da sredstva menjamo. Enkrat uporabimo torej bakreni euparen, drugič bakreni antracol, ki mu dodamo enovit zaradi katerega nam bo vinska trta zelo hvaležna, tretjič pa spet bakreni euparen.

Deli s prijatelji
Prejšnji članekDelo na vrtu – vrtna opravila v maju
Naslednji članekPtice pevke – slovo od gnezda
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.