Deli s prijatelji
Typha minima
Typha minima

Če bi radi na vrtu naredili ribnik, ni dovolj, če kar izkopljete globoko jamo in jo napolnite z vodo. Različno globoka voda je pri tem zelo pomembna. Zahteve za vodne rastline, kar zadeva globino vode, so različne; moramo jih upoštevati, če hočemo, da bodo vodne rastline kar najbolje rasle in cvetele.

Ribnik je pravzaprav razdeljen na tri dele: v močvirskem delu rastejo rastlinske sorte, ki potrebujejo mokra tla ali prenašajo največ nekaj centimetrov globoko vodo. Sledi področje s plitvo vodo, globina vode je od 10 do 30 cm. To področje je za naravo ribnika zelo pomembno, saj ponuja raznolikost obalnih rastlin veliko možnosti za oblikovanje. Globoki del je namenjen predvsem lokvanjem in podvodnim rastlinam, življenjski prostor pa daje še ribam in žuželkam.

Alisma plantago-aquatica
Alisma plantago-aquatica

V močvirju ali v plitvi vodi raste, denimo trpotčasti porečnik (Alisma plantago-aquatica); zelo dekorativen je zlasti jeseni, ko razvije visoke, nežne bele cvetove. Cvetove je treba, preden dozorijo, odrezati, ker se trpotčasti porečnik zelo močno razširja s semeni.

Na obali vrtnega ribnika pravzaprav nikoli ne bi smele manjkati trave. Zlasti je primerna pisana velika sladika (Glyceria maxima Variegata), saj doseže lepo višino in cveti podobno kot trstika z rjavimi lati. Njeni listi so belo-zeleno črtasti, v nasprotju s pravo trstiko pa ima mehke pritlike. Zato jo lahko nasadimo tudi v plastičnih koritih. Ta trdoživa rastlina raste v močvirju enako dobro kot v 20 cm globoki vodi. V večjih nasadih jo priporočamo zlasti kot nasprotje večinoma zelenemu ali temnozelenemu rastlinju na obali. Dobro je, če v majhnih ribnikih za sajenje te privlačne sladike uporabimo veliko korito in s tem omejimo možnosti, da bi se preveč razrasla.

Glyceria maxima Variegata
Glyceria maxima Variegata

V močvirju raste še najmanjši rogoz (Typha minima), od 50 do 80 cm visoki ljubki predstavnik rogozov. Valjasti cvetovi se dvigujejo nad zelo ozkimi listi. Typha minimo zasajamo po možnosti le v manjših skupinah, saj v večjih rade prerastejo druge vodne rastline.

Typha minima
Typha minima

Druge močvirske vodne rastline, ki jih priporočamo, so modro cvetoča močvirska spominčica (Myosotis palustris), bleščeče rdeča navadna krvenka (Lythrum salicaria), modro vijoličasta sibirska perunika (Iris sibirica) in rumena kalužnica, od katere obstaja tudi polno cvetoča sorta (Caltha palustris Multiplex).

Myosotis palustris
Myosotis palustris

Med vodne rastline vrta, ki zgodaj cvetijo, sodi tudi mrzličnik (Menyanthes trifoliata). V maju se tik nad gladino vode najprej pokažejo ljubke svetlo rožnate cvetne sveče. Ko odcvetijo, se pokažejo trojni listi v obliki detelje; vendar so posamezni listi precej večji kakor pri detelji, poleti štrlijo do 30 cm iz vode. Mrzličnik se s pritlikami plazi in uspeva tako v 5 cm kot tudi v 20 cm globoki vodi. Če hočemo, da bo dobro rastel, moramo koreniko posaditi poševno v zemljo. Pravzaprav sodi mrzličnik v sleherni vodni vrt, vendar mora imeti za rast na voljo približno en kvadratni meter ribnika. Najlepši je, če jih nasadimo več skupaj, prav tako dobro pa je, če ga posadimo med trs.

Hvaležne vodne rastline za plitvejše obalno področje (10 do 31 cm globine) so tudi streluše (Sagittaria  sagittifolia). Listi imajo, kot pove že ime, obliko koničaste strelice. Streluša kaže svoje bele cvetove od junija do avgusta. Ker se Sagittaria rada razraste, je bolje, da jo v manjših ribnikih posadimo v košare ali lončke. Prezimuje brez težav v obliki gomoljev, ki si na koncih naredijo podzemne pritlike in poženejo pozno spomladi. Nenavadna oblika strelušinih listov se dobro ujema s perunikami, rogozi, ločjem in ježki (Sparganium emersum). Ježek raste v enaki globini kot streluša. Tudi ježek zraste približno 50 cm visoko in ima rad sončen ali napol senčen prostor. Njegovi ozki listi so spodaj trirobni, navzgor pa se plosko ožijo. Zelo zanimivi so zreli plodovi: spominjajo na zvitega ježa. Tudi ježek se, kot veliko rastlin, prav rad močno razraste.

Zelo dekorativni cvetni kobul kobulaste vodoljube (Butomus umbellatus), ki je bele ali svetlo rožnate barve, je ponavadi višji od trirobih do 1 m visokih ozkih listov. Butomus raste v globini od 10 do 30 cm. Vsekakor mora biti dobro preskrbljen s hrano, v manjših koritih bi utegnil »stradati« in tako ostati bistveno manjši ali pa brez cvetov. Kobulasto vodoljubo je treba prosto posaditi v zemljo, plazeča se korenika se v posodi ali čem podobnem ne počuti dobro. Kljub temu pa se ni treba bati, da bo prerasla pol ribnika. Tudi rmanec (Myriophyllum brasiliense) je rastlina, ki raste v plitvi vodi, prihaja pa iz toplejših krajev, denimo iz Južne Amerike in Azije, zato pri nas ne more prezimiti. Jeseni, pred prvo zmrzaljo, moramo rastline v plitvem delu pokriti z listjem ali šoto. Bolj zanesljivo pa je, če nekaj poganjkov prezimi v hiši ali v globljem (od 30 do 50 cm) delu vrtnega ribnika, kjer ne zmrzuje. Močno razvejani dolgi poganjki rmanca imajo nežne pernato deljene liste, ki postanejo nad vodno gladino nekoliko bolj čvrsti in ne prepuščajo vode. V plitvem, toplem delu se močno razraste in ga je treba od časa do časa razredčiti. Listi ljubko dopolnjujejo krepkejše, višje rastline, kot sta Iris in Pontederia. Pontederija (Pontederia cordata) prihaja iz Severne Amerike in le težko preživi zimo, zato je še zlasti pomembno, da jo posadimo v pravo globino. Če jo posadimo v 30 cm globoko vodo, je veliko možnosti, da bo preživela zimo, saj korenine v tej globini ponavadi ne zmrznejo. Podolgovati srčasti listi so visoki kakšnih 60 cm, od julija do avgusta se pojavljajo močno modri cvetovi v obliki sveče, ki so lepo barvno nasprotje drugim vodnim rastlinam, katerih cvetovi so večinoma beli ali rumeni. Nekatere rastline postanejo prav krepke, tako da jih lahko posadimo nekoliko bolj na redko. Če posadimo pontederijo v posode, začne kmalu hirati, saj potrebujejo korenine veliko prostora. Smrečica (Hippuris vulgaris) je po videzu podobna preslici, je pa cvetnica, vendar ima precej nevidne cvetove v pazduhah ozkih, skoraj iglastih listov. Nad vodo štrlijo v vretenca zloženi listi vodoravno narazen, pod vodo pa ohlapno visijo navzdol. Smrečico je treba posaditi od 20 do 50 cm globoko, čim globlje je, toliko krajši so poganjki, ki molijo iz vode, ti pa so večinoma dolgi od 20 do 30 cm. Če bomo posadili rastlino globlje, bo ostala vsa pod vodo. Smrečica ima najraje precej hladno, ne preveč hranilno, tudi trdo vodo. Prav dobro prenaša tudi rahel tok. Najbolje uspeva, če jih je več skupaj.

V ugodnih razmerah se Hippuris močno razširi, zato ga nikdar ne sadite v majhne bazene. Pozimi se umakne pod vodno gladino, kjer ostane zimzelen. Rastlina, ki je za vrt zelo značilna, je rogoz. Na trgu je več sort, ki se razlikujejo predvsem po višini. Typha laxmannii je eden izmed manjših predstavnikov z zelo ozkimi listi in kratkimi, jajčastimi betici. Zraste približno 1,5 m visoko. Voda je lahko do 40 cm globoka, v plitvi vodi ostane rastlina manjša. Primerna je za majhne in srednje bazene. Različne vrste Typha se razmnožujejo s pritlikami, matična rastlina pa odmre. Zato rogoz ne ostane na mestu, kamor smo ga posadili, temveč potuje po ribniku. Za posaditev v posode ni najbolj primeren. Če pa ločimo nekaj pritlik, ga lahko prav dobro omejimo.

Cvetovi lokvanja 'james brydon' imajo čašaste, polne karminaste cvetove
Cvetovi lokvanja ‘james brydon’ imajo čašaste, polne karminaste cvetove

Pod vodne rastline je potrebno navesti tudi lokvanj

Lokvanj je gotovo najlepša cvetnica v vodnem vrtu, zato mu moramo izbrati tak prostor, da bo primerno poudarjen. Ena rastlina potrebuje približno kvadratni meter do meter in pol vodne površine. Barvna lestvica te sorte sega od najtemnejšega tona rdeče barve prek rožnate do rumene in bele barve. Dragocena je ameriška sorta »james brydon«, lokvanj s čašastimi, »polnimi«, karminasto rdečimi cvetovi in temno zelenimi, skoraj okroglimi listi, na katerih so včasih rjavi madeži. Sodi med srednje velike vrste vodnih rastlin, ki cvetijo tudi v polsenci in se najbolje počutijo, če je voda globoka od 40 do 60 cm. Ta lokvanj moramo posaditi vsaj 30 cm globoko, sicer molijo listi čez vodno gladino, cvetovi pa so potem pod listjem in so bolj ali manj nevidni. Korenine lokvanjev pozimi ne smejo zmrzniti. Če grozi ta nevarnost, moramo rastline jeseni vzeti iz ribnika in jih prezimiti v kleti, kjer ne zmrzuje. Če jih bomo pokrili z vlažnim listjem ali šoto, pa ne bo nobenih težav.

Cvetovi rumenega blatnika (Nuphar lutea; od 60 do 80 cm globoka voda) so manjši kakor cvetovi lokvanjev in imajo zelo močno rumeno barvo. Rumeni blatnik je zelo trdoživ in je primeren za bazene z ribami; pozimi mu namreč zrastejo svetlo zeleni podvodni listi, ki proizvajajo kisik. Vrsta ‘Marliacea Albida’ ima snežno bele cvetove, spodnja stran njenih olivno zelenih listov je rdeče rjava. Listi molijo kot pri kremno rumeni ‘Marliacei Chromatelti’ iz vode in ne plavajo na vodi kot pri večini drugih vrst lokvanjev. Oba lokvanja se najbolje počutita v 50 do 80 cm globoki vodi.

Pod enoletne vodne rastline spada tudi vodni orešek (Trapa natans)

Enoletni vodni orešek (Trapa natans) je bil nekoč v Evropi močno razširjen, danes pa je malone izumrl. Velike, usnjate listne rozete, ki so v povprečju velike od 15 do 20 cm, plavajo na vodni gladini. Držijo se dolgega tenkega vretenca. Od tega vretenca je odvisno, kako globoko bomo rastlino posadili, vodni orešek je namreč treba potisniti tako globoko v zemljo, da rozeta ni pod vodo. Ni dobro, če ga v vrtnem ribniku posadimo globlje od 60 cm, saj se tam voda greje preveč počasi, vodni orešek pa ima rad toplo vodo. Iz majhnih belih cvetov nastanejo bodičasti oreški, katerih seme je užitno. Oreški se potopijo v blato, iz njih pa zrastejo naslednje leto nove rastline. To kroženje pa na naši zemljepisni širini žal le še redko deluje. Jeseni se rozete vodnega oreška obarvajo temno rdeče.

Na koncu naj omenim še eno tropsko plavajočo vodno rastlino, vodni hiacint (Eichhornia crassipes). Stebla sočno zelenih, okroglastih listov so napihnjena in vsebujejo belo, gobasto tkivo. Modro črne korenine prosto visijo v vodi in so na drobno razvejane. Zlate ribice jih rade jedo, zato utegne rastlina odmreti. Na zavarovanih, sončnih mestih pa lahko vodni hiacint celo vzcveti. Barva njegovih čudovitih velikih cvetov sega od svetlo modre do bledo vijoličaste. Poleti se močno razmnoži. Vodni hiacint dobiva hranilne snovi predvsem iz vode, s tem pa pomaga čistiti vodo. Na prosto ga smemo prenesti šele po ledenih možeh: zelo je namreč občutljiv za zmrzal. Prezimovanje ni čisto preprosto. Vsekakor je treba rastline pred prvo zmrzaljo spraviti v hišo. Tam jih je treba postaviti na svetlo in toplo mesto in vodi dodati malo gnojila.

Sorodna povezava:

Najnovejši mali oglasi:

Objavi oglas