Deli s prijatelji
Vrana
Vrana

Z imenom vrani (družina Corvidae) je označena obsežna skupina ptic, od katerih v Sloveniji živijo krokarji, sive, črne in poljske vrane, šoje, srake, krekovti, navadne in planinske kavke in mogoče tudi planinske vrane. To so ene najrazumnejših ptic in zelo prilagodljive ljudem, zato se velikokrat srečujemo z njimi. Da jih bomo bolje poznali in jih znali ločiti med seboj, si najprej oglejmo, kako in kje živijo.

Črna vrana
Črna vrana

Iznajdljivost, pretkanost in prilagodljivost so lastnosti te, več kot 100 vrst obsegajoče skupine, ponavadi precej velikih in temno obarvanih ptic. Zato so se tudi razširile skoraj po vsem svetu, le v južnem delu Južne Amerike, na Malih Antilih, Polinezijskih otokih, na Madagaskarju in Novi Zelandiji jih ni. Izvirajo iz zmernega in subtropskega pasu Starega sveta, od koder so se razširile v Novi svet.

Družino vranov štejemo med ptice pevke (Passeres), čeprav so hreščeči glasovi krokarjev, vran, šoj, srak in krekovtov ter piski kavk vse kaj drugega kot slavčkovo petje. S temi pa z lastovkami, sinicami, strnadi in še številnimi manjšimi, pisano obarvanimi in melodičnimi pevkami jih družijo nekatere anatomske značilnosti in pa to, da se pri vseh mladiči izvalijo goli in slepi. Krokar je poleg avstralskega lirorepca največja ptica pevka, saj tehta 1,5 kg in meri 65 cm. Pravljica pravi, da so vrane od vseh ptic barvali čisto nazadnje, ko je pisanih barv že zmanjkalo. V resnici so črne, sive, rjave in rjavo rumene barve posledica temnega barvila melanina v celicah melanocitah. Melanin se ostvarja iz indolskih snovi pod vplivom encima tirozinaze. Če tega encima ni – zaradi kakšne manjše genetične okvare – se barvilo ne ostvarja in ptica ima belo perje.

Siva vrana
Siva vrana

Opazili so bele vrane, bele krokarje, okrog Kredarice pa poletavajo tudi bele planinske kavke. Ti primeri so redki in tudi v ljudski govorici le izjemam pravimo bele vrane. V krilih vranov je 10 primarnih, v repu pa 12 krmilnih peres. Golijo se enkrat na leto, postopoma in so ves čas sposobne letanja. Noge so velike, močne in pripravne za različna opravila, hojo, tek, skakanje, prijemanje, praskanje … Kljun je tudi velik in močan, značilno je, da sta nosnici pokriti s ščetinastim perjem.

Vrane vsejede ptice

Vrani so vsejedi; jedo živalsko in rastlinsko hrano, pa tudi mrhovino. Živalski del hrane so večinoma žuželke, pajki, polži in drugi Nevretenčarji, lotijo pa se tudi manjših ptic in sesalcev, krokarji celo mladih zajcev ali jagnjet. Živalim najprej izkljujejo oči, preluknjajo lobanjo in pojedo možgane, potem se lotijo drobovine. Posebno šoje in srake pogosto plenijo gnezda drugih ptic, požrejo jajca, pa tudi že izvaljene mladiče. Pri iskanju hrane so zelo iznajdljivi, pomagata pa jim oster vid in voh, ki je precej boljši kot pri drugih pticah. Mrhovino izsledijo neverjetno hitro. Včasih so že pred lovcem pri ustreljeni divjadi. Nekoč sta krokarja v pičli uri odkrila v gosto smrečje skrito drobovino govedi. Tudi rastlinska hrana je zelo raznolika. Jedo razna semena in plodove, od pravkar posejane koruze na poljih do želoda (šoje), žira in raznega sadja. Krekovtom posebno teknejo lešniki, zato jim tudi pravimo lešnikarji. Poleg hrane požirajo še koščke lesa in manjše kamenčke, ki pomagajo pri prebavi. Te skupaj z drugimi neprebavljivimi deli hrane, kot so npr. hitin žuželk, koščeni in roževinasti ostanki živali, lupine semen, izbljujejo. Izbljuvki, ki jih med drugimi najdemo tudi pri sovah, galebih, pticah ujedah, so pri vranih ponavadi podolgovate oblike, dolgi so (pri večjih vranih) do 4 cm, v premeru merijo do 2 cm. Količina živalske in rastlinske hrane se čez leto spreminja, glede na potrebo ptic in glede na razmere v okolju. Za poljske vrane so ugotovili, da največ živalske hrane zaužijejo meseca junija (54 %), najmanj pa januarja in februarja (4 %). Sicer pa o njihovi pestri prehrani vedo povedati tisti, ki so imeli vrane doma, kajti prav lahko se dajo udomačiti. Od makaronov, raznega sadja, ocvirkov do mesa in palačink – vse jim tekne. Če vse hrane, ki jo dobijo, ne morejo naenkrat pojesti, jo shranijo za poznejše čase. Krokarji s kljuni izkopljejo v tla jamico, nato hrano v njej zasujejo in čez navlečejo listje in veje. Šoje in krekovti potikajo želod, lešnike in semena iglavcev za lubje dreves ali v precepe vej, udomačeni vrani pa spravljajo hrano med knjige, blazine, v vaze, pa še na bolj primerna mesta. Pozneje del zalog res spet najdejo, del pa se jih porazgubi.

Poljska vrana
Poljska vrana

Požrešnost in predrznost in – po človeški pristranski presoji – povzročanje škode, zaradi plenjenja zaroda drugih ptic, so glavni krivci, da so ljudje vrane že od nekdaj močno preganjali. Po drugi strani so te ptice, posebno črne krokarje, imeli za skrivnostne, nadnaravne ptice, ki poznajo prihodnost in vedo napovedati smrt. Ponekod so jih streljali zato, da so dobili njihovo srce in drobovje, kajti verjeli so, da kdor to dvoje poje, postane jasnovidec.

Kljub takšnemu uničevanju in kljub temu, da imajo na leto le eno leglo s povprečno 3 do 5 jajc, so se uspeli obdržati. Poleg prilagodljivosti jim je pri tem pomagalo tudi njihovo nagnjenje do druženja v jate. Več ptic laže odkrije hrano, prej opazi plenilca in se mu skupno uspešno postavijo v bran. Za primer navedimo planinske kavke: le dve ptici sta se zadrževali neposredno v bližini planinske koče, ko je oskrbnik prinesel na smetišče kuhinjske odpadke. Prisotni ptici sta se piskajoče oglasili in to je privabilo vso jato v bližini, ki se je takoj lotila hrane. Ali pa primer, kako skupno odganjajo sovražnike: če smo v bližini gnezda planinskih kavk, lastnika najprej poletavata tik nad glavo, posedata po bližnjem skalovju ter se vreščeče oglašata, da bi nas oplašila in odvrnila od gnezda. Ko to ne pomaga, se jih po 10 ali več zbere skupaj, prhutajo v zraku in se oglušujoče derejo. Podobno branijo gnezda poljske vrane, ki tudi gnezdijo družno, v kolonijah. Tudi proti pticam ujedam se branijo oziroma jih napadajo s skupnimi močmi. Marsikomu, ki večkrat uide iz mesta, je znak »vik in krik«, ki ga zaženejo sive vrane, kadar naletijo na ujedo ali na katero od sov. Preganjajo jo v zraku, se zaletavajo vanjo in jo kljujejo, dokler preganjani ne uspe uiti ali ga ne pobijejo. V jatah živijo le začasno v jesenskem in zimskem času, spomladi, v času gnezdenja, pa postanejo teritorialni, kar pomeni, da na določenem področju gnezdi in se prehranjuje le en par. Le poljske vrane in, če je okolje primerno, tudi navadne ter planinske kavke gnezdijo družno v kolonijah. Izjemoma se zbere skupaj tudi več sto ptic, po navadi pa do 100. Jate drugih vranov so ponavadi precej manjše.

Glede na družno življenje in s tem povezano potrebo po sporazumevanju se vrani oglašajo na veliko različnih načinov in vsak od teh ima določen pomen. Nekateri so sposobni posnemanja drugih glasov, tudi človeških. Znajo tudi govoriti in same od sebe ponavljati stavke, ki jih slišijo od mimoidočih ljudi. Sicer pa jim je, podobno kot papigam, marsikatero besedo treba zelo velikokrat ponoviti, preden si jo zapomnijo.

Od neudomačenih ptic, zunaj v gozdu, nam jo največkrat zagode šoja. Presenečeno poslušamo in se oziramo okrog, ko sredi belega dne zauka sova. Čez kratek čas pa se prav iz istega drevesa oglasi kanja. Prvič, ko še ne znamo ločiti ponarejenih glasov od resničnih, se hočemo od blizu prepričati, kaj se dogaja. Tedaj pa namesto sove in kanje odleti le vreščeča šoja. Pa ne samo, da nas je potegnila za nos, tudi splašila je vse živali, kar je v posebno veselje lovcem. Njen vreščeči glas ima namreč opozorilni pomen za druge gozdne živali in zaman bomo čakali, da bi tod videli še kakšno divjad. Vendar šoja prav gotovo ni imela zavestnega namena biti »lažnivi kljukec« in tudi vrane, ki se naučijo izgovarjati človeških besed, teh ne znajo smiselno uporabljati.

Da bi zagotovili, kakšne so njihove dejanske spominske in razumske zmožnosti, so znanstveniki z vrani delali številne etološke poskuse. Navadno kavko so naučili, da je odprla le tisto škatlo, ki je imela na pokrovu enako število pik, kot so ji jih pokazali na razpoznavni karti. S podobnimi poskusi, ki so jih delali tudi s krokarji, so ugotovili, da so sposobni razlikovati števila do 6 ali celo 7. Neka vrana se je naučila, da je gledala na uro in ko je bila 12, je premaknila vzvod, da je dobila hrano in še bi lahko naštevali.

Še ena zanimivost iz življenja vranov. To je trajna povezanost dveh ptic v par. Ljudje, ki na vse radi gledamo skozi svoje oči, govorimo o njihovem zakonskem življenju in večkrat jih kdo jemlje za vzor zvestobe. Vendar ptice pri tem vodi le nagon. Samec in samica, ki se na zunaj ne razlikujeta, se spoznata po obnašanju in oglašanju. Zadržujeta se skupaj, skupaj gradita gnezdo in ko samica leže, jo samec preskrbuje s hrano. Za mladiče skrbita oba. Zgodilo se je tudi, da ko je lovec ustrelil krokarja, planinsko kavko ali vrano iz para, je živa ptica še dolgo poletavala okrog ubitega »partnerja« in ga krakajoče klicala.

Vrani živijo do 12 let, v ujetništvu pa lahko dočakajo celo 20. V Sloveniji živi 9 vrst vranov.

Sorodne povezave:

Najnovejši mali oglasi