Deli s prijatelji
Mavrah

Aprila, zlasti pa maja, včasih v začetku junija srečujemo v naravi razne vrste mavrahov ali smrčkov. Družina Morchellaceae obsega pet rodov, za vse zaenkrat še nimamo ustreznih imen.

Med gobarji so dolgo veljali kot začetniki gobarske sezone prav smrčki. Danes je znanilka nove gobarske sezone povsem druga »gliva«, marčnica, ki se pojavi tudi sredi mile zime.

Mavrahi Vrste
Mavrahi po Vrstah

Poznavalci, pa tudi mnogi naši gobarji vedo za nevarne dvojnike smrčkov. To so tako imenovani hrčki, prvi med njimi se pojavi že konec marca, pomladanski hrček, smrtno nevarna goba. Površina njegove glave je zgubana v obliki zavojev in se ob betu loputasto konča. Smrčki imajo nasprotno značilno jamičasto površino glave ali kape, zato jih uvrščamo v jamičaste »glive«. Glava pri smrčkih preide neposredno v bet ali z veznim vodoravnim delom stene v obliki ozkega kolobarja. Glave smrčkov so pretežno rumene ali rjave barve, bet belkast, sicer pa so gobe votle.

Hrček - Ptychoverpa bohemica
Hrček – Ptychoverpa bohemica

V zadnjih letih smo poskušali na našem ozemlju ugotavljati posebno vrsto teh »gliv«, »kapičaste mavrahe«. V literaturi so uvrščeni v poseben rod, »mitrophora«, za kar še nismo poiskali ustreznega imena. V prevodu bi jim rekli »kaponosci« ali »kapičarji«. Ta rod obsega danes dve vrsti. Že A. Beg je v svoji knjigi »Naše gobe« iz 1923 leta enega od teh poimenoval »kapčasti mavrah«. To je danes mitrophora rimosipes, naš šifjasti mavrah, tudi imenovan turški mavrah.

Mitrophora  semilibera
Mitrophora semilibera

Na rod mitrophora smo gobarji postali pozorni zaradi razlik v stališčih mikologov. Eni priznavajo v tem rodu samo eno vrsto, to naj bi bil šiljasti smrček, Mitrophora semilibera (DC ex. Fr.) Lev., češ da je to odrasli, stari, zvončasti smrček. Ker imata oba značilen prost rob kapice, »kap«, ju združujejo pod skupnim imenom »semilibera«, kar pomeni »napol prost«. Drugi razlikujejo dve vrsti: Mitrophora rimosipes DC, šiljasti smrček, in Mitrophora hybrida Sow. ex. Grev. ali zvončasti smrček. Prvim avtorjem so vsa tri latinska imena sinonimi za eno »glivo«, drugi pa priznavajo dve različni vrsti.

To je bil povod, da skušamo na naših tleh ugotoviti, če rasteta tudi pri nas dva smrčka iz omenjenega rodu »kapičarjev« ali »kapčastih mavrahov«, kakor je zapisal A. Beg. Nekateri med nami celo štejejo ta rod med »nepristne smrčke« v nasprotju z drugimi »pristnimi«, kamor prištevamo že prej omenjene, ki so rumeni in vsi koničasti z različki, ki so rjavi. Obe vrsti opisujeta tudi Petkovšek in Stanič v knjigi »GOBE« iz 1965 leta.

Resnično smo naleteli na dva predstavnika tega rodu, sodeč že samo po poglavitnih oblikovnih značilnostih. Hkrati smo prišli do podatka, da je pri nas zvončasti smrček zelo redek, šiljasti pa zelo pogost. Preglednica podaja za sedaj zbrane primere in najdišča redkejše vrste. Pogostna vrsta, šiljasti smrček, je predvsem večji, redka vrsta, zvončasti smrček, je vedno majhen. Razmejitev med obema po velikosti je v poprečju nekako med 6 do 7cm.

Šiljasti smrček meri v višino od 6 do 17 cm (naši primerki), kapica je očitno manjša v primerjavi z zvončastim smrčkom. Bistvena razlika je tudi v velikosti in obliki beta. Bet šiljastega smrčka je zlasti v zgornji tretjini vzdolžno brazdast, sicer pa neenakomerno debel. Tik pod kapico je nekoliko širši, nato se zožuje in se proti dnu navadno močneje razširi, kot bi bil nekoliko nabuhel. Zunanja in notranja površina beta je pri obeh vrstah kot posuta z drobnimi, belkastimi zrnci, enake barve kakor bet. Značilnost tega rodu je posebna zraščenost kapice z betom. Od roba kapice se njena notranja stena kot duplikatura poševno dviguje k betu, se z njim zrašča in tako nastane pod kapico manjši ali večji prostor okoli beta kakor »kap« pri strehi. Pri šiljastem smrčku je zraslost kapice z betom približno na spodnji tretjini nad robom kapice, pri zvončastem nekje na polovici višine kapice. Trosni prah je olivno rumen, različen od zvončastega.

Mitrophora hybrida
Mitrophora hybrida

Zvončasti smrček je na hitro šiljastemu zelo podoben. V višino meri 4 do 7 cm, kapica je visoka 2 do 4 cm in skoraj toliko široka. Bet je nasprotno majhen, približno 4 do 5 cm dolg, toda značilno valjaste oblike. Trosni prah je okrasto rumen. Za naše kraje je po doslej zbranih podatkih značilno pojavljanje zvončastega smrčka v razmeroma ozkem časovnem obdobju, konec aprila in v začetku maja. Dobimo ga bolj v nižinah, po brežinah tekočih voda in na vlažnih tleh, kjer je dovolj humusa, ki je navadno pomešan z naplavljeno mivko. Praviloma najdemo obe vrsti v bližini jesenov in navadnega ligustra (Oleaceae), le eno najdišče je bilo na robu svetlega gozda, daleč od stoječih voda, vendar blizu jesena.

Zvončasti smrček, mitrophora hybrida, ki velja očitno za redko gobo, se le izjemoma pojavi v večji skupini. Navadno najdemo 2 do 4 primerke ali manj. Zvončasti smrček ima po dosedanjih podatkih ozko časovno pojavljanje, kar pa ne velja za šiIjasti smrček, ki raste še ves maj. Šiljasti smrček najdemo razen pod jeseni in ligustrom tudi v bližini starih barak in zavrženih desk.

Tako kakor drugi sta tudi ta dva smrčka votli gobi. Kadarkoli ju iščemo, ju ni nič kaj lahko odkriti med uvelimi cvetovi jesena, starega listja, podlesnimi vetrnicami in podobnim. Zato ju iščemo s počasnim korakom, še bolj nenavadno pritrjanje kapice na bet imata dva nadaljnja sorodna rodova, Verpa in Ptychoverpa. Za sedaj jih poznamo pod imenom smrčkovci. Prvi rod ima tri, drugi samo enega predstavnika. Rjava kapica je še najbolj podobna zaobljenemu naprstniku in se na bet pritrja na samem vrhu, tako da med betom in notranjostjo naprstnika, kapice, ostaja tesen prostor. Oblikovno se češki hrčkovec (Ptychoverpa bohémica) razlikuje od treh predstavnikov rodu Verpa po tem, da ima površino kapice močno zgubano v obliki drobnih vijug, medtem ko je kapica pri smrčkovcih navadno povsem gladka. Doslej so našli že vse tri vrste iz rodu Verpa, češki hrčkovec pa je verjetno izredno redek.

POMEMBNEJŠE GOBE, KI JIH LAHKO NAJDEMO MAJA

UŽITNE VRSTE

  • Bela ščitovka (Piúteus pellitus) V—VIII, ob bukovih panjih
  • Borovnik, borov goban (Bolétus pinicola) IV—V in X—XI, pod bori in jelkami
  • Gorska gostolistka, tirolka (Melanoléuca evenósa) IV—XI, planine, gorska travišča
  • Jurjevka, prusnica, majniška kolobarnica (Calócybe gambósa) IV—VI, gorske planote
  • Koničasti smrček, mavrah (Morchélla cónica) IV—VI, gozdovi, poseke, žive meje
  • Ovčarka, slinavka (Suillus granulátus) V—X, pod bori, apnenčasta tla
  • Poljski kukmak (Agáricus arvénsis) V—X, travniki, poljane
  • Čokata mušnica (Amanita spissa) V—X, listnat in mešan gozd (nevarnost zamenjav!)
  • Škrlatna čašica (Sarcóscypha coccínea) (XII) III—V, med dračjem na vlažnem
  • Užitna rdečelistka (Rhodophyilus clypeátus) V—VI, travišča v Slivnikih
  • Užitni smrček (Morchélla esculénta) V—VI, brežine ob tekočih vodah, sadovnjaki
  • Vrtni smrček (Morchélla horténs¡s) IV—V, humozna tla, vrtovi
  • Zgodnja gostolistka (Melanoléuca cognáta) IV—VIl, obrobja gozdov
  • Žilnata čašica (Disciótis venosa) IV—V, brežine ob tekočih vodah

POGOJNO UŽITNE VRSTE

  • Prava tintnica (Cóprinus atramentárius) IV—X, odlagališča ipd.
  • Sljudnata tintnica (Cóprinus micáceus) IV—X, organsko bogata tla ipd.

STRUPENE VRSTE

  • Orjaški hrček (Maublancomyces gigas) IV—V, ob in na panjih iglavcev
  • Pomladanska mušnica (Amanita verna) V—IX, hrastovi gozdovi
  • Rdečkasta razcepljenka (lnocybe patouillardii) V—VI (—VIII), grmovje, parki, poseke
  • Velika rdečelistka (Rhodophyllus sinuatus) VI—XI, svetli hrastovi gozdovi