Deli s prijatelji
Vrt v zgodovini
Vrt v zgodovini

Krajinska arhitektura, ki jo označujemo s pojmom vrtna umetnost, je stroka in dejavnost, katere predmet je načrtovanje in oblikovanje krajinskih struktur, sem prištevamo tudi vrtove in parke. Vrtna umetnost je materialno zgodovinska dediščina, ki ima velik družbeni pomen.  S svojimi ambienti tvori vrt okolje z zelo pomembnimi kulturnimi spomeniki, ki imajo zgodovinski, vzgojni, turistično vzgojni pomen ter so pomemben element rahljanja, členitve v mestu.

Vrtna umetnost se začenja pri Egipčanih. Glavni vpliv na nastanek vrtov imajo ekološke silnice: kruto sušno podnebje s pomanjkanjem vode. Vrtna arhitektura je nastajala sredi likovnega sistema, ki se je kazal v strogem geometrijskem oblikovanju namakalnega sistema s poudarjenimi linearnimi in kvadratastimi potezami. V Egiptu se je rodilo t.i. geometrijsko oblikovanje, kjer je voda kot pogoj in kasneje simbol življenja osrednji in najpomembnejši motiv v vrtu. Ne samo, da je rastlinstvo razvrščeno po geometrijskem načelu, ampak se pojavlja simetrično z doslednim ponavljanjem drevorednih elementov, ki imajo izključno koristen namen.

Bogata oblikovalska morfologija Egipta se je razlila v dveh smereh. Prva je potekala prek starega Irana, se razširila v Mongolijo, Kašmir, Indijo do Iberijskega polotoka. To smer označujemo s skupnim imenom »islamska tvornost«. Druga smer pa je segala prek grške in rimske antike na evropska tla in se zaključila z renesančno in baročno vrtno umetnostjo. Islamska vrtna umetnost s štiridelnim vrtom je ustvarila arhetip vrtnega oblikovanja v Perziji. Na oblikovanje vrtov v islamski tvornosti vplivajo podnebne razmere, stroga asketska ideologija, ki ji je osnova Koran in iz tega izhajajoč ustvarjalni družbeni krog. Za islamski koncept vrta je značilna dvojnost, ki izhaja iz strogega geometrijskega oblikovanja vsega neživega, gradbenega na eni strani, ter popolne sproščenosti vsega živega materiala, rastlinja na drugi. Iz tega obdobja je ohranjenih še veliko objektov. Vrh islamskega oblikovanja je Tažj Mahal v Indiji. Vpliv islamske tvornosti je segal tudi na Iberijski polotok in dosegel svoj vrh z oblikovanjem vrtov v Alhambri in Generalife (oboje Andaluzija, Južna Španija).

Drugi tok v vrtnem oblikovanju se je začel z antiko, pri čemer grška vrtna arhitektura ni ohranila prav ničesar, kar je pogojeno s strogo namembnostjo porabnih javnih prostih površin in strogo odmerjeno družbeno vrednostjo, ki izhaja iz askeze.

Rimska antika se je oplajala v grškem bogastvu, mitologiji, filozofiji, arhitekturi. Rimljani so imeli dobro organiziran stanovanjski prostor in visoko razvito vrtnarsko tehniko. Rim je prvič neločljivo povezal hišo z vrtom. Villa Rustica (nastala je iz Res Rustica) se je razvila v kompleks z različnimi funkcijami prostora in s členjeno rabo prostorov v zunanjosti, ki se imenuje Villa Urbana. Mik take vile je bil dekorativen videz cvetlične gredice in striženi elementi zelenja, za katere je skrbel topiarius, glavni vrtnar, vodno arhitekturni elementi, kipi in plastike ter umetno ustvarjene pečine (grotti). Take Villa Urbana z vsemi tipi: atrijski, peristilni in vrt (xystus) je Hadrijanova vila v Tivoliju pri Rimu.

Nadaljnji razvoj v tej smeri je zavrl srednji vek. Samo ob samostanski arhitekturi se je oblikovala dokaj obsežna in pestra klausterska vrtna umetnost. Klauster, ki je praviloma odprto zaprt prostor, je razdeljen na štiri dele, kar je nasledek stika umetnosti te vrste z islamskim svetom prek mavrske kulture in križarskih vojn. Na stičišču štiridelnega vzorca je vodnjak ali manjši vodni motivi. Vsebina klausterskega vrta je zelo poenostavljena, kot je tudi sam vrt oblikovan v preprostih geometrijskih vzorcih. Sprva so gojili zelišča in dišavnice, katerim so se kasneje pridružile še cvetlične gredice. Na Hrvaškem so ohranjeni klausterski vrtovi ob frančiškanskem in benediktinskem samostanu v Dubrovniku ter ob samostanu v Trogiru.

Obdobje, ki je sledilo mračni dobi srednjega veka, je zapisano v zgodovini z razcvetom gospodarske in politične moči aristokracije, ki se je okrepila v majhnih mestih. Italija z množico manjših mest ter z bogato gospodarsko in politično močjo aristokracije, ki se je oplajala v grški in rimski antiki, je postala center, v katerem so tri stoletja nastajale nove likovne zamisli na področju arhitekture, kiparstva in slikarstva ter vrtne umetnosti. To je obdobje, ko so bila v Italiji na vrhuncu svojega razvoja mesta, kot so Parma, Rim, Firence itd. Prav Firence so zaradi vrtne umetnosti najpomembnejše, saj so tam uredili največ renesančnih vrtov. V mestih so nastajale reprezentančne vile, na podeželju pa poletni dvorci ob hkratni zasnovi parkov in vrtov ter ob naslonitvi na antične zglede. Renesansa je stavbo organsko povezala z vrtom. To je prvi storil Bramante (1444-1514), ko je z veličastnim stopniščem povezal vatikansko palačo z Villo Belvedere. Ta način Bramantejeve zasnove belvederskega dvorišča je postal nov način oblikovanja vrtnega prostora na pobočju, kjer je izrazito poudarjen pogled na mesto.

Renesančni vrtni ambient praviloma sestavlja več med seboj ločenih delov, ki so neodtujljiva celota vrta. Vrtni parter je bil sestavljen iz striženih elementov vedno zelenega rastlinja, bogatih oblik vode v mirujočih in dinamičnih oblikah (vodna zrcala, vodometi, kaskade). Obvezna sestavina renesančnega vrta so bila veličastna in monumentalna stopnišča ter gozdič (bosco, boschetto) kot poskus uravnovešenja med geometrijskim vzorcem znotraj vrta in organskega reda v oblikovanju narave. Po antičnem vzoru je bilo v renesančnem vrtu veliko skulptur, in sicer po mitoloških motivih, in drobnih arhitekturnih detajlov, kot so umetno ustvarjene pečine (grotti), majhnih otočkov (isolotto), skrivnih vrtov (giardino segreto), ki so zatočiščna sestavina vrta, ter zeleno gledališče (teatro verde). V Firencah, kjer je nastalo največ renesančnih vrtov (kar lahko pripišemo posebni geografski in podnebni legi tega mesta), je tudi zdaj največ ohranjenih vrtov. V večini so se ohranili ob vilah z dominantno lego na pobočju, kar je izrazit nasledek Albertinijeve doktrine, ki poudarja pomembno vlogo razgleda na mesto, krajino, morje ipd. (Leon Battista Alberti je leta 1452 izdal prvi priročnik za oblikovanje vrtov z naslovom De Re Aedificatoria)

Med ohranjenimi objekti v Toskanski kotlini velja omeniti samo nekatere, kot sta npr. Villa Castello v Fiesolah in Villa Gamberaia, ki je najbolje ohranjen objekt toskanske renesančne vrtne umetnosti. Giardini di Boboli je največji renesančni vrt po površini, meri 45.000 m2, medtem ko ima Villa Marlia verjetno najlepše zeleno gledališče, kar so jih naredili v 17. stoletju v Italiji. Vrt ob Villi Garzoni v Collodiju je najbolj nenavaden vrt; v njem se namreč mešata renesančni in baročni stil.

Renesansa zunaj Italije se je najmočneje uveljavila v Franciji, in sicer v dolini reke Loire. Najpomembnejši ohranjeni objekti so Chenonceaux, Fontainbleau in Villandry. Z renesanso se je začel proces novega oblikovanja dvorcev na zemljiščih brez ovir, kjer jih je bilo mogoče graditi s pravilnimi zasnovami in v neposredni povezavi s stavbo ustvariti vrt oziroma park. Ta proces se je v baroku nadaljeval tako, da je postala formalna vez med dvorcem in vrtom še bolj poudarjena s skupno osjo kot glavno nosilko kompozicije.

Barok je največja in velikopotezna manipulacija z odprtim prostorom. Največje baročne zasnove so nastale v Franciji, kjer se je absolutistična moč vladarja kazala zlasti v vrtni arhitekturni umetnosti. Osrednja moč države je odsevala skozi velikopoteznost in strukturno bogastvo parkovnih zasnov. Ideja absolutnega se je izražala v glavni osi, na katero so se navezovale prečne osi po hierarhičnem načelu. Vzdolž glavne osi je bil najpomembnejši pogled, ki se je izgubljal v naravo. Vse prečne osi so bile nosilke novih motivov, ki so se imenovale glede na funkcijo ali pa po glavnih sestavinah:  po vodi, cvetju, … Parter je bil praviloma zasnovan in ubran na en motiv, ki pa se je pojavljal v pestrih izvedbah. To so znani Parterre de broderie, d’eau, de gazon, parterre fleuriste … Vzorci so bili oblikovani na osnovi črte, ki je tvorila bogate arabeska forme, te pa so sestavljali striženi elementi iz vedno zelenega rastlinja (pušpan). Pomemben sestavni del je bil tapis vert, tj. tratna ploskev, ki je bila namenjena izključno igram z žogo. Parter je po navadi obdajal bosquet, naslednik bosca, ki je bil nosilec številnih zaključenih prvin, kot so saloni, gledališča na prostem. Baročni vrt je namenjal posebno pozornost vodi, ki se je s pomočjo znanja o hidravliki pojavljala bodisi v vodnih parterjih ali v obliki vodometov in kaskad. V vrtu je bilo precej skulptur iz antične mitologije. V razvoju baročnih kompozicij je imel izredno vlogo André Le Notre kot izjemna oblikovalska osebnost. Proslavil se je z deli kot so Vaux le Vicomte, Versailles, Chantilly. Ti dvorci z baročno zasnovanimi vrtovi so ohranjeni še danes.

Baročne zasnove so se zunaj Francije najbolj uveljavile v nemško govorečih deželah v Nemčiji, Avstriji ter v Skandinaviji. Med zgledno obnovljene objekte sodita Herrenhausen v Hannovru in Brühl pri Kölnu. V Avstriji je najbolj znan Schönbrunn na Dunaju. V drugih deželah Evrope so baročne stavbe bolj ali manj osamljeni primeri. Ena redkih ostalin te vrste je dvorec Dornava, ki je eden najmogočnejših primerov baročnega dvorca pri nas. Baročna vrtna arhitektura je v bistvu izčrpala vse potenciale v formalnem oblikovanju. Tako se v bistvu s to dobo konča t. i. geometrijsko oblikovanje, pri katerem vse forme izhajajo iz geometrijskih oblik: črte, trikotnika, pravokotnika. Geometrijsko oblikovanje, ki se je rodilo pri ljudstvih Egipta, je doseglo vrh in vzpon z baročno vrtno umetnostjo.

V vrtno zgodovino sodi predstavitev t. i. krajinskega angleškega sloga, ki je vrh organskega oblikovanja v Evropi. Poleg angleškega organskega oblikovanja poznamo tako oblikovanje tudi pri ljudstvih Kitajske in Japonske, ki se razvijajo samostojno in neodvisno drug od drugega. Zaradi obsežnosti materije in bogate dediščine vrtne umetnosti Kitajske in Japonske pa bi bilo krivično omeniti samo del ene ali druge. Zato bi o podrobnejšem razvoju omenjenih dežel pisali kdaj drugič. Povrnimo se h krajinskemu slogu. V začetku 19. stoletja renesančni oziroma baročni vrtovi niso bili več vzor za oblikovanje. Čas, v katerem se je razvilo krajinsko oblikovanje, je neločljivo povezan z dobo industrializacije in prevlado Velike Britanije na morju. Ob nekontrolirani sečnji in s pojavom velikih deželnih posesti se je rodilo gibanje, ki je ponovno oživilo antično pastoralno krajino. Velikanske površine so spremenili v pašnike za ovce; te pa so morale biti zagrajene, kar je predpisoval tudi zakon o ograjevanju. Prav taka ograjena krajina je ponujala novo sintezo prostorskih, ekonomskih in socialnih silnic, k čemur sta veliko prispevala angleška poezija in slikarstvo.

Charles Bridgeman je razvil t. i. sistem ha-ha, to je sistem jarkov, ki onemogočajo, da bi ovce prišle na druga področja, dopuščajo pa nemoteno vizualno dojemanje okoliške krajine. Bridgemanovo delo so nadaljevali: William Kent, Lancelot Capability Brown, Humphrey Repton. Med njimi je izstopal L. C. Brown, ki je najpomembnejša osebnost angleškega krajinskega sloga; proslavil se je z Blenheimom. Njegovo puristično oblikovanje je najčistejši izraz organskega krajinskega sloga, katerega značilnost so skrajno reducirano gradivo, kot so drevesne skupine, velik delež vodne površine in modelirane tratne ploskve. Za angleški krajinski slog je značilna odsotnost vsake geometrije. V njem prevladuje popolna asimetrija, vegetacija je naravne rasti. Z odstranjenim grmovnim slojem je izrazito poudarjena horizontalna členitev, pri čemer je pomembna vloga tratne in vodne ploskve.

V angleškem vrtu je poudarjena monokromatska vloga zelenja, prevladujejo različni odtenki zelene barve. Posamezni samostojni prostori oziroma segmenti vrta so dokaz, da je kitajska vrtna umetnost vplivala na krajinski slog. Posamezni arhitekturni dodatki mozaično sestavljajo vrt v celoto: to so razni templji, mošeje, mostovi ipd. Večina vrtov, oblikovanih v geometrijskem slogu, je bila zaradi krajinske preobrazbe uničenih. V vrtnem oblikovanju pa je ta veja odmevala tudi v drugih državah Evrope, le z razliko, da so, denimo, Nemci starim baročnim zasnovam dodajali nove v stilu krajinskega oblikovanja. Dva značilna predstavnika takega oblikovanja sta Schwetzingen in Nymphenburg.

Naslednje stoletje je v vrtnem oblikovanju prehodno obdobje, ki ga označuje odsotnost čistih stilnih slogov. Z vdorom eksotičnega rastlinja doživlja krajinsko gibanje odklone preko teorije slikovitosti. Po tej teoriji posamezna rastlina prevzame vodilno vlogo v vrtu. Zato sta za 19. stoletje značilna zbirateljski in cvetlični vrt, njuno nasprotje pa je arhitektonski vrt, pri katerem je bilo opaziti prizadevanja za ponovno oblikovanje vrtov v geometrijskih formah. Za obdobje pred 20. stoletjem je značilno, da se je končalo v konfliktu med oblikovanjem v arhitekturnem na eni ter cvetličnim na drugi strani.
20 stoletje je prineslo malo novega v oblikovanju vrtov. Prispevek naše dobe se bo v zgodovino vrtne umetnosti zapisal z urejanjem velikih mestnih parkov, kjer je poudarjena socialna razsežnost prostora. Parki pa niso last samo privilegiranih slojev, ampak sodijo k anonimni množici, ki vidi v parku prostor, išče v njem utehe, razvedrila in sprostitve.

Vrt in narava
Vrt in narava

Lepi vrtovi in narava

I.

Vrtovi niso od včeraj, da bi jih smeli imeti za del narave ali kar za naravo samo. Če jih zasledimo že v zelo starih civilizacijah in če nam etimologije njihovih imen v raznih jezikih pokažejo, da so okrasne vrtove radi primerjali paradižu, to sicer še ne pomeni, da so imeli vrtovi vedno in povsod enak pomen. Lahko pa pomeni, da je vztrajala neka nuja, ki je venomer narekovala oddelitev nekega prostora za poseben užitkarski namen. Povsem napačno bi se bilo zadovoljiti z evolucijsko razlago, po kateri naj bi se okrasni vrtovi postopoma razvili iz uporabnih (zeliščnih, zelenjavnih vrtov, prav tako pa tudi sadovnjakov). Take evolucije nikoli ni bilo, nikoli se ni zgodilo, da bi lastniki vrtov začeli vnašati med solato in korenje še malo estetike. Še celo v tistih vrtovih, ki jih je obšla kulturna zgodovina vladajočih razredov, se pravi v kmečkih vrtovih, se to ni zgodilo. Če v kmečkem vrtu najdemo okrasen element (npr. cvetlično gredico), ga najdemo vedno ločenega, vedno je odrinjen na rob vrta ali pa sploh stoji bolj sam zase. Eno in drugo ne gre skupaj: lahko je sicer oboje v istem vrtu, toda vedno tako, da je ločeno. Evolucionistična razlaga bi v svoji absurdni konsekvenci pomenila, da so rože dobesedno posejane med peteršilj ali repo. Z drugimi besedami: o okrasnem vrtu govorimo le tako, da ga postavimo v kontrast z uporabnim, da ga torej zapremo samega vase. Okrasni vrt, ta zemeljski paradiž, pridobimo tako, da ga najprej zapremo in ločimo od sveta (kar sicer še ne pomeni, da ga zato nujno ogradimo pred sosedi in tujci). Če so v kmečkih vrtovih okrasni elementi odrinjeni na rob, je pri okrasnih vrtovih vladajočih razredov nasprotno: tam je zelenjava tista, ki je skrita med štiri zidove.

Nuje, ki je skozi zgodovino narekovala in ki še vedno narekuje urejanje okrasnih vrtov, na tem mestu ne bomo razčlenjevali, pač pa si dovolimo in užitek, ki ga obljublja hortikulturni pojav, zaznamujmo z dovolj splošno oznako: oko si na vrtu odpočije. To so ugotovili že zdavnaj pred »industrijsko eksplozijo«. Zato je očitno zmotno razširjeno mnenje, da si v vrtu odpočijemo od vsega rompompoma in sive nesnage. Če bi šlo le za to, bi bil užitek v gošči enakovreden užitku v npr. parku ob Versaillesu, in če bi šlo le za to, bi se lahko neizmerno čudili, zakaj si je moralo oko odpočiti v parkih že takrat, ko še ni bilo industrije in podobnega. Zato bo že vsakdo uganil, da si oko odpočije v okrasnem parku na način, ki mu evropska tradicija pravi estetsko ugodje. Nemara si v lepem vrtu večinoma bolj »vsestransko« odpočijemo kot pred lepo sliko. Toda če je estetsko doživljanje vrta v osnovi vizualno, je lep vrt vsekakor bližji lepi sliki kot neomadeževani naravi. Potemtakem je lep vrt artefakt (umeten izdelek), in počitek očesa, s katerim se pri tem srečujemo, je povzročen na neki določen način s tem artefaktom. Toda pri tem moramo biti nekoliko natančnejši. Če nam vrt omogoči »estetsko ugodje«, zaradi katerega si naše oko (z njim pa še mi sami) odpočije, se to zgodi le v mejah tiste estetike, ki si je za svojo nalogo zadala, da bo njen učinek odpočitek. Ni pa vsak artefakt tak, da se nujno povezuje s tem učinkom. Če je sodobna umetnost s svojimi »estetikami grdega« in drugimi sredstvi skušala tako ugodje odpraviti in če le mogoče oko še frustrirati, pa tega ne moremo trditi za hortikulturo. Nikoli še nisem slišal, da bi nekdo skušal napraviti grd vrt. Vrtna estetika ostaja tradicionalna. Prav to pa nas opozarja, da ima vrt kot umetnina poseben status.

Njegova pomirjajoča estetika je odpornejša, prevrati in revolucije v umetnosti se izogibljejo vrtov. Tega konservatizma hortikulturne estetike pa ne kaže pripisovati kaki nad zgodovinski človeški potrebi po lepem vrtu, saj je odgovor na dlani: vrt ima v razredni razdelitvi družbe drugačen status kot slike, književnost ali glasba. Pesmi lahko piše vsak, kdor ima kos papirja in pero, če ne štejemo talenta, ne more pa vsak na svojem izvajati takih radikalnih posegov v pokrajino (kot so npr. spreminjanje toka rek, sekanje gozdov, presajanje »odraslih« dreves z drugega konca sveta itn.), ki so potrebni, da tam nastane vrt. Vrt je najbolj »kraljevska« zabava od vseh umetnosti, kot tak pa ostaja ustrezno odvisen od tradicionalne estetike.

Druga stran tega njegovega blišča pa je, da je njegov razvoj ustavljen. To bi ugotovili, kakor hitro bi hoteli postaviti vrt. Novega, sodobnega ne bi mogli narediti, zato bi se zatekli k posnemanju starega (kar pomeni, da bi mu morali dati celo nekaj patine), toda ob tem bi ostali nezadovoljni. O tem se lahko hitro prepričamo, če pogledamo novodobne vrtove, ki nočejo posnemati starih: živi dolgčas.

To, da je hortikultura v svojem razvoju (vsaj v trenutni zgodovinski konstelaciji) nekako blokirana, ima svoje učinke tudi v naših vrtičkih.

Pojem hortikulture je še toliko bolj obsojen na groteskno deformacijo, obdelovanje vrtičkov pa na klišeje.

II.

Če pa je vrt artefakt, ga je treba gledati, to pomeni: brati – kot artefakt, torej načeloma enako kot sliko, arhitekturo ali pa kar célo mesto. Tako branje zahteva šolano oko, hkrati pa velja, da je (estetsko) šolanje očesa podvrženo določeni krotitvi očesa. Pri tem se ne bomo spuščali predaleč. Krotitev bi bila v tem, da (ukročeno) oko vidi nekaj zato, da ne bi videlo nečesa drugega. Primer: estetsko naravnano oko, ki na vrtu počiva, vidi estetski artefakt, da ne bi videlo postopkov nastajanja vrtnega estetskega učinka. Tako lahko trdimo, da bi hipotetično vesoljsko bitje, ki bi se spustilo v park, sploh ne opazilo, da gre tam za artefakt. Sploh ne bi opazilo produkcije, ki stoji za vrtom kot izgotovljenim, pa tudi estetskega ugodja ne bi doživelo, saj ga vse skupaj »ne bi zadevalo«. Namesto vesoljskega bitja si lahko izberemo tudi manj oddaljen, čeprav premaknjen primer. Ko se je Francesco Petrarca v 14. stoletju proti tedanjim običajem povzpel na goro Mont Ventoux blizu Avignona, na vrhu pač ni, tako kot mi, občudoval razgleda in se raznežil nad domovino (čeprav ga radi štejejo za prvega modernega moža). Petrarca je pobožno odprl knjižico Avguštinovih Izpovedi in »kot po naključju se mu oko ustavi pri stavku v desetem poglavju: »ln spet drugi ljudje so veliko potovali, občudovali so visoke gore in prostrane morske valove, mogočne hrumeče reke in ocean in nedoumljiva pota zvezd, in pri vsem tem so pozabili na svojo dušo« (J. Burckhardt, Renesančna kultura v Italiji). Petrarcovo oko je torej videlo drugačne stvari kot naše in če je morebiti občudovalo naravo, jo je občudovalo skoz knjigo. »Lepote narave« je bilo torej treba šele odkriti, treba je bilo izšolati oko. To pa se je zgodilo v neki zgodovini, to je bilo »zgodovinsko dejanje«. Zato niso nič naravnega in tudi uživanje v njih ni naravno.

III.

Konec koncev je vsak pogled šolan in sicer v pomenu, da je oblikovan. Šolan je toliko, kolikor odstopa od »naravnega pogleda«, »naravni pogled« pa je vedno fikcija. Človek ni nikoli zmogel naravnega pogleda. Skratka: pogled je šolan tudi takrat, ko se ni estetsko krotil in usmerjal in ustavljal na estetskih predmetih.

Minimalen zgled šolanosti pogleda predstavlja – kar zadeva lepe vrtove – popularno (tj. ljudsko) razlikovanje med »formalnimi« in »naravnimi« vrtovi oziroma parki. Vsak opazi razliko med vrtom, v katerem je »vse simetrično«, »vse obrezano«, »vse izumetničeno«, ter med vrtom, v katerem je »vse naravno«. Ko govorimo o prvem, pri tem mislimo npr. na versajski ali schonbrunnski park, ko pa govorimo o drugem, pa na katerikoli park, kjer ni opaziti formalizma in arhitektovega posega. Pri tem pravimo, da je prvi vrt »umeten«, drugi pa »naraven«. Ker pa je duh našega časa na strani narave (po ideološki paroli, da ima narava vselej prav), je prvi tip vrta, ki je dojet kot nasilje nad naravo, deležen znatno manj popularne naklonjenosti kot drugi.

Zaradi nas ima narava lahko tudi prav – kar hočemo reči, je le, da ni drugi tip vrta nič bolj naraven od prvega. Kar prikazujemo kot naraven in neprisiljen vrt, je večinoma vrt, ki so ga skonstruirali klasicisti v drugi polovici 18. stoletja. Njihov estetski ideal je resda bil posnemati naravo, toda to ni bila narava nasploh, temveč čisto določena narava, namreč narava, kot so jo prepoznali v artefaktih antične Grčije in Rima. Zgodovina tudi dokazuje, da so formalni vrtovi starejši od neformalnih (tu spet vidimo nesmisel evolucijske razlage). To pomeni, da je bilo treba tisto, kar se danes prikazuje naivnemu očesu kot nedotaknjena narava, šele odkriti, šele proizvesti. Klasicističen vrt (pozneje pa tudi romantičen), ki so ga Angleži poimenovali »landscape garden«, tj. krajinski vrt (nekaj od tega lahko vidimo v Volčjem potoku ob jezercu), je naraven prav tako malo, kolikor so naravni artefakti drugih klasicističnih umetnosti. Za slednje pa bi si upal le malokdo trditi, da so naravni.

Estetski program klasicizma sicer zahteva, da mora umetnost posnemati naravo, toda hkrati dodaja, da naj jo umetnost dopolnjuje. Za klasicističnega arhitekta pomeni posnemanje narave, da mora svoj poseg v vrt prikriti: naravni material, ki je tam, kamor bo postavljen vrt, je treba predelati tako, da se bo narava spremenila v lep vrt (lepši kot je narava v svoji naključnosti), a hkrati tudi tako, da posega ne bi bilo opaziti. Iz tega pa sledi, da je v določenem pomenu ta »naraven« vrt celo manj naraven od formalnega, saj se je morala arhitektova veščina potruditi do mere, da je prikrila svoj umetelen poseg v naravo. Tam, kjer stoji klasicističen vrt s svojimi »naravnimi linijami«, je bilo treba naravni dispozitiv korenito predelati (sedaj to naredijo z buldožerji) in sicer po natančnem optičnem načrtu, katerega uresničitev sprehajalcu omogoči, da se mu na vsakem koraku odpira primeren (tako rekoč idealen) pogled na vse strani. To narediti pa ni majhna stvar. Tako za konec lahko damo še en zgled ukročenega očesa: oko, ki vidi naravo tam, kjer je klasicističen artefakt.

O vrtnem urejanju
O vrtnem urejanju

O vrtnem urejanju, ki to ni

Zgodovina vrtne umetnosti je stara toliko kot človeštvo samo. Vrt se je, kot del neposrednega človekovega okolja in kot nepogrešljiv spremljevalec in dopolnilo arhitekturne tvornosti, pojavljal v vseh zgodovinskih obdobjih in pri različnih narodih. Njegova zgodovina je pisana in bogata. Vrtovi so bili vedno, pa naj so bili veliki ali majhni, obsežni ali neznatni, odsev kulturnih dosežkov določene dobe in izraz človekovega načina življenja. V nasprotju z drugimi umetnostmi ima vrtna umetnost svoje značilnosti, ki so povezane z dejstvom, da pri oblikovanju vrtov poleg človeka sodeluje tudi narava, ki mu da ustrezno podobo šele po določenem času.

Vrt nas spremlja tudi danes: ni več privilegij posameznikov, ampak potreba družbe, ki v vrtnem prostoru, pa naj bo javen ali zaseben, išče nenehnega stika z naravo, se vanj umika pred bremeni vsakdanjega življenja in z njim bogati svoje grajeno okolje. Vrt ni več le slika, ampak vedno bolj postaja prostor, v katerem tudi prebivamo in živimo.

Pri vseh teh ugotovitvah se zdi pomembno ugotoviti, kakšno mesto pripisujemo vrtnemu oblikovanju pri nas.

Že bežen pregled javnih zelenih površin v urbanih središčih kot tudi vrtov ob zasebnih hišah dokazuje, da imamo Slovenci do njega neizoblikovan in nejasen odnos. To še predvsem velja za ureditve zasebnih vrtov, ki v glavnem temeljijo na pisanem izboru posameznih, zelo dekorativnih rastlin, ki pa kot celota vizualno ne delujejo niti skladno niti urejeno. Za vrtove je značilno, da nastajajo na podlagi medsebojnega posnemanja, urejeni so brez domišljije in notranje povezanosti, oblikovalsko bogatih rešitev ni ali pa so redke. Značilen je tudi neusklajen izbor rastlin, ki izstopa še posebno tam, kjer se oblikovano okolje srečuje z naravnim. Tudi v samem vrtnem prostoru se srečujemo z neverjetnimi kombinacijami, ki izkazujejo docela neizoblikovana merila pri izboru rastlin. Tako se nemalokrat dogaja, da sta si sosedi srebrna smreka in domača hruška in da imajo vrtnice za ozadje čebulo in korenje z zelenjavnega vrta. Nasploh je značilno, da povezujemo vrt, zaradi stoletne tradicije, zgolj s pridelovanjem sadja in zelenjave, medtem ko nas skoraj ne zanimajo druge njegove možne uporabe. Poznamo še »okrasni vrt«, ki ga omejujemo predvsem na vhodni del, kjer ima nalogo dekoracije in vzbujanja občudovanja mimoidočih.

Da je vsemu temu tako, lahko pripišemo trem dejavnikom. Prvi izhaja iz dejstva, da imamo zelo skromno vrtno arhitekturno dediščino, ki nam tako ni mogla biti v pomoč pri izoblikovanju nekega splošnega odnosa do te vrste človekove dejavnosti.

Še do tiste dediščine, kolikor je je, imamo zelo nemaren odnos, saj so vrtni objekti, ki bi jih bilo treba obnoviti, zaraščeni ali pa jih sploh ni več. Ob rekonstrukcijah zgodovinskih objektov pa nam je obnova najbližje okolice, ki je nekoč dajala objektu polno veljavo, zelo tuja. Nimamo torej tradicije, iz katere bi lahko izviral naš odnos do spomenikov vrtne umetnosti in ki bi hkrati predstavljala osnovo za potrebo po nenehnem in kakovostnem razvijanju te dejavnosti.

Drugi dejavnik, ki ima pomemben delež pri razvoju vrtnega oblikovanja, je arhitektonska zasnova hiše. Vrt nastaja vedno v povezavi s hišo in od lastnosti hiše je odvisna duša vrta. Te najgloblje povezave sta vrt in hiša deležna pri vzhodnjakih, kjer je vrt življenjska potreba, tako zaradi fizične lepote kot zaradi svoje poduhovljenosti in kjer nobena hiša ne velja za dovršeno, dokler je ne obdaja vrt.

Slovenija je po eni strani preplavljena z univerzalnim tipom stanovanjske hiše, ki vztraja že desetletja, vse več pa je modernih gradenj čudnih in vesoljskih oblik stanovanjskih hiš. Na žalost se mnogokrat ne eno ne drugo ne vključuje v krajino, ne ustreza funkcionalnim niti estetskim načelom in zanika celotno bogastvo arhitekturne dediščine, ki se nam ponuja v različnih tipih slovenskih kmečkih hiš, od koder bi lahko črpali veliko bolj izvirne in bogate ideje.

Poleg tega ima taka hišna zasnova tudi povsem odtujen odnos do vrta. S tem, ko sta nivoja vrta in stanovanja močno ločena, je odstranjen osnovni dejavnik, ki bi pripomogel k zbliževanju vrta s stanovanjem. To bi omogočilo tudi mnogo novih in bolj kakovostnih vrtnih zasnov.

Zato je vrt še nadalje samo predmet opazovanja, urejanja, skrbi in dela, nikakor pa ne bivanja. Vrt in hiša stojita vsak zase, govorita vsak svoj jezik, sta nepovezana in odtujena.

Tretji dejavnik, ki ga nikakor ne smemo izpustiti, pa je dejstvo, da urejanje vrtov v večini primerov prepuščamo ljudem samim, njihovi kulturi, znanju in izobrazbi. Že z drugih področij je znano, da je za kakovosten razvoj oblikovanja potrebno precej časa in naporov, na področju vrtnega oblikovanja, kjer nimamo niti tradicije, pa še nekoliko več. Dokler se bo vrtno oblikovanje odvijalo po okusu povprečja in bo temeljilo predvsem na posnemanju in slabem okusu, tako dolgo še ne moremo pričakovati pomembnejših premikov v kakovosti. Dvigniti moramo raven iznad golega ljubiteljstva rastlin, ki še ni nikakršen porok za kakovost. Kaj vrtno oblikovanje ni, vemo, čeprav bo marsikateri ljubitelj, ki je ponosen na svoje botanične zbirke, razočaran in užaljen. Načrtovanje vrtov temelji na postopnem delu, ki vključuje natančne analize območja ureditve in potreb prihodnjih uporabnikov. Ob upoštevanju tega se prične oblikovalsko delo, ki s pomočjo osnovnih prvin, kot drevjem, grmovnicami, vodo, tlaki, stopnišči, spremembami reliefa itn. in oblikovalskih zakonitosti, ustvari urbano okolje, ki bo služilo svojemu namenu.

Kako napačno pojmujemo vrtno urejanje, dokazuje dejstvo, da se obračamo k vrtnemu oblikovalcu šele takrat, ko smo se o vsem že sami odločili in nas zanima samo še saditev rastlin.

Nasploh je za nas značilna ta degradacija vrtnega urejanja na sajenje rastlin, ki so v večini primerov postale edini cilj vrtne ureditve.

V resnici pa so rastline poleg vode, trate, peska, kamna, lesa itd. le eno od sredstev, zastopane sicer res v največji meri, ki jih v vrtnem oblikovanju uporabljamo za dosego določenega cilja.

Skratka, urejanje neposredne človekove okolice je kompleksen proces, ki je uspešen takrat, kadar je rezultat načrtnega in zavestnega oblikovalskega dela, ki ima za cilj ustvarjanje kakovostnih ureditev.

Sestavek je nastal z namenom, da bi opozorili na stanje, ki ga zasledimo pri nas na področju vrtnega urejanja in z željo, da bi to stanje spremenili. Njegove glavne ugotovitve bi lahko strnili v naslednje: Vrtni prostor, javen ali zaseben, ima pomembno vlogo v vsakdanjem življenju. Žal lahko opazimo, da zaradi različnih vzrokov ni posebno kakovostno oblikovan in celo odtujen človeku. To dokazuje, da smo Slovenci na tem področju še dokaj skromno razgledani.

Užitne rastline
Užitne rastline

Užitne rastline vrt – hiša

Hrana postaja vse dražja, vse več nam je na voljo gensko spremenjene hrane in industrijske pridelave (ki na žalost stremi le k večji kvantiteti namesto boljši kvaliteti) . Zato je domača pridelava sadja, zelenjave in začimbnic vedno bolj dragocena. To spodbuja k razmišljanju, kako bi svoje gospodarstvo oskrbeli s temi pridelki, vendar na način, ki ne bi razvrednotil naših dosedanjih prizadevanj za lepo in urejeno okolje.

Nekateri skrajneži dajejo gojenju tako imenovanih »koristnih« rastlin, torej sadjarstvu in zelenjavarstvu, v domačem vrtu prednost, in menijo, da tako imenovane »okrasne« rastline niso primerne za današnji čas. Pri tem pa pozabljajo, da je zlasti v mestnem okolju koristna prav vsaka rastlina, če že zaradi drugega ne, pa zato, ker očiščuje zrak, na svoji površini zadržuje prašne delce, zmanjšuje hrup, poleti pa blaži vročino. Zato so za zdravje mestnega človeka dragocene vsakršne rastline, pa naj rastejo v javnem parku ali v zasebnem vrtu. V prenapetem in naravi odtujenem načinu življenja sodobnega človeka z rastlinami blažimo psihične travme. Torej so koristne vse rastline: tiste, ki jih jemo, pa tudi tiste, ki jih samo gledamo ali »vdihavamo«.

Drugi skrajneži sodijo, da v stanovanje ali urejeno okolje stanovanja sodijo samo rastline, ki nas razveseljujejo s svojim videzom. Oporekajo pa vsako estetsko vrednost rastlin, ki jih sicer gojimo za prehrano, češ, da so »manjvredne«. Tudi ti pozabljajo, da so lahko mnoge sadne, začimbne, pa tudi zelenjavne rastline prav lepe ob primerni oskrbi in na primernem mestu.

Gotovo pa vsi gojitelji rastlin nimamo enotnih meril, kaj je lepo in kaj ne. Zato bomo tokrat poskusili poiskati »okrasne« vrednosti »koristnih« rastlin in njihovo mesto v našem okolju za današnji čas.

Na začetku moramo povedati, da se je uporaba rastlin za lepšanje človekovega bivališča začela pravzaprav z začimbnicami in dišavnicami ter sadnim drevjem. To dokazujejo že viri iz starega Babilona (viseči Semiramidini vrtovi), Egipta, Grčije, Rima. Kasneje so tudi na samostanskih vrtovih gojili predvsem zdravilne rastline, začimbnice in sadno drevje. Podobni so bili tudi začetki srednjeveških grajskih vrtov. V renesansi, baroku, posebno pa v rokokoju so rastline dobile t. i. okrasno vrednost, kar je prešlo v zelo izumetničeno oblikovanje rastlin. Posledice tega še vedno opazimo pri posameznih gojiteljih rastlin, ki z obrezovanjem gojijo posamezne grme ali drevesca v raznih geometrijskih oblikah. Če v sodobnem vrtu temu dodamo še palčka ali srnico, ustvarimo zelo kičast motiv. Amatersko, pa tudi poklicno vrtnarjenje se morata vedno znova prilagajati času in njegovim potrebam. Zato skušajmo najti primerne užitne rastline, ki jih lahko gojimo v svojem domu ali v njegovi bližini. Pri tem pa moramo najprej ugotoviti, katere rastline so primerne za take namene in kako naj jih gojimo, da bodo tudi v okras. Ob tem moramo biti pozorni na precej dejavnikov.

  • Če moramo pri gojenju rastlin uporabljati močne strupe proti boleznim in škodljivcem, take rastline niso primerne za bližino doma. S tem bi namreč povzročali nevarnost zastrupitve oziroma zmanjševali vrednost in uporabnost ob stanovanjskega zunanjega prostora.
  • Rastline, ki zahtevajo veliko nege in zapletene gojitvene postopke, nas prej zasužnjujejo kot sproščajo. Zato gojenje takih rastlin ne prispeva v družinski proračun toliko, da bi njihovo gojenje nadomestilo vloženi trud in sredstva. Pri tem mislimo predvsem na rastlinske vrste in sorte, katerih gojenje je v plantažnem sistemu zelo mehanizirano in na velikih strnjenih površinah poenostavljeno, v domačem vrtu pa to ni mogoče.
  • Pravilna izkoriščenost površin ali celo sočasna uporaba za različne namene poveča uporabnost vrta. Tako tudi v majhnem vrtu uredimo vse potrebne elemente: bivalni, okrasni, sadni in zelenjavni vrt.
  • Za vsakršno gojenje je potrebna doslednost in natančnost ter znanje, če naj rastlina dobro obrodi, hkrati pa tudi prispeva k urejenemu in lepemu videzu okolja.
  • Za vsak prostor moramo izbrati primerno rastlino in ji nuditi primerno nego.
  • Vzpostaviti moramo ravnotežje med »koristnimi« in »okrasnimi« lastnostmi in elementi.

Sadje

Zaradi narušenega ravnotežja v naravi zlasti pri gojenju občutljivih visoko kakovostnih in visokorodnih sadnih sort brez uporabe kemičnih zaščitnih sredstev ne moremo pričakovati dobrih uspehov. Zato vinogradniki precej pogosto škropijo namizne in vinske sorte. Pogosto škropijo tudi breskve, hruške in še nekatere sadne vrste. Iz tega lahko ugotovimo, da so za ob hišni vrt primerne tiste vrste in sorte, ki jih ni potrebno škropiti s fungicidi in insekticidi ali pa le malo. Take sorte so: kaki, granatno jabolko, oljka, aktinidija, nešplja, mandarina in vinska trta »amerikana«; te sorte so primerne za toplejše kraje, in nekatere sorte češenj, sliv, višenj, jabolk, lešnik, vrtna robida In malina, borovnica, črni in rdeči ribez, kosmulja, jagode in še nekatere sorte, ki uspevajo tudi v hladnejših krajih. Take sadne rastline lahko v nekaterih primerih vključimo v bivalni ali okrasni del vrta, ali pa jih posadimo v bližino zelenjavnega vrta. Tako npr. na latnik, ki bo zasenčeval sedežno garnituro na bivalni terasi, lahko speljemo aktinidijo, brez trnato robido ali trto »amerikano«. Ob sedežni garnituri na trati ali ob parkirišču lahko za zasenčenje zasadimo kaki, češnjo, vendar dovolj zgodnje sorte, da brez škropljenja uide češnjevi muhi in črvivosti, višnjo, manj občutljivo jablano (npr. goriško sevko ali Priolov delišes), slivo (ki jo škropimo zelo malo) ali podobno. Na veliko dvorišče, kjer nas gosta senca ne bo motila, lahko posadimo tudi oreh. Ob robu zelenjavnega vrta lahko posadimo jagodičevje (ribez, kosmulje, maline). Tudi ob vrtni ograji lahko posadimo jagodičaste grmovnice ali popenjavke, ki so primerne tudi za latnik. V zelenjavnem vrtu lahko uredimo gredo mesečnih jagod, ki bodo bolj ali manj bogato rodile od pomladi do jeseni. Popenjave mesečne jagode lahko gojimo kot zasenčevalno ali pregradno steno na primernem ogrodju tudi v koritu na balkonu ali terasi, seveda na senčnem prostoru. V Primorju kot okrasno, hkrati pa sadno drevo ali grm posadijo oljko, granatno jabolko, borovnico v polsenci med rododendroni, nešpljo, mandarino, figo in podobno. Tako sicer ne bomo zadovoljili vseh potreb družine po sadju, marsikaj za vsakdanjo rabo pa bo teknilo, hkrati pa bomo imeli praktičen in lep vrt.

Kmečki vrt
Kmečki vrt

Dediščina, ki počasi izginja – kmečki vrt

Zdi se, da bomo prehitro pozabili na dediščino, ki je še nedavno oblikovala naše podeželje; pri tem mislimo na kulturne prvine tako imenovanih etnoloških območij. Počasi namreč izginja zunanji videz starih kmetij, dvorišč, sadovnjakov, vrtov, imenovanih »garteljci«, počasi se izgublja tisto naše bogastvo, ki se je razvijalo v sožitju s krajino, navadami in trdim delom prednikov.

Znano je namreč, da je kmet skrbno tehtal in uporabljal pretežno tisto, kar je bilo koristno. Lepoto koristnega je redkokdaj užival, zato ne kaže iskati primerjave s fevdalci in meščani, ki so znali svoj prosti čas bolje izkoristiti v neposrednem bivalnem okolju. Tu gre za svojevrsten odmev življenja, ki ga oblikuje določen rastlinski fond, domač, avtentičen ali udomačen, ki ga hitro spreminjajoče se življenje in sodobna tehnologija silita v pozabo.

Kako na tem skopo odmerjenem prostoru opisati prvine neposrednega zunanjega videza etnološkega spomenika? Ni namreč nekega pravila, ki bi kmetu narekoval oblikovanje okolja domačije. Kljub temu pa so nekatere ustaljene navade geografsko opredeljene: denimo, v Prekmurju, v našem alpskem svetu, na Primorskem ali Dolenjskem, zlasti tedaj, ko podnebne razmere določajo izbiro rastlinja. Rastlinje je lahko v okras ali v korist, vselej pa v sožitju s stavbno dediščino različnih tipov in velikosti.

V vsej Sloveniji na dvorišču rastejo češnja, lipovec, pa tudi »flider« kot grmovnica in trata, ki ni namensko urejena, pač pa jo »strižejo« kokoši, goske ali ovce. Na Dolenjskem so pogosti oreh, lipa, izjemoma hrast (npr. znani hrast v Malencih), v ravninskem delu Krškega polja pa tudi robinija (akacija). Podobno je na Štajerskem, pogosta je tudi tisa, zlasti na Kozjanskem. Kostanj pa raste tam, kjer so kisla tla na območjih prakamenine. Prekmursko dvorišče velikokrat krasita topol ali brest, ki je nasploh značilno drevo teh krajev. Primorsko in Kras, kjer so dvorišča večinoma zaprta, bogatita murva ali oreh, včasih tudi cipresa, čeprav jo kasneje najdemo skoraj izključno na pokopališčih. Tudi črni bor ni izjema (Kras). Posebnost teh krajev je pokrita brajda, kjer so nekoč gojili zanimivo staro trto rdeče barve, imenovano »brajdica«. Od grmovnic sta pogosti japonska nešplja in rašeljika; to je grm, ki je odlična podlaga za cepljenje češnje. Nekaj naštetih dreves, ki najpogosteje rastejo na dvorišču, so v času cesarice Marije Terezije prepovedali saditi, češ da privabljajo strelo v slamnate strehe hiš. Zaradi vere, koristi, morda tudi v okras so na slamnate strehe sadili rastlino, imenovano netresk – da ne bi treskalo! Stara rastlina z mesnatimi listi je zdravilna za ušesa. Tod je rastel tudi posiliživ, vrsta, ki so jo imenovali tudi judeževa brada. Bila je zanimivost in posebnost nekdanjih slamnatih streh.

Ko že govorimo o koristni lepoti dvorišča, se za trenutek ustavimo na cvetočih »gankih«, oknih in rastlinah v posodah, ki so svojevrsten in tradicionalen okras kmečke hiše. Na ganku so nekdaj rastle zlasti tele rože: fuksije, bele margerite, pelargonije; pogosta je bila pelargonija z velikim cvetom, imenovana »conalka«. Poimenovali so jo po temnem pasu na listih. Znane so bile geranije, roženkraut, vodenke, begonije. Na kmetih so sadili skoraj izključno kraljevsko begonijo z žametastimi listi, zdaj že skoraj iztrebljeno enoletnico fajgelj, ki je bila prijetnega vonja. Pogost je bil tudi nagelj, zlasti gorenjski nagelj, ki se je mogočno razraščal čez gank ali okno, ter rdeči ali kapucinski nagelj. Žal oba zelo ogroža rja, zato ju izpodrivajo odpornejše tržne sorte. V posodah so gojili asparagus (špargelj), ki ga danes komajda še kje opazimo, pa rožmarin, pretežno kot obredno rastlino.

Še nedavno nazaj so prisegali tudi na oleander in ga čez zimo skrbno spravljali v toplejše prostore.

Če že omenjamo zunanji videz kmečke hiše, ki so ga krasile rastline, moramo povedati, da tudi v notranjih prostorih ni manjkalo rastlinskega okrasja. Sicer redkeje, pa vendar so sadili granatovce, japonsko kapčevje, lepljivko, abutilon, na Dolenjskem pa kravji zvonček (zaradi oblike so ga drugod imenovali babji lonček). Posebnost naših krajev je kmečki »garteljc«, vrt, ki je po vsebini in nastanku vezan na samostanske vrtove, kjer so gojili predvsem zdravilne rastline. V drugi polovici srednjega veka so tudi pri nas začeli ograjevati poseben prostor blizu hiše, kjer so gojili zdravilna zelišča, pozneje pa tudi jedilne rastline. Kmečki vrt je bil ograjen. Ograja ali ograd se je razvil iz zelnika. Nekoč so imeli zunaj hiše na polju (zlasti na Krasu in na Dolenjskem) skupne ograjene vaške površine. Zavarovali so jih pred živino in divjadjo. Na teh površinah so vzgajali sadike zelja, pognojene s kurjim gnojem. Ta agrikulturni obred izjemne družbene vrednosti se ni ohranil, vedno bolj ga je izrival individualni način gojenja sadik, med katere sodita še ohrovt in podzemna koleraba.

Najbolj pogosta oblika vrta je bila ortogonalna – v baročni zasnovi. Križni sistem poti je vrt razdelil na štiri parcele, v sečišču osi je bil navadno vodnjak ali okrogla greda, obrasla z rezanim pušpanom. Ob poteh so gojili cvetice – enoletne ali trajne – ter zdravilne in jedilne rastline, tudi dišavnice. Zelenjavnice pa so bile na gredah razporejene na priročnih pravokotnih parcelah. Tu in tam je bila ob robu tudi brajda z vinsko trto, vendar že precej pozno in na mestu, da ni metala sence na vrt. Nasploh je za kmečki vrt značilno, da ni posebno urejena površina z vnaprej določenim oblikovanim skladjem, nastaja domiselno, po potrebah, odvisno od vremena in preskušenih metod gojenja. Zato je tako različen, svojevrsten in pisan še danes, kjer se je le ohranil.

Med zdravilnimi rastlinami in dišavnicami so na vrtu najpogosteje sadili pelin, ižop, janež, poprovo meto, rabarbaro, timijan in druge. Značilne so rastline, ki so jih potrebovali za koline, denimo, majaron, šetraj, koriander (steničnik), luštrek, ki so ga dodajali pikantnim jedem, pehtran še zdaj dajejo v potico in štruklje, boreč kot dodatek k solati in druge. Ožep (sipan) in sivko (lavendel) so zaradi vonja dajali v omaro med perilo. Sadili so tudi res domiselne in zdravilne rastline, kot npr. baziliko, vinsko rutico, ki je zdravila otečene noge.

Ob robu gred ali v odmaknjenem delu vrta, v kotu ograje, so gojili in deloma še vedno gojijo cvetice, ki so cvetele od pomladi so jeseni. Od starih rastlin, ki so jih sadili v slovenskih vrtovih, naj omenimo vijolice, tratnice, primule, srčke, belo lilijo (alojzijeva lilija), jožefovo lilijo, bradaček, vrtni nagelj, plamenke (floksi), mesečnik (kalendula), ostrožnik, preobjede, nebine (astre), binkoštnice, vrtnice – zlasti burbonsko rožo. Rože so zvečine krasile vrt in so sestavni del sproščenega dojemanja krajine: lahko bi rekli nasprotje trdemu delu, vsekakor v ponos domačije, čeprav je znano, da so rezane rastline radi nosili v cerkev, na pokopališče, zelo redko pa v stanovanjske prostore. Rastline so zelo povezovali z verskimi običaji, zlasti rožmarin, binkoštnico, pušpan, marijine plahtice, lilije, rože (vrtnice) in druge. Na rešnje telo, denimo, še vedno trosijo rožin in binkoštni cvet. Poleg cvetočega okrasa je na vrtu pogosta lipovka (»flider«), brogovita (snežna kepa), hortenzija, magnolija, japonska kutina in kerija. To so sicer tuje vrste, vendar so že dolgo znane pri nas. Med obredne rastline sodita tudi božje drevce (Ilex), ki zraste do 10 m visoko, in pušpan, ki so ga pogosto gojili kot grm, ker so iz lesa izdelovali dobre in uspešne glavnike za uši.

Med zelenjavnicami je bila znana solata kot glavna rastlina (jed, ki so jo solili). Drugi pomembni rastlini sta bili grah in fižol; obe sta prišli iz Grčije. Boba niso gojili v vrtu, ampak na polju. Kasneje so k nam prišle druge zelenjavnice, vse iz Male Azije, razen paprike in paradižnika (Amerika).

Vrt je bil ograjen s koli, smrekovimi vejami, kamnom, ograja je bila iz tesanih lat, »remelcev«, in podobnega. Tudi živo mejo so poznali: v hribih iz smreke, v dolinah iz gabra, bukve, rdečega trna, ligustra.

Ob vrtu, blizu dvorišča ali za hišo in gospodarskim poslopjem so gojili sadje. Kar iz gozda so prinesli hruškov ali jabolčni divjak; drevesa so brez posebnega reda posadili in precepili v takrat uporabne sladke sorte. Sadje so v glavnem sušili, manj so ga uživali svežega. Priljubljena je bila sladka hruška »cukrovka« ali nagoviška hruška, ki je v današnjem času zelo redka. Dobri vrsti za mošt sta bili tepka in špehovka. Med jabolki so cenili muškatevke, pisanke, gambovce (trdo in zelo okusno jabolko, ki se ohrani dolgo v zimo). Kar težko je verjeti, da sort, ki so v preteklosti rastle skoraj po vsej Sloveniji, nismo uspeli ohraniti in jih »posodobiti« v tržne sorte. Tudi med hruškami se je neka zgodnja sorta imenovala muškatevka, ker je dišala po muškatu. Dobre sorte so bile ovsenke, pšeničnice, ki so, žal, vedno redkejše. Priljubljene so bile češnje hrustavke in srčike. Zelo razširjen je bil oskrž, (oskoruž, skorž), vrsta okusne jerebike, ki se je ohranila samo še v Prekmurju. V vinorodnih krajih so gojili nešplje, ki jih skorajda ni več. Omenimo naj še vinsko trto, ki je marsikje oblikovala neposredno okolico kmetije ali celo samo dvorišče, kot na Primorskem. Vinska trta je zelo stara in razširjena na Gorenjskem in celo v Ljubljani. Najbolj razširjena je bila v času Jožefa II., takrat sta bili priljubljeni sorti zelenika in javorlist. V prejšnjem stoletju pa je trto skoraj uničila trtna uš, zato so jo cepili na ameriško podlago. Trto so gojili na kolih, pogosta je bila brajda, še zlasti znana je bila štajerska brajda na Dravskem polju in njegovem obrobju.

Ta skopi prikaz na videz nepomembnih prvin etnološkega območja želi osvežiti spomin na preteklo dediščino, ki jo vse prepogosto obsojamo na propad. Zlasti v hribovskih in odročnih krajih je še marsikaj ohranjeno; če že starega, dobrega in preizkušenega ne moremo razvijati, pa v tem spoštujmo vsaj prispevek domače ustvarjalnosti in ga ohranimo.

Vrt kot odsev naše dobe
Vrt kot odsev naše dobe

Vrt kot odsev naše dobe

Kljub stalnemu prevrednotenju domala vseh vrednot, ki jih je ustvarilo človeštvo, sta narava in vrt tisti vrednoti, ki sta v svoji osnovi ostali enaki. Po ustaljenem zaporedju se vztrajno ponavljajo letni časi pomlad, poletje, jesen in zima, ki vedno znova vzbujajo prijeten nemir in hrepenenje po novih doživetjih. Dovolj je, da iz mestnega vrveža pohitimo na deželo ali kam v svobodno naravo, pa se največkrat otroško razveselimo bodrilnega življenja, ki kipi od vsepovsod in še posebej iz prvobitne skladnosti nedotaknjene narave. V takšnih trenutkih nehote odkrijemo pravcate vire vsakomur razumljive lepote, preproste velikopoteznosti in notranjega zadovoljstva, če smo seveda sposobni pretehtati nemir, ki nas navadno spremlja.

Zelo primerno nadomestilo za vse to pa je lahko domači vrt, če ga uredimo iz globljih notranjih potreb. Vrt, urejen po modi, je le ogledalo časa in nič več. Kaže pa, da skorajda ni mogoče preprečiti, da vrta ne bi urejali po modi. In kot so vse razvojne dobe človeštva v vrtu oblikovale podobo svojega časa, tako tudi današnja zanj ne more biti izjema. Vedeti pa je treba, da je v vrtu vselej mikavno in osrečujoče le tisto, kar je resnično lepega in kjer v skupnem sožitju z rastlinami lahko dojamemo tako oblikovne zakonitosti vrtnega prostora kot tudi vsakdanji utrip narave. Narava in kultura sta edini merili za človeka, tudi za tistega, ki se je že popolnoma odtujil naravi. Človek je od nekdaj hrepenel po lepoti, jo častil in spoštoval, se od nje odmikal in seji spet približeval. Še prav posebej je to veljalo v oblikovanju vrta. Ponekod so v vrtu namenjali posebno pozornost vodi kot viru življenja, pa tudi dekorativni figuraliki, kjer so ob koncu razvoja imele pomembno vlogo v stroge figure obrezane rastline (francoski park v Volčjem potoku!) Tej dobi je v Evropi sledil vrt, urejen po naravnih vzorih in končno se je uveljavila oblikovna osnova, ki je mešanica vseh prejšnjih razvojnih stopenj vrta. Kakor da brez preteklosti ni sedanjosti in še manj prihodnosti.

Kakšen naj bi torej bil današnji vrt

Smisel vrta in vrtnarjenja največkrat nista natančneje opredeljena. Slepo zagovarjanje kakršnihkoli nazorov o urejanju vrta si je največkrat mogoče razlagati le kot pomanjkljivo razumevanje nasprotnih ali drugače motiviranih mnenj. Natančnejše utemeljevanje takšnih idej vselej pokaže, da niso niti najmanj izvirne. V najboljšem primeru skušajo le biti prirejene času, za katerega naj bi veljale.

Prav zdaj smo priče takšnim prizadevanjem v zgodovinskem razvoju vrta. Desetletja je negovan vrt veljal za nekakšno kulturno vizitko ne samo posamičnega vrtnika, temveč za podobo mesta kot celote. Sedaj temu ni več tako. Vse več je privržencev, ki jim podivjani vrt pomeni izkaznico svobodnjaštva, strpnosti in seveda boljšega razumevanja dogajanj v našem življenjskem okolju nasploh. Kdor še verjame vrtnarjem, se pelje v napačno smer ali pa ne doume pravega naturalističnega žara domovinske ljubezni. Pod plaščem naravnega kar mrgoli najrazličnejših strok in poklicev, pri čemur si vsak poskuša odrezati kar največji kos kruha, čeprav drugače komajda loči jablano od hruške (razen po plodovih seveda). Sovraštvo do milimetra natančno porezane angleške trate je pri tem še kar razumljivo, da pa koga motijo lepo obrezane žive meje in špalirji sadnega drevja v mestu, pa že bolj diši po pretiranem zagovarjanju brezdelja, ki z naravnimi zakonitostmi nima ničesar skupnega. Najbrž je temu tako samo zato, ker je potrebnega nekaj strokovnega znanja in časa. Tega pa v bližnji prihodnosti ne bo manjkalo. Mnogo bolj smiselno je obdelovati še tako pisano vrtno gredico, kakor pa v avtu na cesti in v različnih kondicijskih treningih zapravljati čas in denar. Od vseh podobnih razglabljanj bo v prihodnje še najbolj pereče, kako ljudi motivirati, da bi spremljali dogajanje v naravi, posebej pa za delo v vrtu. Če je najbolj pravilno vse, kar je razdivjanega in zapuščenega, se pač ni treba ukvarjati z oblikovanjem, vzdrževanjem in sploh z delom, ki ga zavestno prepuščamo naravi. Očitno nekateri napačno pojmujejo sožitje z naravo.

Kako milo iz vsega tega modrovanja zveni naziv vrtičkarskega naselja Kunta Kinte v Velenju. Mnogim Kunta Kinte ne pove ničesar. Kdor pa je naselju podelil ta globokoumni naziv, se je v vsej svoji plemenitosti prav gotovo zavedal njegovega pomena. Kakor nekoč nesrečni Kunta Kinte, ki je kot ameriški črnec iskal domovino svojih prednikov v Afriki, tako velenjski rudar hoče biti globoko zakoreninjen v zemlji, ki se pred njegovimi očmi pogreza in pri tem oblikuje nove vrednote in lepote. Prav na robu tega dogajanja kraljuje naselje z značilnim hišicami, ki so nekaterim všeč, drugim ne. Vse, kar je pri tem pomembno, je žlahtni stik človeka z naravo, kjer je mogoče najti več kot zgolj košček zemlje. To niti ni vrt niti dom; to je prava domovina, dobra, lepa in velikopotezna. Ko se po delu popoldne usedeš pred hišico in se prek jezera zazreš v Smrekovec in okoliške gore, vidiš vse, kar je na tem svetu zares lepega.

Vrt je torej kakor prekipevajoče življenje, ki je podvrženo spremembam časa. V splošnem pa tudi za vrt velja, da je vse, kar se v njem dogaja danes, v razvojnem soglasju s preteklostjo, pa če to priznamo ali ne. Tudi tisti, ki hočejo širiti navidezno docela nove lepotne predstave in se zavestno uprejo obstoječim oblikovnim načelom, ne lebdijo v brezzračnem prostoru. Zgodovinski vzori oblikujejo ideje, splet časovnih razmer pa stališča.

Sedaj naj bi bili zelo moderni naravno usmerjeni vrtovi, toda ne v pomenu, da bi jih oblikovali po naravnih vzorih. V njih naj bi gospodarila pravila narave, bili naj bi prava divjina, brez pretirane kulture in z malo sodelovanja človeka. Toda kdor misli, da je to nekaj izvirno novega, pač ne pozna zgodovine vrta, ali bolje, ne pozna vrtne umetnosti. Res pa je, da vrt šele sedaj, ko že zdavnaj ni več izključna pravljica ali bahavo razkošje bogatih, izžareva globljo življenjsko vsebino. Rastlinam pa je mogoče tudi v okvirih določenega reda določiti vlogo, ki jo imajo po svojem naravnem poslanstvu. Nobenega dvoma ni, da običajna krasilna kozmetika lahko bode v oči, toda ne toliko v vrtovih, kot v javnih zelenih površinah. Še bolj pa bode v oči zapuščenost in hladna brezbrižnost. Lahko se počutimo srečne, da spet bolj upoštevamo zakone narave in se jim prilagajamo tudi v oblikovanju vrtov. Gotovo vsa človekova oblikovalska sposobnost ne preseže bogastva doživetij na cvetočem travniku, ki nas spominja na otroštvo in na srečne trenutke v svobodni naravi. Vrt seveda ni svobodna narava in napačno bi bilo misliti, da je človekovo delovanje v njem omejeno le na opazovanje in na brezdelno uživanje. Kakšen pomen naj bi imel v takšnem primeru vrt? V vrtu hočemo živeti, delati, se znojiti in pozabiti na tegobe, ki nas spremljajo. Kdor pa v vrtu želi imeti travnik, trato pač prepusti naravnemu razvoju in jo pokosi, kadar se mu zljubi. Lepo negovana trata pa je kljub vsej naturalistični modi potrebna zlasti tam, kjer je zelo obremenjena. Izbor domačih vrst drevja pa je tolikšen, da je mogoče ustreči vsakršni želji. Bolj kot kdajkoli prej pa je dandanes za uspešno oblikovanje vrta potrebno temeljito poznavanje rastlin, sporazum z naravo, prostorska in oblikovna predstava in seveda temeljito obrtniško znanje.

Velika moda je tudi pridelovanje sadja in zelenjave prek vseh razumnih meja. Ne glede, da je sadja in zelenjave hitro preveč, prodati pa je ta živila mogoče le v omejenih količinah, tudi glede zdravja ni več tako, kot je bilo pred desetletji. Dokazano je, da sadje in zelenjava iz mestnih vrtov, kjer je v zraku, zemlji in vodi največ umazanije, vsebujeta veliko več zdravju škodljivih snovi (težkih kovin), kot enaki pridelki z bolj oddaljenih pridelovalnih področij. V vrtovih uporabljamo tudi znatno več kemičnih sredstev za uničevanje plevela, bolezni in škodljivcev, ker preprosto skoraj vsak zanemari ceno in največkrat tudi škodljive stranske učinke takšnega početja. Vsaj v nekaterih primerih bomo morali spremeniti predstavo o zdravih pridelkih. Onesnaženost sadja in zelenjave pogojuje tudi lega v vrtu. Čim dlje rasteta od prometne ceste (npr. za hišo) ali od vira onesnaževanja, tem bolj čiste pridelke imamo.

Vrt torej uredimo tako, da bomo z njim imeli veselje, sprostitev in notranje zadovoljstvo. Vsa sodobna namigovanja in prepričevanja pa upoštevamo le toliko, kolikor jih je mogoče spraviti v naše oblikovne predstave in vsebinske potrebe. Zelo številne in pestre so lahko oblikovne zasnove, pa čeprav je atrijski vrt velik samo npr. nekaj kvadratnih metrov.  Samo zelenjava se v takšni sobi pod milim nebom ne počuti dobro. Sicer pa je atrij (ni namreč nujno, da je zelen) prastara oblika vrta. V njem so se hladili že stari Egipčani, Grki in Rimljani in tudi sedaj je priljubljen. Zanj je značilno, da je majhen in da je zaprt. Lahko je tlakovan ali tratnat, samo prekrovne grmovnice ali trajnice niso zaželene. Atrij je bivalni prostor na planem v pravem pomenu besede, če pa vsega kakorkoli obsadimo, je le še kozmetični okras drugim pokritim prostorom. Kozmetike pa, kot smo ugotovili že prej, še posebej v atriju ne potrebujemo. Njegova zaprta površina je za nas preveč dragocena.

Vrt za naše potrebe
Vrt za naše potrebe

Vrt za naše potrebe

Vrt ne nastane sam od sebe, je odsev naših želja in idej. Vrt je del večje celote kulturne krajine, katere podoba vedno bolj izginja pod betonom in asfaltom. Po gradnji se spremeni še ostanek zemljišča, namenjen za vrt. Večinoma izgine naravna valovitost zato, da je vrt raven kot miza. Nastajajo dragi podporni zidovi, ki še bolj ločujejo vrtove. Zaradi ravnanja zemljišča vedno bolj izginja prvotno rastlinje, ki bi ga želeli vključiti v ureditev vrta. Marsikdo ne ve, da neravno zemljišče nudi še boljše možnosti za oblikovanje vrta.

Pri urejanju vrta lahko izbiramo: ali se zavestno prilagodimo krajini in glede nanjo uredimo vrt, vključno z izbiro rastlin, ali pa delamo brez te podlage.

Lahko bi rekli, da dva vrta nista povsem enaka. Že krajina je različna od doline do doline, spreminja se količina padavin, različna so tla, mikroklima, vetrovne razmere, svetloba. Posebno velik pa je človekov vpliv na vrt, saj odločilno vpliva na arhitekturo hiše. Oblikovalska izhodišča izhajajo iz možnosti, kako hišo povezati z zunanjim prostorom, iz potreb družine, življenjskih navad in želja. Na vse to vplivajo tudi poklicne težnje in konjički.

V sodobnem vrtu si ne poskušamo več podrediti narave, pač pa naravo negujemo, preprečujemo njeno uničevanje in siromašenje. Tako si zagotovimo boljše temelje za življenje. Zato poskušamo v vrtu ustvariti ugodne razmere za bujno in različno rast, tako za pridelovanje hrane kot tudi za pripravo novih prostorov za rastline, ki so v naravi vedno redkejše ali izumirajo.

Marsikateri starejši vrt je treba preoblikovati, posodobiti, da bo čim več pomenil lastniku oziroma vsej družini. Pri tem moramo upoštevati vse obstoječe drevje, grmovje, zidove, ograje, ki jih morda še lahko vključimo v ureditev. Pri preoblikovanju moramo upoštevati tudi soseščino. Ob tem ne smemo zakriti lepih pogledov v pokrajino, na gozd, vodo, gore, lepo drevje v sosednjem vrtu, ampak jih optično pritegnemo. Zakrijemo pa poglede na vse, kar ni zaželeno. S spretno ureditvijo ob hiši ustvarimo zakrite intimne kotičke za sedenje, sončenje, pogovore s prijatelji.

Posebno so zaželeni pol odprti prostori med hišo in vrtom. Vendar naš način gradnje temu ni naklonjen. Lahko pa si pomagamo z ureditvijo terase na prostem in jo povežemo s prekrito senčnico ali dograditvijo polodprtega prostora ob hiši. V ta namen so posebno primerni rastlinjaki, prislonjeni h goli hišni steni: omogočajo bivanje sredi zelenja, pa tudi gojitev številnih zahtevnejših rastlin. Tudi v hladnem času, če  je sonce, lahko posedimo v takem zimskem vrtu, ki se ogreva iz hiše, prijetno pa ga ogreje tudi sonce. Vrt naj bo urejen praktično, pa tudi lepo. Tak vrt nam bo pomenil mnogo več kot vrt, ki je namenjen zgolj pridelovanju zelenjave, sadja in cvetja. Vrt naj bo predvsem velika bivalna soba na prostem, kjer delamo, bivamo, se igramo, počivamo.

Seznanimo se s slabo oblikovanim in praktičnim ter lepo urejenim vrtom. Kljub temu, da vrt ob deloma pritlični, medetažni hiši ni majhen, lahko vrtni prostor povsem uničimo z nesmotrno ureditvijo, lahko pa s primerno zeleno kuliso daje vtis prostornosti.

Predhišni postor naj bo proti cesti odprt in lepo obsajen, saj ga je škoda zakrivati za živo mejo.

Številne, čeprav tlakovane poti v vrtu niso potrebne, so le večji izdatek, posebno še, če so obdane z robniki, kar je še posebno neprimerno. Bolj praktično je, da hodimo po vrtu po nizko striženi trati. Plošče ob hiši ovirajo primerno ureditev zelenja, posebno še popenjavk. Hiša brez zelenja je po mojem mnenju vseeno pusta in dolgočasna. Popenjavke popestrijo hišni vhod in večje prazne stene. Zmotno je mnenje, da škodujejo hišni fasadi, ometu ter da vlečejo vlago v hišo. Nasprotno, popenjavke celo črpajo vlago iz tal in tako sušijo zidove. Z listjem kot plašč prekrivajo stene in jih ob močni pripeki varujejo pred segrevanjem, ob hladnem vremenu pa pred premočnim ohlajanjem. Privlačijo pa tudi številne ptice pevke, ki jim dajejo zavetje in hrano.

Zelenjavne grede predvidimo na najbolj sončnem delu vrta. Če je le mogoče, postavimo tudi toplo gredo. Tako lahko na manjši površini ob dobro premišljenem vrstenju pridelamo dovolj svežih vrtnin za domače potrebe.

Ob sajenju intenzivnih sort drevja, pri jablanah so to hitro rodni brstikarji, lahko pridelamo dovolj sadja tudi na manjši površini. Prostor ob meji vrta zelo dobro izkoristimo, če posadimo jagodičevje, ribez, maline, kosmulje, vrtne borovnice.

Kjer moremo, zelenje in cvetje zasadimo v zemljo, na vrt, ne pa v betonska ali druga korita. Teraso naj obdaja zelenje, ob njej pa lahko zasadimo primerno drevo za senco, terasa pa s trato prehaja neposredno v vrt. Ob sedišču je zaželena voda. Zato uredimo bazenček z vodnim rastlinjem, ki bo poleti privabil manjše ptice na osvežitev.

Ob sedanji energetski krizi ne bo odveč, če bomo v zavetnem kotu vrta uredili manjši bazen za kopanje, saj vodo lahko ogrevamo prav preprosto s sončno energijo. Če je prostor prekrit, pa nudi možnosti za gojenje rastlin tako kot v rastlinjaku. Tudi sicer ta dragoceni prostor ob hiši lahko prijetno uredimo. Pred soseščino se zakrijemo z latasto pregrado ali senčnico s popenjavkami. Tod se lahko tudi zvečer zadržujemo z večjo družbo ob žaru in uživamo v igrah na vrtni trati.

V vrtu lahko uspevajo najrazličnejše rastline, če ustvarimo zanje potrebne pogoje. Sončna rastišča se menjavajo s senčnimi prostori z večjo vlažnostjo tal, peščena tla s kislimi rastišči, v vrtu bo dovolj prostora za vse najbolj priljubljene rastline od spomladanskih čebulnic, trajnic, okrasnih trav do vrtnic, grmovnic in drevja, po želji tudi enoletnic. Vedno pa moramo izbrati le primerno velike rastline, ki se med seboj dopolnjujejo tudi po obliki, barvi in času cvetenja. Kako z njimi zasaditi vrt, pa bo najbolje svetoval strokovnjak.

Kakorkoli, če ste se navdušili nad ureditvijo ali preureditvijo vašega vrta, vam svetujem pazljivo načrtovanje in samo zasnovo vrta, na izbiro rastlin. Želim vam obilo veselja in užitkov ob uživanju v domačem paradižu.

Objavi oglas
Deli s prijatelji
Prejšnji članekVoda kot prvina vrtnega oblikovanja
Naslednji članekNešplja iz pozabe
Sem delček nečesa, sem delček nekoga, sem delček ustvarjalnosti in sem delček požrtvovalnosti. Sem spletni "zasenjak", ki se posveča spletni prodaji različnih izdelkov, iskanju poslovnih "niš", učenju različnih script, SEO optimizaciji in spletnemu trgovanju na splošno. Sem blogerski odvisnež in kar je najbolj pomembno, sem ustanovitelj KupimProdam.si oglasnika. Tematika, ki sem jo izbral, je namenjena širši populaciji ljudi, saj pišem o meni najbolj priljubljenem rastlinskem in živalskem svetu. Članki večinoma nastajajo spontano, občasno pa se najde kakšna ideja tudi na spletu, ali po kakšni dobri razpravi s prijatelji.