Deli s prijatelji
Rjavi zajčki
Rjavi zajčki

Ko se gobarjev čas pomika v jesen, se pojavljajo v listnatih in iglastih gozdovih zelo vabljive gobe s sivimi ali sivo rjavimi klobuki, zajčki.

Navadno rastejo kopučasto, z zraslimi beti v dnišču ali celo zraslimi v debelomesnato grudo. Značilna je rast v vrstah, lokih, celo krogih, risih. Mnogi gobarji, tudi na kmetih, jih pridno nabirajo, tudi za prodajo.

Kako ne, saj so zajčki užitne in dobre gobe. V večjem delu Slovenije poznajo te gobe pod imenom zajčki, medtem ko ponekod pravijo zajčkom krepe (Kras), sivke (od Gradeža do Dobrega polja), maverce (Čužna vas, Mokronog). Nekateri pa navajajo tudi ime klobčičasta kolobarnica.

Precej gobarjev razlikuje med zajčki rjave in sive, kar je že velika gobarska razgledanost. Prav enostavno pa vendarle ni. Znati je treba razlikovati zajčke od nekaterih podobnih strupenih gob.

Pogosto se zgodi v jeseni, da se ljudje zastrupljajo s »sivkami«. S tem hočejo predvsem povedati, da je šlo za gobe sive barve, in so takšne zamenjali za zajčke.

Včasih je kar težko slediti posledicam notranje migracije ljudi, kjer se potem mešajo tudi razna imena za isto vrsto gob. Sivke na Dolenjskem so zajčki, sivke na Štajerskem in Primorskem so golobice, sivke v okolici Ljubljane so zimske kolobarnice. Zajčki na Primorskem so krepe (krepa = gruda prsti).

Kdor meni, da je zajčke enostavno poznati, ta je že resen kandidat za neprijetno zdravniško pomoč. Predvsem je treba znati razlikovati sive (Lyophyllum fumosum) in rjave zajčke (Lyophyllum decastes) od nekaterih nevarnih gob, ki so jim bolj ali manj podobne.

Prva je velika rdečelistka (Rhodophyllus sinuatus), zlasti kadar ima klobuk bolj svinčeno sive barve. Neredko celo posnema rast zajčkov tako, da so tudi pri njej v dnišču zraščeni po 2 do 3 beti, nikoli pa velika rdečelistka ne raste v vrstah in lokih.

Predvsem jih dobimo v svetlih, travnatih listnatih gozdovih, več je je v Istri. Raste le do konca septembra, medtem ko zajčki poženejo šele v tem mesecu. September je stični čas med zajčki in veliko rdečelistko in zato nevaren neizkušenim gobarjem.

Rjavi zajčki
Rjavi zajčki

Pomembna razlika je način priraščenosti lističev, njihova barva, kakor tudi barva trosnega prahu. Pri zajčkih so lističi prirasli na bet, ali celo lahno porasli na bet, medtem ko so pri veliki rdečelistki lističi deloma ali znatno prosti.

Barva lističev pri zajčkih je sivkasta, le v vlažnem vremenu se nam komajda zdijo, da imajo rahel rožnat odsev, rdečelistka ima mlada rumenkasto, dozorevajoča pa dovolj izrazito rožnato barvo lističev.

Trosni prah pri zajčkih je bel, pri rdečelistkah rožnat. Meso ima pri veliki rdečelistki vonj po moki, ki se pri zreli spremeni v vonj po apoteki.

Vsega tega pri zajčkih ne zaznamo. Kdor ima drobnogled (mikroskop), bo zelo zanesljivo prepoznal 5 – 6 kotno obliko trosov pri rdečelistki in ovalno pri zajčkih.

Druga podobna goba je pegasta kolobarnica (Tricholoma pardinum), ki raste avgusta in septembra, ima torej tudi časovni stik z zajčki. Raste v manjših skupinah, nikoli v kopučah!

Klobuk ni gladek kakor pri zajčkih temveč pokrit z večjimi in manjšimi, bolj tesno se prilegajočimi luskami. Lističi so pritrjeni na bet in ob tem nekoliko izrezani, tako da se pritrjajo z malim zobcem, in so bele barve.

Podobna zajčkom je meglenka (Clitocybe nebularis), vrsta livke, ki se pojavlja v pozni jeseni in raste navadno v lokih in vrstah, vendar nikoli kopučasto. Po rasti so precej večje od zajčkov. Veliko jo je najti na Primorskem v gozdičih črnega bora (na apnenčastih tleh). Zamenjava zajčkov s to gobo ni usodna, ker je meglenka užitna.

Poznamo še trdokožne zajčke (Lyophyllum loricatum), ki so manjše rasti kakor sivi in rjavi zajčki. Imajo skoraj hrustančasto otrdelo zgornjo plast klobuka. So vitke rasti, najdemo jih tudi na mestnih področjih. Po kakovosti nekoliko zaostajajo za zajčki.

Tisti, ki poznajo in nabirajo tudi bele zajčke (Lyophyllum connatum), jih morajo znati razlikovati od podobnih belih livk, med katerimi so tudi strupene.

Zrele livke imajo značilen lijast klobuk, kar je pri zajčkih skoraj izjema. Lističi so izrazito porasli po betu (navzdol), zelo značilno imajo tudi dnišče beta.

Redno najdemo dnišče nekako pokrito z zelo drobnim nitjem (podgobje) kakor opredeno. Ta opredek veže k dnišču iglice, delce listov, prst in podobno.

Nevarni dvojnici belih zajčkov sta beleževa livka (Clitocybe cerussata) in pobeljena livka (Clitocybe dealba). Obe vsebujeta strup muskarin in sta zato nevarni gobi.

Po velikosti je največji brestov zajček (Lyophyllum ulmarium), katerega v naših krajih le zelo redko najdemo, ker je vse manj brestovega drevja.

Goba raste na brestovem lesu tako živem kakor mrtvem in celo visoko na drevesu. Spoznamo ga po gostitelju, pretežno belo okrasti barvi klobuka in seveda tudi po velikosti. Zamenjave po vsem tem niso možne.

Rjavi zajčki (Lyphyllum decastes) so užitne jesenske gobe. Seveda jih moramo znati razlikovati od nekaterih nevarnih gob, ki so jim bolj ali manj podobne. V mislih imam npr. veliko rdečelistko (Rhodophyllus sinuatus) in pegasto kolobarnico (Tricholoma pardinum). Poznati moramo vse pomembne razlike med omenjenimi gobami.

Najnovejši mali oglasi