Deli s prijatelji
Zalivanje vrta
Zalivanje vrta

Pravilno zalivati ne zna vsak! Tudi za zalivanje vrta so potrebne izkušnje. Vrtičkar mora poznati pomen vode v življenju rastlin, sicer ne more razumeti tehnike zalivanja. Kdor zaliva neredno in nikdar ob pravem času, ima pač »nesrečno« roko. Nobena knjiga ne more dati natančnih navodil glede zalivanja, če nimamo prirojenega čuta za »kdaj« in za »koliko«. Nekatere rastline prenašajo sušo, druge spet ne! Zalivati moramo razumno, pri čemer upoštevamo krajevne razmere (težka in lahka tla, drobne ali velike rastline, odprta ali zavetna lega itd.) in praktične izkušnje.

Mlade setve z majhnimi sejanci zalivamo pogosteje in v majhnih količinah; setvena površina se ne sme nikoli povsem izsušiti, vedno mora biti vlažna, nikoli pa pretirano mokra. Trajna moča povzroča gnilobo in plesen. Prst v setvenih zabojčkih se ne sme nikoli presušiti, ker suša uniči kalček kalečega semena.

Večje rastline z globljimi koreninami zalivamo manjkrat, zato pa bolj temeljito. Voda mora pronikniti globoko do korenin; površno in samo površinsko zalivanje vrta, ki prst le temno obarva, ne koristi veliko. Močnejše rastline, ki so se vrasle v prst, prenesejo tudi občasno sušo, toda le za kratek čas. Na zunaj opazimo pomanjkanje vode kot rahlo venenje spodnjih listov, vršički pa se upognejo nekoliko na stran. To so znamenja, da je skrajni čas za zalivanje vrta. Občasna suša draži korenine, da rastejo v smeri vlage (hidrotropizem), kar je pogosto celo koristno, ker se razvije močnejši in gostejši koreninski sistem.

Setve, ki še niso vzklile, naj bodo stalno rahlo vlažne. To dosežemo znatno laže, če že kakšno uro prej, preden nameravamo sejati, zalijemo prst! To velja za zabojčke, gnojake ali vrtne grede. Če sejemo na suho prst, se pozneje, ko setev zalivamo, semena odplavijo in združijo na nekaterih mestih zelo gosto. Posledica je »lisasta« setev s številnimi prazninami.

Setvi ohranimo vlago dlje, če jo začasno osenčimo.

Na lončke ali zabojčke položimo šipo ali najlon papir oziroma perforirano ali pleteno plastiko, šipe rastlinjakov poškropimo z modro senčilno barvo, zaprte grede senčimo s senčniki iz lat ali plastičnih mrež, vrtne grede začasno prekrijemo s folijami ali z dračjem, smrečjem, iglicami, mokro šoto, vlažno žagovino (endivijo poleti) itd. Semena, ki dolgo ne kalijo (novozelandska špinača), pokrijemo z močvirnim mahom, stiroporom, perlitom, ogljenim drobirjem itd., da se na setvenici ne izsuše. Tudi pokrovni material moramo večkrat rositi. Seveda moramo omenjeno pokrovko, če ovira rast, pravočasno odstraniti. Ko seme vzkali, senco postopoma zmanjšamo, povsem pa šele, ko nastopi deževno vreme. Če pokrivamo grede ali mlade rastline s plastiko neposredno, tako da ni dovolj zračnega prostora, ki omogoča izmenjavo zraka, se mlade setve lahko pregrejejo in sonce jih lahko ožge. Plastiko moramo primerno podložiti, da imajo tla in rastline dovolj zraka. Ta previdnost je dobrodošla v poletni vročini, spomladi in jeseni namreč ni nevarnosti za ožig, če plastika ni debela (0,10 mm) in lahko diha.

Zalivanje vrta uravnavamo po teži zemlje

Tudi zalivanje vrta uravnavamo po teži zemlje in njeni vodni zmogljivosti. Lahke, rahle, perlitne in svižne prsti se izsušijo hitreje kot težke, glinaste, ilovnate in zelo humozne. Šota, čeprav je na zunaj videti suha, še vedno vsebuje 40 do 50 % vlage. Za težje zemlje še posebej velja: »Zalivaj poredko, toda izdatno!« Vlago odlično ohranita šota in higromul. Zaprtih gred, če je zunaj dež in mokro vreme, ne zalivamo! Počakati moramo na sončno vreme ali vsaj na bele oblake, ki s svetlobo refleksno ogrevajo prostor pod steklom. Vsako zalivanje vrta je hkrati hlajenje prostora in rastlin. Po zalivanju naj imajo rastline še toliko časa, da se ogrejejo, kar je predvsem pomembno pozimi, ko so noči jasne in zelo mrzle. V takih primerih zalivamo, še preden zaide sonce. Tako dosežemo v zaprti gredi (oknjaku) višjo temperaturo, ki je toplotna rezerva za hladno noč. V hudem mrazu ne zalivamo, ker je nevarnost premočne ohladitve velika. Drugače je, če oken ni treba dvigniti, ker zalivamo polavtomatsko z zalivalnimi pršilniki (šobami). Ponavadi zalivalno napravo (prho) uravnavajo elektromagneti.

Ali naj zalivamo zjutraj ali zvečer, je odvisno od letnega časa; spomladi in jeseni zalivamo dopoldne (do 10. ure), poleti pa proti večeru (od 16. ure naprej). »Umeten dež« škropilnih naprav lahko zaliva vso noč, seveda le, če zemlja vpije vodo. Od zalivanja ne smejo na površini ostajati mlake.

Koliko vode

Pri zalivanju moramo upoštevati tele rastne dejavnike: lego (zavetno, odprto), obraščenost (sklenjen nasad, pleveli), barvo tal (svetla barva odbija toploto, temna jo vsrkava), obsevanje (sončno, delno oblačno, oblačno, temni ali svetli oblaki), veter (rahel, močan, burja, stalen ali občasen), insolacijski kot (nagnjeno ali ravno zemljišče) ter strukturo tal (rahla, zbita prst, skorja na površini). Tem in še drugim zahtevam se moramo prilagoditi in prav prilagajanje temelji na izkušnjah. Z malo zalivalko, ki drži 4,5 l, orosimo komaj eno okno (1,50 m2) rastlin, za nekoliko globlje namakanje pa potrebujemo najmanj 8 do 12 l, to je veliko zalivalko vode. V vročini pa celo ta količina ni dovolj! Zalivati moramo izdatno in poredkoma!

Na vrtu je zalivanje zelo uspešno, če lahko uporabljamo vodovod. Vendar je boljše zalivanje posredno iz kadi ali soda, kjer se zvečer natočena voda ogreje. Za vrt do 100 m2 zadostuje kad s prostornino 150 l, za večji vrt pa potrebujemo že 500-litrsko kad. Zelo trpežne in praktične so kadi iz plastike (polietilena), ker so hkrati zelo lahke; v njih se voda hitro ogreje. Betonske (cevi) posode so ne le težke, temveč tudi mrzle. Tudi če železno ali betonsko posodo vkopljemo z zemljo, nič ne pridobimo; voda se teže ogreje in tudi teže jo zajemamo. Vodne kadi naj bodo široke in ne pregloboke; stojijo naj na podstavkih (betonski, leseni), da voda lahko odteka (čep, pipa). V prevelikih posodah, ki se nikoli povsem ne spraznijo in ki jih nikoli ne čistimo, se v vodi naselijo zelene alge. Če na dno posode nastrgamo bakrove opilke, se alge znatno teže razmnožujejo. Tudi modra galica jih uničuje (1,5 g/m3 vode). Ta količina še ne škoduje rastlinam, pač pa ribicam.