Deli s prijatelji
Žalovalka (Gymnocoymbus ternetzi)
Žalovalka (Gymnocoymbus ternetzi)

Žalovalka (Gymnocoymbus ternetzi) (Boulenger, 1895) je predstavnica družine Characidae, ki je med akvaristi od nekdaj priljubljena. Odkar so leta 1968 v vzhodni Evropi vzgojili pajčolan pasmo, se je njena popularnost še povečala. Vrstno ime ima po odkritelju Carlu Ternetzu, slovensko pa je dobila po črni pigmentiranosti telesa, ki nas spominja na žalno obleko.

Angleži ji zato pravijo »črna vdova« (black widow). V naravi živi na območju Matta Grossa, v Riu Paraguay in v Riu Negro – levem pritoku Amazonke. Na srebrnem telesu ima dve temni progi, zadnji del telesa s podrepno plavutjo je črn, medtem ko je repna plavut prozorna, tako da je okroglost telesa še bolj nakazana. Kot večina karacinidov ima tudi žalovalka med hrbtno in repno plavutjo tolščenko. V akvariju ne doseže naravne velikosti in meri največ 5,5 cm. Manjši in vitkejši samci se že na prvi pogled razlikujejo od mnogo zajetnejših samic in tako spola ni težko določiti.

Žalovalka in nenavadna obarvanost

S svojo nenavadno obarvanostjo in obliko telesa je v akvariju lep kontrast drugim ribam. Lepo pride do izraza med sorodnimi vrstami: rdečo tetro, rumeno tetro, prištelo itd. Te miroljubne ribe se najbolje počutijo v jati – in če hočemo opazovati njihovo naravno obnašanje, potrebujemo primerno velik akvarij (vsaj 100 l). Če imamo samo eno ali dve ribi, bosta res žalovali! Da bo njihova črna obarvanost bolj intenzivna, jim skušamo ustvariti razmere, kakršne imajo v naravi: temna podlaga (šota, rjav pesek ali oglje), mehka in rahlo kisla voda, ki vsebuje huminske kisline, močan filter, plavajoče rastline. Temperatura vode naj bo 22 do 25° C.

Žalovalka in razmnoževanje

Razmnoževanje je v nasprotju z večino drugih karacinidov lahko in pri dobrem paru ni težko priti do številnih mladičev. Akvarij za drstenje (najboljši je lepljen) mora vsebovati vsaj 40 I vode. Uredimo ga tako kot za druge vrste rib, ki odmetavajo lepljive ikre. S kamni ali stekleno palčko pritrdimo na dno nekaj šopov drobnolistnatih rastlin (rmanec, rogolist, javanski mah itd.). Po želji lahko uporabimo tudi plastične rastline (ki imajo le to prednost, da jih pred uporabo lahko res temeljito razkužimo), plastično mrežo, steklene kroglice, aktivno oglje – no, pri žalovalkah s tem ni treba pretiravati, ker starša svojih iker ne jesta. Vse predmete, ki jih damo v akvarij, pred uporabo seveda razkužimo. Voda naj bo odležana – najboljša je čista deževnica, ki ji dodamo nekoliko vode iz pipe.

Žalovalka in drstitev

Žalovalke se lahko zdrstijo že v sedmem do osmem mesecu starosti, a popolno spolno zrelost dosežejo mnogo kasneje. Dve leti stara samica je lahko tako polna iker (do 2000 iker), da jo kar vleče k dnu. Neizkušen akvarist lahko prvi hip pomisli, da je riba zbolela, a sumljivo obnašanje samcev ga kmalu prepriča o nasprotnem! Primeren par dajmo v akvarij za drstenje in ko se ribi seznanita z novim okoljem, drobni samček kmalu pokaže svojo pravo naravo. Naslednje jutro se par ponavadi že zdrsti. Samček zasleduje samico in jo potiska k vodnim rastlinam. Ko sta z boki tesno skupaj, se za trenutek zatreseta ter se obrneta poševno proti vodni gladini, pri čemer sprosti samica nekaj iker, samček pa spermije. To se ponavlja v presledkih po nekaj sekund do kake minute – vmes pa od časa do časa počivata, vsak v svojem kotu akvarija. Proti koncu dneva vzamemo par iz akvarija in le-tega zagrnemo.

Če imamo ob začetku drstenja pri roki lupo, lahko v prvih dveh urah po oploditvi opazujemo razvoj ikre do »šestnajstceličnega stadija«. Celice postajajo z delitvijo vedno manjše in čez nekaj ur vidimo na rumenjaku tvorbo diskaste oblike, iz katere se kmalu razvije embrio (zarodek). Ta nekako čez 24 ur po oploditvi zapusti ikrino ovojnico. Mlade ribice prebijejo naslednje 3 do 4 dni pritrjene na akvarijski šipi ali na listih rastlin, ko pa porabijo rumenjakov mešiček, začno normalno plavati. Takoj jim lahko damo kapljico ali dve pravkar izleženih »navplijev artemij«, kar potem ponovimo tri do štirikrat dnevno. Primerna je seveda tudi vsaka druga živa hrana ustrezne velikosti (parameciji, kotačniki in podobno).

Poleg ogljenega filtra je priporočljivo vsakih nekaj dni zamenjati del vode s svežo enake temperature. Po šestih tednih začno prve mladice dobivati obliko in obarvanost odraslih in takrat lahko še posebej uživamo ob pogledu, ki je namenjen potrpežljivemu akvaristu: akvarij, v katerem plava na stotine mladih žalovalk.