Deli s prijatelji
Zmajevka - Dracaena

V naših domovih vzgajamo številne zmajevke, še pogostejše pa so po vrtnarijah, kjer lahko dobimo že nekaj različnih vrst. Izkazale so se kot zelo trpežne in dobro uspevajo na vsakem mestu, tako da si danes le težko zamislimo cvetlično korito brez njih. Različne vrste so bolj ali manj ozke in visoke rasti, nekaj pa se jih razrašča tudi v širino. Zmajevke imajo ozke in široke liste, na koncu priostrene, zeleno obarvane ali pisane. Razvrščeni so okrog po steblu.

Zmajevka - Dracaena

Zmajevka ali »Dracaena«, kot jo imenujemo s strokovnim imenom, je doma v tropskih in subtropskih predelih Azije, Afrike in Avstralije. V svoji domovini se razrašča v drevesa ali grme, pri nas pa jo kot okrasno rastlino vzgajamo v lončkih oziroma posodah. Ker je rastlina doma v toplih predelih, ji tudi v sobni oskrbi ustvarimo toplo in svetlo rastišče. Poleti jo imamo lahko celo zunaj na prostem, le da jo na to počasi privajamo. Prezimujemo jo na svetlem mestu s temperaturo okrog 18°C. Nekatere zelenolistne vrste so zadovoljne že s temperaturo okrog 10°C. Pozimi zmajevke le malo zalivamo, ker rastline počivajo. Poleti, med bujno rastjo pa potrebujejo več vode. V posebno toplih dneh jim prija tudi rosenje z mlačno vodo. Zmajevke lahko razmnožujemo na dva načina, in sicer s potaknjenci ali s koreninskimi odrastki. Vrtnarji jih razmnožujejo še s semenom, do katerega je razmeroma težko priti, zato je za ljubitelja ta način razmnoževanja skoraj nemogoč.

S koreninskimi odrastki lahko razmnožujemo le tiste rastline, ki takšne odrastke poženejo. Te ob prvem presajanju odstranimo in posadimo v lončke.

Razmnoževanje s potaknjenci pride v poštev v domačih razmerah le tedaj, ko stara rastlina iz kakršnegakoli razloga ni več lepa ali če je prevelika. V tem primeru se odločimo za pomlajevanje. Odrežemo jo dovolj nizko, da bo nova rastlina, ki bo pognala iz starega stebla, lepa. Odrezane dele lahko uporabimo za potaknjence. To napravimo tako, da steblo razrežemo na kose, od katerih mora imeti vsak svoje oko, iz katerega požene nova rastlina. Potaknjenci se že po nekaj tednih ukoreninijo. Seveda koreninijo dalj časa tisti, ki so bolj lesnati, kot pa mehkejši.

Potaknjence sadimo v mešanico šote in peska ali pa v šotne lončke. Ko so že pognali in se dobro ukoreninili, jih posadimo v mešanico listovke, kompostovke, šote in peska. Postavimo jih na svetlo mesto, kjer naj bo vsaj sprva nekoliko višja zračna vlaga. Mlade presajamo vsako, starejše pa vsako drugo leto. Zalivamo jih z mehko vodo, ogreto na sobno temperaturo. Pri zalivanju pazimo, da ne omočimo listov.

Pisanolistne sorte so nekoliko bolj občutljive kot zelene; predvsem moramo paziti, da jih ne prehladimo. Najbolj nevarno je poletno ali poznojesensko prenašanje na prosto. Nekateri jih prenesejo na dež, da jim ta spere prah z listov. Tako jih največkrat prehladimo, saj so zunanje temperature visoke, dež pa je lahko že hladen. Posledica je, da se na mladih listih pojavijo rumene lise, ki kasneje porjavijo. Isto se zgodi tudi, če rastline preveč zalivamo ali če za to uporabimo hladno vodo. Zmajevke so sicer v sobni vzgoji zelo zdrave, najsi jih vzgajamo v lončkih ali v koritih skupaj z drugimi rastlinami. V naših vrtnarijah in cvetličarnah so nam na voljo številne vrste, oglejmo si jih nekoliko pobliže:

  • Dracaena draco ima do 50 cm dolge liste sivo zelene barve. Rastlina zraste precej visoko in pri tem razvije močno steblo. Sicer je zelo lepa in skromna. Poleti jo imamo lahko zunaj na prostem, ker dobro prenaša sonce, le počasi jo navajamo nanj, da je ne ožge. Prezimujemo jo na svetlem mestu.
  • Dracaena deremensis je pri nas najbolj razširjena zmajevka, saj jo vidimo tako rekoč povsod. Njeni listi so ozki in podolgovati, na koncu priostreni, zelene barve z belo progo v sredini ali belo obrobljenim listnim robom. Poznamo številne sorte, ki se razlikujejo po barvi listov. Tako ima D. d. ’Warneckii’ zelene liste in ob strani dve beli progi, ves list pa ima sivkast nadah. D. d. ’Bausei’ ima temno zelene liste s široko belo liso v sredini. Listi se zaradi teže prevesijo, kar je pri tej vrsti najbolj privlačno, sicer pa je mnogo manj priljubljena in manj poznana kot prejšnja.
  • Dracaena fragrans je pri nas bolj znana kot drevo življenja. Vzgajamo jo lahko v vodi. Njeni listi so lepo svetlo zelene barve, nekoliko širši, proti koncu se zožujejo. Dosežejo tudi do 70 cm dolžine. Znane so sorte s pisanimi listi, ki pa pri nas niso razširjene. Rastlina je zelo odporna, dobro uspeva na vsakem mestu, najsi bo v vodi ali v lončku. Če jo vzgajamo v lončku, jo prezimujemo na svetlem mestu pri temperaturi okrog 10°C, če pa je v vodi, mora biti prostor toplejši, da ne segnijejo korenine.
  • Dracaena sanderiana je doma iz Afrike, iz Konga. V okrasne namene jo vzgajamo že dalj časa, kljub temu pa ni preveč razširjena. Vzrok za to je zahtevno prezimovanje. Rastlina je zelo lepa, ozke in pokončne rasti, zato jo lahko vzgajamo kar na okenski polici. Njeni listi so temno zeleni ali belo pisani.
  • Dracaena congesta ima ozke in dolge na koncu priostrene liste. Dokler so mladi, imajo rdečkast nadah, kasneje postanejo temno zeleni. Ta vrsta je zelo privlačna in trpežna, saj dobro uspeva na vsakem mestu. Do pravega izraza pride njena lepota le, če stoji sama, in to na svetlem mestu, ker je sicer zaradi temnih listov manj opazna. Primerna je za saditev v razna cvetlična korita.
  • Dracaena godseffiana nima na prvi pogled prav nič skupnega z zmajevkami, razen morda trpežnosti in trdoživosti. Njeni listi so podolgovati, okroglasti, zelene barve z belimi lisami, dolgi le 8 do 10 cm. Rastlina se grmičasto razrašča. Ta vrsta je zelo trpežna, posebno v koritih vzdrži zelo dolgo. Žal pa je zelo občutljiva na odvečno vodo in ji rade segnijejo korenine. Zato moramo biti pri zalivanju nadvse previdni. Pri presajanju pazimo na drenažo, da preprečimo zastajanje vode v lončku!