Deli s prijatelji
Zvijača andskih Indijancev
Zvijača andskih Indijancev

Če premišljuješ o velikem, predvsem pa o raznolikem območju, ki se spušča od Andov do Amazonke, se začneš kmalu spraševati, katera je tista zvijača, ki so jo uporabili andski kmetje, da so preživeli. Tu se z neverjetno naglico zadušljiva tropska pokrajina menjava s stepami, kjer nenehno veje leden veter, tu leži najbolj suha puščava na svetu, ki pa spet meji na najbolj deževen gozd, kar jih je. Vrh vsega se na tem območju izmenično vrstijo poplave s hudimi sušami, gore so prekrite z ledom, in to prav tam, kjer so največja območja s širokimi plastmi rodovitnih tal. Pokrajina jo je zagodla tudi prevozu; tako je marsikdaj lažje in hitreje, če tovor kar prenesejo z enega konca na drugega, kot pa da ga prevažajo z avtomobilom ali s tovornjakom.

Presežki v silosih

Vse to je kajpada močno vplivalo na način obdelovanja zemlje. In tako kot povsod po svetu, kjer prevladujejo izjemne vremenske razmere, so tudi kmetje osrednjih Andov tisočletja razvijali kmetijstvo. Temeljilo je na popolnoma izdelanem življenjskem slogu: prebivalci so živeli v skupnostih. Vsaka skupnost se ni ubadala le z eno kmetijsko dejavnostjo, temveč so pošiljali kmetovat manjše skupine kmetov v različne oddaljene kraje, tako so obvladovali različna območja, hkrati pa so imeli na voljo prav vse. Koruzo, bombaž in papriko so pridelovali v dolinah pri pacifiški obali z urejenimi namakalnimi sistemi. Živali, ki so jih potrebovali za volno in suho meso, so pasli v stepah. Više v gorah so gojili krompir in koko, les pa so sekali v tropskih gozdovih, ki se spuščajo proti Amazonki. Na teh območjih so se srečevali kmetje različnih etničnih skupin in še danes ni jasno, kako so urejali svoje medsebojne odnose. Nekoč v teh krajih lakote sploh niso poznali. Presežke pridelkov so spravljali v velikanske silose, ki jih je sezidala inkovska država, ali pa so izkoristili podnebne razmere za konzerviranje sadja in živil. Za sušenje krompirja so izkoristili vroče, sončne, suhe dneve in nizke nočne temperature. Tako je krompir izgubil 80 odstotkov vlage po postopku, ki se le malo razlikuje od tega, ki ga danes uporablja tovarna Knorr za pripravo krompirjevega pireja. Kadar so se zgodile naravne katastrofe, so vložili več energije v trgovino; takrat so menjavali živino, suho meso, volno, ročna dela in rudnine ali pa so se udinjali v drugih predelih. Vendar pa so kmetje precej pazili, da bi se izognili tem katastrofam. Zato so izbirali polja na kar se da različnih parcelah in v popolnoma različnih življenjskih območjih. Pri tem so tudi polja razdelili na več manjših parcel in jih zasadili z različnimi rastlinami.

Monokultura – vir lakote

Močna povezanost med zemljo in kmeti ni omogočila le preživetja, temveč je neverjetno vplivala na ohranjanje okolja. Obenem pa je bil ta sistem tudi močno ranljiv, zato je večina sprememb, ki so jih Španci v 16. stoletju prinesli kot izboljšave, tamkajšnjemu kmetijstvu le škodila. Ker Španci niso razumeli globokega pomena tega modela, so kmečke skupnosti po španskem vdoru kaj kmalu razpadle. Ostale so le osamele družine, ki so si sicer prizadevale obdržati tradicionalno kmetijstvo, pa jim to zaradi majhnega števila ljudi ni uspelo. Med drugim tudi zato, ker so prej pokrivali območja, ki so zavzemala po velikosti več sto kilometrov, zdaj pa so ostali zaprti v zelo majhnih krogih. Španci so propagirali gojenje ene same rastline – monokulture, s tem pa se je povečala možnost lakote. Na območja, ki so bila popolnoma neustrezna za pašo, so spustili govedo, ovce, koze in lame in spremenili okolje. Večino najbolj rodne zemlje so zdaj zasadili s koko, ki jo imajo radi ne samo zaradi velikega zaslužka (večino pridelka izvozijo v ZDA), temveč tudi zato, ker jo je lahko gojiti. Koka je izrinila še celo krompir, katerega domovina so Andi, tako da je zdaj Peru prisiljen uvažati riž iz ZDA. Danes je le še malo skupnosti, ki se jim je posrečilo obdržati nekdanji način gojenja rastlin: med Indijanci Kečua je pleme, ki živi na območju, ki ima 4000 m višinske razlike, in tako lahko pridelujejo koruzo, krompir, obirajo tropske sadeže in sekajo les.

Včasih so ljudje v zadregi in ne vedo, ali se je boljše držati tradicije in s tem nekdanjih načinov gojenja rastlin, ki zaradi neumnih predsodkov velikokrat veljajo za toge in okorele, ali pa sprejeti novosti modernega sveta, ki simbolizirajo napredek. Vendar pa so kot povsod drugje tudi tu prisiljeni sprejeti neko sožitje med tradicionalnim in modernim svetom.

Bojim pa se, da je moderni svet v osrednjih Andih že opravil svoje delo.

Najnovejši mali oglasi