Pikasta pijavčnica (Lysimachia punctata) je s svojimi rumenimi cvetovi morda pozornega sprehajalca v naravi že opozorila nase, saj raste samoniklo tudi v Sloveniji. Slika pa pokaže, da je ta rastlinska vrsta primerna tudi za vrt. Z vsemi tistimi, ki menijo, da naše rastlinsko bogastvo za vrtnarske potrebe še ni dovolj izkoriščeno, se krepko strinjam. Prav s pikasto pijavčnico imam same dobre izkušnje, če odštejem vsakoletno skrb, da obrobje razrasle skupine nekoliko omejujem pri zavzemanju sosednjih zemljišč. O kakšni posebni nadležnosti pa vseeno ni mogoče govoriti.
Od kakšnih 150 vrst je poleg omenjene vrste večkrat zasajana po vrtovih in parkih belocvetna (L. ephemnerum), ki je doma v Španiji. Njeno steblo se končuje v prevešajoče socvetje in tudi zaradi tega jo je zlahka mogoče ločiti od rumenocvetne sorodnice. Še ena pijavčnica je pri nas samonikla in zasluži, da jo načrtno naselimo po manj izpostavljenih vrtnih kotičkih. To je okroglolistna pijavčnica (L. nummularia), ki se plazi tesno pri tleh in katere polegli poganjki se sproti zakoreninjajo. Tako nastane iz samih majhnih okroglih listkov prepredena zelena preproga, iz zalistij pa odženejo posamični pecljati rumeni cvetovi. Mnogi naši severni sosedje od Mure do Baltika ta naš plevelček cenijo tudi kot povešavo lončnico ter zanesljivo družabnico v balkonskih zasaditvah. S končanim sezonskim cvetenjem njen vek še ni končan, saj je trdna trajnica, ki prezimi.
Vse te pijavčnice je res mogoče razmnoževati s semenom, toda mnogo preprosteje gre to z delitvijo ali s potaknjenci.
Čeprav dobro prenašajo tudi sončna mesta s svežo in nikoli presuho prstjo, se prav razbohotijo tam, kjer je bolj vlažno. Zato je upoštevanja vredno priporočilo, da bi pikasti pijavčnici pridružili sibirske perunike v kateri od modrih sort, za ospredje pa je kot nalašč katera od host ali skupina pljučnikov (Pulmonaria), od katerih štiri vrste rastejo pri nas, še dvakrat toliko pa po drugih deželah Evrope in Azije. Za nameček pa so še vrtnarske vzgoje (žlahtne sorte).