Svojevrsten je kult žada na Kitajskem. Ta dežela ni le s svojim »zidom« ločena od ostalega sveta. Njeno ljudstvo ima svojevrsten odnos do vsega, kar ga obdaja, svojevrsten poglobljen odnos do narave, do vsega dogajanja v njej, do njenih darov in lepot. Iz tega poglobljenega odnosa do narave je vzklilo tudi občudovanje žada, ki je presenečal s svojo zagonetno lepoto. Nikjer ga tako visoko ne cenijo, nikjer nima obdelovanje žada take tradicije, saj ga obdelujejo nepretrgoma od kamene dobe do današnjih dni. V tem razdobju so ustvarili nešteto umetnin, med njimi nekaj takšnih, kakršnih bi sodobni človek verjetno ne zmogel.
Dolgo je veljal žad za najdragocenejši kamen, kamen, ki je bil edini primeren, da so iz njega izdelovali obredne posode in vladarske znake. Žad je za Kitajce imel čudodelno moč. Imeli so ga za nebeški dar, ki daje mnogo ustvarjalne sile. Verovali so, da varuje zdravje. Amulete iz žada so nosili zaradi tega s seboj, nekateri so ga hranili v domovih. Izdelke iz žada so polagali tudi mrtvecem v grobove v veri, da bo s tem ohranjeno telo. Prepričani so bili, da žad zavaruje pred vsemi zlemi mislimi, če nenehno misliš nanj, posebno na beli žad. Obdelovalci žada so uživali zaradi tega vsestransko spoštovanje, saj je bila ta obrt ali bolje ta umetnost visoko cenjena, podobno kot nekoč zlatarska. In podobno kot uporabljamo pri nas pridevnik »zlat«, da bi označili nekaj vzvišenega (zlata svoboda), lepega (zlato jutro) ali dobrega in plemenitega (zlato srce), uporabljajo Kitajci besedo »yu«, kar pomeni v njihovem jeziku žad. Primerno pomenu je bila cena žada vedno visoka.
V najstarejših zapiskih iz 4. stol. pred n. št. beremo, da so iz žada izdelovali največ obredne posode, simbole in cesarske insignije. Tu je podrobno opisana njihova zgradba in pomen. Iz tega pa tudi zaključimo, kako cenjen je bil žad. Najdragocenejša predmeta, oziroma simbola sta bila »pi« in »ts ung«. Najpomembnejši simbol je bil »pi«, simbol Vzvišenega Božanstva ali Vladarja Neba. To je bila okrogla plošča – disk z osrednjo odprtino. Kitajcem je pomenil to, kar pomeni v krščanstvu križ in polmesec v islamu. Njegov motiv se v vsej zgodovini Kitajske ponavlja v ornamentih in risbah. »Ts ung« je bil votel valj ali pa prisekan stožec, vdelan v pravokotno telo. To je bil simbol božanstva Zemlje, ki je le dopolnilo, oziroma protiutež nebu. Pozneje so začeli izdelovati iz žada tudi okrasne predmete, ploščice z reliefi, obeske, ki so največkrat predstavljali obliko živali, sesalcev, ptičev, plazilcev, žuželk. Obdelava žada je dosegla vrhunec v 18. stol. Iz žada so izdelovali poleg okrasnih tudi uporabne predmete. Cesarske zakladnice in zakladnice bogatašev, pa tudi državni uradi, so se polnili z dragocenimi izdelki.
Žad je bil vedno drag, saj so ga prinašali iz daljnih krajev, po napornih poteh, pretežno z drugotnih nahajališč. Ko pa se je povpraševanje po njem še povečalo, je njegova cena izredno narasla.
Od vsepovsod so prinašali surovi žad, tudi iz Burme. Obdelovalci žada in trgovci so imeli zlato dobo. Za izdelek iz posebno lepega žada, ki je bil tudi izbrane barve, so plačevali bajne vsote. Izbrane barve so bile npr. motno bela, barva »strjenega ovčjega loja«, rumena barva »jajčnega rumenjaka«, temno zelena in še nekatere. Najbolj cenjen je bil takrat smaragdno zeleni žad, ki so mu rekli »vodomčevo perje«. Vodomec, (Alcedo attis), ki prebiva po vsej Evropi, tudi pri nas, je sorodnik azijske vrste, je pa nekoliko manjši in ima tudi temnejše perje. Takrat so tudi začeli uporabljati živo zelen žad iz Burme, ki je pozneje zaslovel v Evropi in v Ameriki kot »kitajski žad«. Zanimanje za žad je pozneje uplahnilo, nikoli pa ni zamrlo. Skrbno in z uspehom so ga obdelovali v Kantonu in Šanghaju, v novejšem času tudi v Pekingu. Sedaj izdelujejo v prvi vrsti drobno plastiko s sodobnimi tehničnimi pripomočki. Vsi ti izdelki ne dosežejo umetniške višine izdelkov iz 18. stoletja.
V Indiji so obdelovali žad le na področju mogulskega carstva (približno od sredine 16. do sredine 19. stol.). Lepota in dovršenost izdelkov sta se merili lahko le s kitajskimi in jih celo prekašali. Uporabljali so bel in svetlo zelen žad, ki so ga dobivali iz Khohana in Varkanda ter iz Afganistana. Izdelke, ki so jih vdelali še v zlato mrežo, kamor so vpletali dragulje, diamante, rubine, smaragde, je rad sprejemal v dar tudi kitajski cesar.
Prve izdelke iz žada so prinesli v Evropo španski zavojevalci iz Meksike in Srednje Amerike. Tamkajšnji domorodci, Azteki in Mayi, so podobno kot Kitajci cenili žad in ga obdelovali. Izdelovali so razne obredne posode, okrasne predmete, reliefe, amulete in znamenja odličja. Najraje so uporabljali zelen žad, v raznih odtenkih te barve. Podobno kot na Kitajskem so tudi oni uporabljali za posamezne odtenke barv določena imena. Najbolj cenjen je bil smaragdno zeleni žad, ki so mu rekli »kveclov žad«. (Kvecal, Pharamachrus mucinno, kot golob velik ptič iz družine trogonov, je najlepši ptič v tem delu sveta. Sedaj živi le še v nedotaknjenih, vlažnih gozdovih na jugu Meksika in v Srednji Ameriki. Njegovo zeleno perje, ki se kovinsko preliva, so smeli nekoč nositi le vladarji in odličniki. Zaradi tega perja so ga Evropejci skoraj iztrebili.)
Umetnost obdelovanja žada je po španski okupaciji zamrla. Z izdelki iz žada so prinesli Španci v Evropo tudi verovanje, da žad ščiti pred boleznimi ledvic, oziroma da jih zdravi. Žad so zaradi tega imenovali »piedra de rinones«, kar bi v našem jeziku pomenilo »kamen iz ledvice« ali pa »piedra de ijada«, v našem jeziku »ledveni kamen«. Iz besede »ijada« je izvedena pozneje beseda »jadeit«, ki so jo izbrali kot strokovno ime za rudnino, ki je natrijev in aluminijev silikat. Izraz »piedra de rinones« so prenesli v medicinsko izrazoslovje kot »lapis nefriticus« (grško pomeni nephros – ledvica). Odtod je izvedena beseda nefrit, strokovni izraz za rudnino, ki je kalijev in magnezijev silikat. Beseda »ijada« glasi v francoskem jeziku »jade«. To so prevzeli mnogi jeziki kot skupno nestrokovno ime za jadeit in nefrit.
Obdelovanje žada ni donosna zaposlitev. Zanjo ni dovolj le primerno znanje in spretnost, imeti je treba mnogo potrpljenja in vztrajnosti. Tako razumemo, zakaj se obdelovanje žada ni razširilo v druge dežele in je ostalo v deželi, kjer je vzklilo.